Jedro

Pri izbiri tehnike izračuna višine odškodnine za nematerialno škodo je sodišče prosto. Pravno relevantno je le, da je ta končno odmerjena v zakonu in sodni praksi primerni višini.

Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se prisoja zgolj za duševne bolečine in le zmanjšanje življenjskih aktivnosti še ni pravno priznana škoda.

Sodišče prve stopnje bi moralo pri ugotovitvi uspeha stranke v pravdi upoštevati, da je tožena stranka nesporni del odškodnine plačala po vložitvi tožbe in je zato bila tožba utemeljeno vložena tudi za ta, pozneje plačani del.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati, poleg tam dosojenega, še zakonske zamudne obresti od zneska 9.450,00 EUR od 17.11.2006 do 7.9.2007. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki odškodnino v višini 1.499,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2006 do plačila, pod 2. točko izreka je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod 3. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 922,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišču predlaga, da tožniku odmeri primerno odškodnino tako, da negmotno škodo najprej ovrednoti v povprečnih plačah in jo nato preračuna v EUR. Glede na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerjena prenizko in bi morala znašati, ob upoštevanju 10 % franšize, zahtevanih 4.950,00 EUR. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je primerna v višini zahtevane v znesku 11.250,00 EUR. Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da je tožnik sedaj manj sposoben za vse aktivnosti na močni svetlobi, kar je zaradi njegove mladosti in dela še posebej ovirajoče. Manj je sposoben tudi za aktivnosti, pri katerih bi lahko prišlo do neposrednih dodatnih poškodb že poškodovanega očesa. Pritožba posebno omenja nevarnosti, ki jim bo tožnik izpostavljen v primeru kortikosteroidnega zdravljenja, katero pri tožniku povzroči povečanje znotraj očesnega tlaka, kar lahko povzroči dodatne poškodbe očesa. Po izvedencu je pri tožniku podana tudi invalidnost v skupni višini 13,33 %, kar je pri odmeri odškodnine tudi potrebno upoštevati. Zaradi glavobolov se tožnik slabo počuti in slabo počutje po izvedencu ponovno ustvarja glavobol. Pritožba opozarja še na dodatne ugotovitve izvedenca v zvezi z zmanjšanjem tožnikovih življenjskih aktivnosti. Po prepričanju pritožbe je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se tožeči stranki zaradi posledic konkretne delovne nesreče ni bilo potrebno popolnoma odpovedati športnim dejavnostim. Tožnik, zaslišan kot stranka, je prepričljivo izpovedal, da je opustil vse športne aktivnosti. Popolnoma v nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča, da je premestitev tožeče stranke na drugo delovno mesto v prvi vrsti posledica osebnih težav in travm tožeče stranke, vezanih na doživetje škodnega dogodka in ne toliko okvare zdravja. Zaradi omejitve delovnih zmožnosti je tožniku onemogočeno napredovanje in s tem povezana pridobitev višje plače. Sodišče je spregledalo, da se tožeča stranka zaradi posledic konkretne delovne nesreče ne more več ukvarjati s priložnostnim delom (slikopleskarstvom). Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožeča stranka po ugotovitvi izvedenca sekundarni strah trpela tudi pri nadaljnjih specialističnih kontrolah, predvsem pa, da je tožeča stranka še sedaj v strahu, kaj bo z očesom v bodoče. Zato je za strah primerna odškodnina v zahtevani višini 1.800,00 EUR. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo pri odločanju o teku zakonskih zamudnih obresti od vnaprej plačane akontacije 9.450,00 EUR. Le-te je tožeča stranka zahtevala od 17.11.2006 do 7.9.2007, ko je bil nesporni del odškodnine plačan. Nadalje je materialnopravno zmotno stališče sodišča, da je tožeča stranka uspela le z 18 % svojega tožbenega zahtevka. Tožnikov tožbeni zahtevek je namreč bil utemeljen tudi za 9.450,00 EUR plačani nesporni del odškodnine, ker je to bilo plačano že po vložitvi tožbe. Zato bi sodišče moralo uspeh tožeče stranke v pravdi ugotavljati posebej do delnega umika tožbe in po njem. Sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga tudi ni upoštevalo vseh potrebnih pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila, niti svoje zavrnitve teh stroškov ni z ničemer obrazložilo. Tolmačenja UO Odvetniške zbornice Slovenije so zavezujoče narave, zato ni upravičeno ravnanje sodišča, ko ni upoštevalo vseh potrebnih in pravno priznanih stroškov tožnika.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri izbiri tehnike izračuna višine odškodnine za nematerialno škodo je sodišče prosto. Pravno relevantno je le, da je ta končno odmerjena v zakonu in sodni praksi primerni višini.

