Jedro

Zvočni posnetek priče, ki ga je oškodovanec predložil sodišču, ni nedovoljen dokaz. S posnetkom je sicer oškodovanec kršil pravico do zasebnosti priče, vendar je bil posnetek napravljen z namenom zaščite ustavne pravice oškodovanca do njegovega življenja, telesne integritete in osebne varnosti. Pravica do zasebnosti je povzdignjena na raven temeljne pravice in je kot takšna omejena le s pravicami drugih - v konkretnem primeru s pravico oškodovanca do njegovega življenja, telesne integritete in osebne varnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v višini 210,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. Obtoženemu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, nakar mu je po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2.000,00 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obtoženi na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP in 94. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer stroške pričnin v višini 60,22 EUR, sodno takso v višini 140,00 EUR ter potrebne izdatke in nagrado zagovornice, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obtoženi smiselno zaradi kršitev določb kazenskega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo popolnoma razveljavi in ga obvesti o pritožbeni seji.

3. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo stranke, kot je to v pritožbi zahteval obtoženi. Sejo senata je opravilo kljub nenavzočnosti pravilno vabljenega obtoženca in državnega tožilca v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP, saj odsotnost pravilno obveščenih strank ni ovira, da se seja ne bi opravila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik smiselno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izločiti zvočne posnetke, saj so bili pridobljeni nezakonito. Zatrjuje, da priče niso vedele, da se jih snema in prav tako niso prepoznale glasov. Pritožbeno sodišče razlogovanje pritožnika ne sprejema. Sodišče prve stopnje je v sklepu I K 41112/2015 z dne 14. 12. 2016 pravilno zaključilo, da posnetek, ki se v spisu nahaja v prilogi A3, ne predstavlja nedovoljenega dokaza. Pritrditi je pritožniku, da je s tem ko je oškodovanec posnel izjavo C. C., kršil pravico do zasebnosti priče, vendar pa je bil naveden posnetek napravljen z namenom zaščite ustavne pravice oškodovanca do njegovega življenja, telesne integritete in osebne varnosti, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v točki 7 omenjenega sklepa. Pravica do zasebnosti je povzdignjena na raven temeljne pravice in je kot takšna lahko omejena le s pravicami drugih in v primerih, ko to dopušča Ustava. Pravica do zasebnosti se konča samo takrat, ko se sreča z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. V konkretnem primeru je bila to ustavna pravica oškodovanca do njegovega življenja in telesne integritete ter osebne varnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni bila kršena pravica do zasebnosti obdolženca, pač pa tretje osebe. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je pravica do zasebnosti omejena z drugo ustavno varovano pravico, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. To presojo pa je sodišče prve stopnje opravilo in pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ustavno varovane pravice oškodovanca pretehtajo nad pravico priče do zasebnosti, zato poseg v slednjo s snemanjem iz ustavnopravnega vidika ni bil nedopusten.

6. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do obrambe in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj naj bi po njegovih navedbah sodišče zaslišalo le dve priči. Pritožbene navedbe so nekonkretizirane in pavšalne, saj pritožnik predlaga zaslišanje dodatnih prič, ne navede pa katere priče bi morale biti zaslišane, o čem naj bi izpovedale, niti katera dejstva naj bi z navedenimi pričami dokazoval. Sodišče prve stopnje je v točki 9 navedlo določne razloge zakaj zaslišanje priče D. D. in poizvedba glede kazenskih postopkov oškodovanca k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi ničesar doprineslo in te razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče. 7. Pritožba zaradi zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v korist obtoženca obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče druge stopnje je sodbo preizkusilo tudi v tem delu in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obtoženemu glede na težo kaznivih dejanj, krivdo obtoženega in njegovo predkaznovanost utemeljeno izreklo nepogojno kazen. Pri odmeri posamezno določene kazni in nato izreku enotne kazni je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki jih 49. člen KZ-1 izrecno našteva.

8. Preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je pritožbo obtoženca na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP sodno takso po tar. št. 7122 v zvezi s tar. št. 7112 Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT). Pri odmeri stroškov je sodišče druge stopnje upoštevalo iste premoženjske razmere kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.