Sicer pa je po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina po višini primerna in 179. ter 182. členu Obligacijskega zakonika (OZ) skladna pri vseh treh postavkah, to je za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah, kar je v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnjeno (glej 4. odstavek na 2. strani). V odgovor pritožbi je še dodati, da pritožba, ko opozarja na dodatne zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika in dodatne posledice zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, le bolj opredeljeno opisuje vse posledice (bodisi ugotovljene po izvedencu, bodisi zatrjevane s strani tožnika), dejansko pa so vse te posledice zaobsežene že v razlogih sodišča prve stopnje, ko to ugotovi pravno relevantna dejstva za odmero odškodnine po višini iz tega naslova. Upoštevati je potrebno, da če se določeno okoliščino opiše na široko in z vsemi možnimi podrobnostmi (kot to stori pritožba), je ta opis pojmovno in za razumevanje enakovreden ožjemu, splošnemu opisu (kot je ta podan v razlogih izpodbijane sodbe), ki pa pojmovno zajema tudi podrobnosti iz podrobnega opisa. Tako npr. zadostuje ugotovitev sodišča prve stopnje o 10 % poslabšanju vida tožnika, kar zaobsega tudi v pritožbi zatrjevano invalidnost kot posledico poslabšanja vida. Četudi je tožnik zaradi poškodb bolj izpostavljen poškodbam očesa, bo do odškodnine zaradi morebitnih bodočih poškodb upravičen ob nastanku takih poškodb, ker le-te niso običajne v predvidenem teku dogodkov. Če se je tožnik dejansko odpovedal vsem športnim aktivnostim, je za odmero odškodnine pravno irelevantno. Da potrebe po takšni celoviti odpovedi zaradi obravnavanih poškodb ni bilo, pravilno ugotovi in upošteva sodišče prve stopnje. V izpodbijani sodbi je izrecno pojasnjeno (da je zadnji stavek v 3. odstavku na 4. strani), da so tudi težave in travme tožnika v zvezi z njegovo premestitvijo na drugo delo vezane na doživetje škodnega dogodka (torej posledica škodnega dogodka). Naj pritožbeno sodišče na vse pritožbene navedbe glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na koncu enovito odgovori, da pritožba le poudarja tožnikove zmanjšane življenjske aktivnosti, katere sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo, pri čemer pa spregleda oziroma ne zatrjuje, da bi ali katere posebne duševne bolečine bi tožnik zaradi teh naštetih zmanjšanih življenjskih aktivnosti dodatno še trpel. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se namreč prisoja zgolj za duševne bolečine in le zmanjšanje življenjskih aktivnosti še ni pravno priznana škoda. Pri pritožbenih navedbah glede odškodnine za strah je pritožbi odgovoriti, da je sekundarni strah, ki ga tožnik trpi pri nadaljnjih specialističnih kontrolah in zaradi bodoče usode z očesom, po ugotovitvi izvedencev medicinske stroke manjši (glej točko 6.2 medicinske ekspertize, št. FM 194-1/08). To pomeni, da ta strah po njegovi intenziteti ne dosega stopnje pravno priznanega strahu za odmero odškodnine, saj zaradi njega ni bilo porušeno duševno ravnovesje tožnika.

Res bi sodišče prve stopnje moralo pri ugotovitvi uspeha stranke v pravdi upoštevati, da je tožena stranka nesporni del odškodnine plačala po vložitvi tožbe in je zato bila tožba utemeljeno vložena tudi za ta, pozneje plačani del. Vendar pa pritožba spregleda, da je tožeča stranka dvakrat utesnila svoj tožbeni zahtevek, in sicer prvič v svoji pripravljalni vlogi z dne 18.9.2007 na 14.250,00 EUR in šele na naroku dne 2.12.2008 na 8.180,00 EUR. Če pa se upošteva dvakratno utesnitev, je uspeh tožeče stranke med prvo in drugo utesnitvijo še nižji od v izpodbijani sodbi upoštevanega. Pritožbeno sodišče v odločitev o stroških zato ni smelo posegati, ker če bi upoštevalo obe utesnitvi, bi moralo odločiti v škodo pritožnika. Katerih priglašenih stroškov sodišče ne bi upoštevalo in v kakšnem svojstvu so tolmačenja UO odvetniške zbornice zavezujoča, pritožba opredeljeno ne pojasni: zato pritožbeno sodišče pritožbe v tem delu ni moglo preizkusiti.

Pritožba pa je utemeljena glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od dne 7.9.2007 plačanega nespornega dela odškodnine 9.450,00 EUR. Kot ugotovi sodišče prve stopnje, je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom odškodnine dne 17.11.2006 in je zato od takrat dalje dolžna plačati zamudne obresti, in to do plačila odškodnine.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi tožeče stranke, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od plačanega nespornega dela odškodnine (4. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna določbi 154. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom in je zato dolžna kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka.