23. 9. 2010

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Cilke Potokar, Grosuplje, na seji 23. septembra 2010

odločilo:

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 4372/2008 z dne 19. 11. 2008 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zaradi zastaranja zavrnilo primarni tožbeni zahtevek pritožnice za izročitev kmetijskega zemljišča v last in posest, za izstavitev zemljiškoknjižne listine in za plačilo zapadlih zneskov letne odškodnine do vrnitve kmetijskega zemljišča. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in za plačilo zapadlih zneskov letne odškodnine. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče je sodbo Višjega sodišča z odločbo št. Up-2698/07 z dne 22. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08, in OdlUS XVII, 38) razveljavilo.

2.V novem sojenju je Višje sodišče pritožbo pritožnice delno zavrnilo (glede vrnitve kmetijskega zemljišča v last in posest in glede podrejenega tožbenega zahtevka), delno pa ji je ugodilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (glede zahtevka za plačilo letnih odškodnin). Presodilo je, da sta obveznost izročiti nadomestno zemljišče (oziroma izplačati odškodnino, 3. člen pogodbe) in obveznost letno plačevati odškodnino, dokler ne bo izpolnjena obveznost iz 3. člena (5. člen pogodbe), dve obveznosti. Obveznost izročiti zemljišče je po presoji Višjega sodišča zastarala leta 1989. Redno plačevanje letne odškodnine naj ne bi bilo pomembno ne glede pretrganja zastaranja ne glede priznanja obveznosti oziroma dolga iz 3. člena pogodbe, dejanja toženke (oddaja nekaterih zemljišč v zakup) pa naj ne bi pomenila priznanja zastarane obveznosti. K odločitvi o delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, tj. glede obveznosti plačevanja letne odškodnine, ki po presoji Višjega sodišča vsaj v celoti še ni zastarala, pa je Višje sodišče dodalo, da se je tožena stranka lahko reši samo z izpolnitvijo zastarane obveznosti iz 3. člena pogodbe, torej obveznosti, ki je naturalna, ni pa iztožljiva.

3.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper zavrnilno sodbo Višjega sodišča. Zatrjuje kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi sodbi Višjega sodišča in sodišča prve stopnje ter samo odloči o sporni pravici, podrejeno pa Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Višjega sodišča (tj. drugi odstavek 2. točke izpodbijane odločbe) in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje. Ne strinja se s presojo Višjega sodišča, da iz pogodbe izhajata dve obveznosti, in sodišču očita, da je to pravno oceno spremenilo brez dodatnega dokaznega postopka, brez razumne utemeljitve in kljub temu, da takšna zahteva iz odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja. Prav tako se ne strinja z odločitvijo Višjega sodišča, da vsakoletno plačevanje odškodnine ni pretrgalo zastaranja glede izročitve zemljišča. Ker naj bi sodišče hkrati zapisalo, da se tožena stranka lahko plačevanja letne odškodnine reši le z izpolnitvijo sicer zastarane obveznosti izročiti zemljišče, naj bi bila izpodbijana sodba tudi nesklepčna in v nasprotju sama s seboj. Pritožnica očita sodišču, da odločitve ni obrazložilo, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, da odločitev ni oprta na nedvoumno zakonsko normo in da odstopa od ustaljene sodne prakse. Presoji sodišča nasprotuje tudi zato, ker ravnanja nasprotnega udeleženca ni štelo za pisno pripoznavo zastarane obveznosti; tudi v tem delu naj bi bila odločitev neobrazložena in naj bi odstopala od ustaljene sodne prakse. Poudarja, da je ugovor zastaranja tudi moralno-etično sporno dejanje, zato naj bi sodišče poiskalo možnosti, da upnik dobi vrnjeno, kar je njegovega.

4.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-147/09 z dne 25. 2. 2010 sprejelo v obravnavo. Višje sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnemu udeležencu v postopku, ki je nanjo odgovoril.

5.Nasprotni udeleženec, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad), v odgovoru navaja, da pritožničine navedbe v ustavni pritožbi nimajo zakonske podlage. Pojasnjuje, da tožbeni zahtevek temelji na pogodbi, sklenjeni namesto arondacije po tedaj veljavnem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, takšne pogodbe pa so lahko podlaga za uveljavljanje denacionalizacijskega zahtevka po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen). Zato meni, da bi bilo treba zahtevek namesto po splošnih obligacijskih predpisih vsebinsko in postopkovno presojati po ZDen, ki je v tem primeru specialni zakon. Pojasnjuje, da je najkasneje z uveljavitvijo ZDen, ko je upravičenec pridobil možnost zahtevati vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi, prenehala obveznost plačevanja najemnine oziroma uporabnine s strani takratnih upravljavcev nepremičnine, zato ta obveznost tudi ni prešla na nasprotnega udeleženca. Nanj naj bi kvečjemu prešla dolžnost vračila podržavljenega zemljišča, če bi bil zahtevek za denacionalizacijo pravočasno vložen. Sklad pa, kot poudarja nasprotni udeleženec, nima pooblastil za dokončno urejanje odškodninskih razmerij iz naslova v preteklosti nedokončanih pogodbenih arondacijskih postopkov. Glede na navedeno nasprotni udeleženec meni, da pritožnici niso bile kršene zatrjevane ustavne pravice, in predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne.

6.Odgovor je bil poslan pritožnici, ki v odgovoru na odgovor navaja, da nasprotni udeleženec konkretno ne nasprotuje nobeni od v ustavni pritožbi zatrjevanih kršitev in da se dejansko ne strinja le z ugotovljenim dejanskim stanjem in z uporabljeno pravno podlago. Tudi sodne odločbe, na katere se sklicuje nasprotni udeleženec, naj ne bi bile izdane v primerljivih primerih, medtem ko naj bi pritožnica nasprotno opozorila na odločitev v identični zadevi. Pritožnica poudarja tudi vlogo, ki naj bi jo Sklad imel po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov.

B.

7.Pritožnica izpodbija sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo o zavrnitvi zahtevka za izročitev kmetijskega zemljišča v last in posest ter za izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma podrejeno za plačilo odškodnine. Izpodbijana odločitev Višjega sodišča temelji na presoji, da je obveznost izročiti zemljišče zastarala, da zastaranje ni bilo pretrgano in da zastarana obveznost ni bila pismeno pripoznana. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi prava Ustavno sodišče samih po sebi ne presoja, temveč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato je svojo presojo, upoštevajoč navedbe v ustavni pritožbi, omejilo na vprašanje, ali je Višje sodišče svojo odločitev obrazložilo skladno z zahtevami po poštenem postopku, ki ga zagotavljajo procesna jamstva iz 22. člena Ustave. Pritožnica namreč zatrjuje, da izpodbijana odločitev ni obrazložena, da ne odgovori na njene pritožbene navedbe in da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Pri odločanju o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vezano na v izpodbijani sodbi začrtan vsebinski okvir, zato se do navedb nasprotnega udeleženca, ki zavrnitev ustavne pritožbe zagovarja s prepričanjem, da bi bilo treba tožbeni zahtevek v vsakem primeru zavrniti na drugi pravni podlagi, ni opredeljevalo.

8.Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč Ustavno sodišče v svojih odločbah pogosto poudarja. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen EKČP in jo v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), obseg te obveznosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.

9.Ustavno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je sodbi Višjega sodišča očitalo arbitrarnost in jo razveljavilo, ker se ob izhodišču, da sta obveznost izročitve zemljišča in obveznost plačevanja letne odškodnine enovita obveznost, logično ni izšel zaključek, da redno plačevanje odškodnine ni pretrgalo zastaranja obveznosti izročitve zemljišča. V novem sojenju je Višje sodišče svoje stališče spremenilo in štelo, da sta obveznost izročitve nadomestnega zemljišča in obveznost plačevati letno odškodnino, dokler prva obveznost ne bo izpolnjena, dve obveznosti. Obveznost izročiti zemljišče je po presoji sodišča zastarala. Pritožničino trditev, da je bilo zastaranje pretrgano, je Višje sodišče zavrnilo, ker na obveznost izročiti zemljišče redno plačevanje letne odškodnine ni vplivalo tako, da bi pretrgalo zastaranje obveznosti izročiti zemljišče, ali tako, da bi pomenilo priznanje omenjene obveznosti. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da plačevanja letne odškodnine ni mogoče šteti za priznanje dolga v smislu 31. člena Zakona o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53 in 57/54 – ZZT), ker je tožena stranka s tem izpolnjevala "drugo obveznost po pogodbi". V delu, ki se nanaša na vprašanje morebitnega zastaranja "druge obveznosti", tj. obveznosti plačevanja letne odškodnine, pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker "zaenkrat kaže", da ta "vsaj v celoti ni zastarana", tožena stranka pa se je "lahko reši le z izpolnitvijo obveznosti iz 3. točke (tj. z izročitvijo nadomestnega zemljišča – op. a.), ki je torej naturalna, ni pa iztožljiva".

10.Takšna obrazložitev po presoji Ustavnega sodišča ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave. Višje sodišče namreč ni navedlo razlogov za svoje stališče, da iz pogodbe izhajata dve obveznosti ter da zato redno izpolnjevanje ene ni vplivalo na pretrganje zastaranja druge obveznosti. Ustavno sodišče je sicer že večkrat sprejelo stališče, da sodišču ni treba odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni, in da je ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb v primeru, ko gre za odločbe instančnega sodišča, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti, sploh če je instančno sodišče pritrdilo pravnemu naziranju nižjih sodišč in če je bilo že iz sodb nižjih sodišč razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče. Višje sodišče se je v izpodbijani sodbi sicer sklicevalo na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, vendar tudi iz te sodbe posebni razlogi glede obravnavanega vprašanja ne izhajajo. Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je pravni prednik tožene stranke redno plačeval letno odškodnino, ki se jo je zavezal plačevati do izročitve nadomestnega zemljišča, in ob pritožničinem utemeljenem prepričanju, da je bilo prav zato zastaranje obveznosti izročiti nadomestno zemljišče s plačevanjem letne odškodnine pretrgano, Ustavno sodišče ocenjuje, da stališče, po katerem redno plačevanje letne odškodnine ni pretrgalo zastaranja obveznosti izročitve zemljišča, terja izčrpnejšo obrazložitev, kot je ta, da gre za dve obveznosti. Višje sodišče je namreč prav glede vprašanja, ali iz pogodbe izhaja ena ali izhajata dve obveznosti, spremenilo prvotno stališče, te spremembe, ki je bistveno vplivala na odločitev o zastaranju, pa ni obrazložilo.

11.Ustavno sodišče pritrjuje tudi nadaljnjemu pritožničinemu očitku, da je obrazložitev v nasprotju sama s seboj. Iz sodbe Višjega sodišča namreč izhaja, da redno plačevanje letne odškodnine, ki naj bi se plačevala vse do izročitve zemljišča, ni pretrgalo zastaranja obveznosti izročiti zemljišče, ker je pritožnica s tem izpolnjevala drugo obveznost po pogodbi, hkrati pa se te druge obveznosti (tj. plačevanja letne odškodnine), ki še ni v celoti zastarala, tožena stranka lahko reši samo, če izpolni zastarano obveznost. Z drugimi besedami: sodišče obveznosti, ki izhajata iz pogodbe, enkrat (pri presoji zastaranja) šteje za dve samostojni obveznosti, drugič (pri presoji prenehanja obveznosti zaradi izpolnitve) pa za povezani, tako da druga obveznost brez izpolnitve prve ne more prenehati. Čeprav slednje stališče ni nosilni razlog izpodbijane odločitve, niti ni neposreden predmet presoje z ustavno pritožbo (to stališče se nanaša na obrazložitev sklepa o delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje), pa ob borni obrazložitvi izpodbijane sodbe vnaša vanjo še dodatno nejasnost in pušča pritožnico v dvomu, ali so bile njene pritožbene navedbe obravnavane s potrebno skrbnostjo. Tudi zato obrazložitev izpodbijane sodbe ne izpolnjuje zahtev poštenega postopka.

12.Ker po oceni Ustavnega sodišča Višje sodišče izpodbijane sodbe ni z zadostno jasnostjo opredelilo razlogov za svojo odločitev in argumentiralo svojih pravnih stališč, takšna odločitev krši 22. člen Ustave. Ustavno sodišče je presodilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji, da bi na podlagi 60. člena ZUstS samo odločilo o sporni pravici, kot to predlaga pritožnica. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo sojenje. Ker je sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, pritožničinih navedb o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Zobec je dal pritrdilno ločeno mnenje.

Jože Tratnik Predsednik

[1]A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 282, in P. van Dijk in drugi, Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, Kluwer Law International, The Hague, The Netherlands 1998, str. 437.

[2]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-426/01 z dne 5. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03, in OdlUS XII, 102).

[3]Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-195/00 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 96/01, in OdlUS X, 230), sklep Ustavnega sodišča št. Up-189/02 z dne 21. 5. 2002 (OdlUS XI, 130) in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-150/03 z dne 12. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 101/05, in OdlUS XIV, 100).

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108). Prim. tudi J. M. Jacob, Civil Justice in the Age of Human Rights, Ashgate Publishing Limited, England 2007, str. 86–88.

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).

[6]Primerjaj npr. sodbe ESČP v zadevah Ruiz Torija proti Španiji z dne 9. 12. 1994, Hiro Balani proti Španiji z dne 9. 12. 1994, Garcia Ruiz proti Španiji z dne 21. 1. 1999, Helle proti Finski z dne 19. 12. 1997, Hirvisaari proti Finski z dne 25. 12. 2001 in Salov proti Ukrajini z dne 6. 9. 2005.

[7]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32). Glej tudi A. Galič, cit. delo, str. 240–242.

[8]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1381/08.

[9]Glej prvi odstavek na 6. strani sodbe Okrajnega sodišča v Grosupljem št. P 103/2000 z dne 29. 3. 2006.

[10]Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Salov proti Ukrajini, kjer je v 91. in 92. točki poudarjen prav ta vidik.

[11]Angleška sodna praksa poleg tega, da zahteva po jasnih, razločnih, preglednih in sistematičnih razlogih sodbe verjetno izboljša tudi kvaliteto odločanja, posebej poudarja še t. i. "pomiritveni vidik" obrazložitve, ki naj bo pisana predvsem z mislijo na stranko, ki je pravdo izgubila. Zlasti zanjo, pa tudi za stranko, ki je v pravdi zmagala, in za javnost, mora biti sodba obrazložena tako, da je odločitev zanje sprejemljiva, da stranke "pomiri" z zadostnimi in jasnimi razlogi. Več v J. M. Jacob, cit. delo.

[12]Primerjaj sodbi ESČP v zadevah Hirvisaari proti Finski in Dulaurans proti Franciji z dne 21. 3. 2000.

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA JANA ZOBCA K ODLOČBI ŠT. Up-147/09

1.Za pisanje pritrdilnega ločenega mnenja se nisem odločil zato, ker ne bi soglašal z razlogi, na katerih temelji odločba, ali ker bi menil, da bi jo bilo treba okrepiti še z dodatnimi argumenti. Vse, kar želim povedati, je samo moj, oseben in prostobeseden (ter zato, vsaj upam, bolj jasen) pogled na sporočilo, ki ga v slovenski ustavnopravni prostor prinaša odločba. Ločena mnenja namreč dovoljujejo drugačen slog pisanja, kot je tisti, v katerem so napisane obrazložitve odločb – je lahko bolj oseben in zato bolj sproščen ter ima zato tudi več možnosti za jasnost in neposrednost, kot jo ima "uradno" besedilo odločbe. Ta svoboda mi omogoča povedati, v čem vidim pomemben precedenčni prispevek pri razumevanju pomena obrazložitve (predvsem civilnopravnih) sodnih odločb.

2.Pravo razvijajoči presežek vidim tu v spoznanju, da pomeni obrazložitev sodne odločbe samostojno in avtohtono prvino pravice do poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave in 6. člen EKČP), lahko bi rekel vrednoto per se, ki je že sama po sebi ustavno varovana – in ki ni samo izraz, vidik ali sredstvo katere od drugih pravic (najpogosteje pravice do izjavljanja kot enega od vidikov enakega varstva pravic in pravice do pritožbe). Razvoj v to smer je Ustavno sodišče nakazalo že v odločbi št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), kjer pa je ustavno potrebo po obrazloženosti vezalo na prepoved sodniške samovolje. Reklo je namreč, da kadar " […] ne gre niti za primer, ko je treba za odločitev o sporu rešiti preprosto pravno vprašanje, niti za primer, ko bi na sicer zapleteno pravno vprašanje obstajal jasen odgovor že v utečeni sodni praksi, mora instančno sodišče svojo odločitev še posebej tehtno utemeljiti." In potem naprej: "Ustavno sodišče se […] ne opredeljuje do vprašanja, ali je odločitev, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče, logično sprejemljiva posledica razlagalnega postopka, ampak ugotavlja le, da je lahko samo posledica zahtevnega razlagalnega postopka, ki bi ga moralo Vrhovno sodišče, da bi sploh bilo mogoče preizkusiti razumnost sprejete odločitve, ustrezno obrazložiti in na ta način ovreči pritožnikove pomisleke o samovoljnosti izpodbijane odločitve." Potreba po obrazložitvi stališč, na katera je oprlo svojo odločitev, je tu še vedno pripeta na neko drugo ustavno varovano vrednoto – v omenjenem primeru na prepoved sodniške samovolje.

3.Vsekakor je tudi v obravnavani zadevi – vendar je ob tem ugotovljena tudi samostojna, avtonomna vrednost obrazložitve, obrazložitve ne samo kot sredstva, ki zagotavlja pravico do izjavljanja (oziroma dolžnost sodišča do opredelitve do strankinih navedb), do pravnega sredstva,[1] do javnosti sojenja (do nadzora javnosti nad delovanjem sodišč),[2] ampak tudi kot sredstva, ki navzven utrdi pravičnost sojenja, ki naredi sodbo sprejemljivo tudi za stranko, ki je pravdo izgubila ("pomiritveni učinek" sodbe pomeni, da naj bo ta pisana predvsem z mislijo na to stranko, z empatijo do nje in njenega položaja). Zahteva po obrazloženosti vključuje miselno izčiščenost in miselno osredotočenost sodnikov, zaradi česar je tudi pomembno jamstvo pravilnosti, ali vsaj razumnosti odločitve in nujen pogoj omejevanja sodne oblasti.[3] Pri sodbah najvišjih sodišč je obrazložitev celo pomembnejša od izreka (ki je samo bolj ali manj postranski učinek precedenčne vloge teh sodišč) – brez jasnih, razumljivih, razčlenjenih nosilnih razlogov odločb ta sodišča svoje ustavne vloge sploh ne morejo opravljati.

4.Kakšna, kako široka in natančna naj bo posamezna obrazložitev, je odvisno od vrste okoliščin – splošnega odgovora ni, so le posamezne rešitve, ki jih je toliko, kolikor je konkretnih odločb s konkretnimi obrazložitvami. Vendar nekaj načelnih izhodišč vsekakor obstaja. Za obravnavani primer sta bistveni najprej dve: prvič, da je ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb v primeru, ko gre za odločbe instančnega sodišča, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti,[4] in drugič, da to velja samo, kadar je instančno sodišče pritrdilo pravnemu naziranju nižjih sodišč in ko je bilo zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče.[5] Kadar pa se določeno vprašanje aktualizira šele na pritožbeni stopnji (ker glede na pravno stališče sodišča prve stopnje prej ni bilo pomembno), se mora pritožbeno sodišče do njega opredeliti tako, kot da bi bilo sodišče prve stopnje.[6] Tema izhodiščema je treba pridružiti še tista, ki izhajajo iz sodne prakse ESČP, zlasti iz sodb Hirvisaari proti Finski, Salov proti Ukrajini in Dulaurans proti Franciji. Njihov skupni imenovalec je sporočilo, da obrazložitev odločbe pritožbenega sodišča stranki ne sme povzročati občutkov nejasnosti in zadrege.[7]

5.Prav do tega je prišlo v obravnavanem primeru. Tako kot v zadevi Salov proti Ukrajini je pritožbeno sodišče ob ponovnem sojenju spremenilo prvotno stališče in kljub istemu procesnemu gradivu ugotovilo, da sta obveznost izročitve nadomestnega zemljišča in obveznost plačevati letno odškodnino, dokler prva obveznost ne bo izpolnjena, (ne ena, kot se je opredelilo prvič, ampak) dve obveznosti. Sodišče ni navedlo razlogov za tako svoje stališče, čeprav:

– je vprašanje, ali sta obveznosti dve, ali pa gre samo za eno obveznost, po pravnem stališču pritožbenega sodišča bistveno za presojo, ali je izpolnjevanje ene obveznosti pretrgalo zastaranje druge;

– stališča, da gre za dvoje obveznosti, tudi sodišče prve stopnje ni obrazložilo;

– je v sodbi, ki jo je na podlagi istega procesnega gradiva izdalo pred tem, presodilo, da gre za eno obveznost;

– je hkrati (čeprav v neizpodbijanem, razveljavitvenem delu odločbe) obe obveznosti štelo za tako povezani, da obveznost plačevanja letne odškodnine ne more prenehati brez izpolnitve obveznosti izročitve zemljišča (ki naj bi bila za nameček že zastarana).

6.Omenjeno stališče pritožbenega sodišča, od katerega naj bi bilo po njegovem odvisno, ali je obveznost izročitve zemljišča zastarala in s tem tudi, ali je zahtevek utemeljen, se zdi na prvi pogled nenavadno, morda celo nelogično – posebej, ker je sodišče v isti odločbi (pa čeprav v delu, s katerim je sodbo prve stopnje delno razveljavilo – pomembno je, da se odločba bere kot celota ter da obravnava isto temo in med seboj povezana vprašanja) obe, iz iste pogodbe in isto stranko zavezujoči obveznosti štelo za povezani tako, da obveznost plačevanja letne odškodnine ne more prenehati, če ni izpolnjena (po oceni pritožbenega sodišča že zastarana) obveznost izročitve zemljišča. Ustavno sodišče ne more že vnaprej ocenjevati, ali je tako stališče pritožbenega sodišča posledica (bolje izraz) sodniške samovolje.[8] Lahko je, lahko ni – vse je odvisno od tega, kako bi sodišče to stališče obrazložilo. Kajti šele prek obrazložitve, ki odstre miselno pot, po kateri je prišlo sodišče do odločitve za tako (na prvi pogled nekoliko čudno in nenavadno) stališče, je mogoče soditi o tem, ali ga je mogoče braniti z resnimi, logičnimi in v pravni vedi uveljavljenimi metodami razlage. Načelno velja, da bolj ko je posamezno stališče nenavadno in težje ko je sprejemljivo, več naporov je treba vložiti v njegovo argumentacijo, v opravičevanje in pojasnjevanje, da je in zakaj je kljub prvemu vtisu le pravilno (ali vsaj ne očitno napačno in da zato ni posledica samovolje). In če je sodišče v istem postopku na podlagi istega procesnega gradiva isto vprašanje, ki naj bi bilo bistveno za odločitev o ugovoru zastaranja (ter s tem o utemeljenosti zahtevka), drugič (po razveljavitvi prve sodbe) presodilo drugače, nova presoja pa se na prvi pogled ne zdi prav razumna, mora še toliko bolj prepričljivo pojasniti, zakaj si je premislilo in spremenilo prvotno stališče. S stališča sodne prakse ESČP je bila dolžnost obrazložitve tu kar dvakrat ponderirana – tako s tistim, kar je rečeno v sodbi Hirvisaari proti Finski, kot z onim, kar je navedeno v sodbi Salov proti Ukrajini.

7.Tako pridemo do ustavnopravnega jamstva (ali, če hočete, do ustavnopravnega bistva) dolžnosti sodišča, da svoje odločbe obrazloži. Smisel tega jamstva je tudi v tem, da strank, predvsem tiste, ki je spor izgubila, in tudi širše javnosti ne pušča v dvomu o tem, ali ni morda odločalo kar na pamet, mimo prava in mimo zdravega razuma, skratka samovoljno. In krog se zdi tu sklenjen: stranke in Ustavno sodišče so tu v primerljivih položajih. Obrazložitev mora biti usmerjena k temu, da stranke in javnost "pomiri", da razumno stranko, četudi je spor izgubila, prepriča in "potolaži", da če sodišče že ni odločilo v skladu z njenimi pričakovanji, vsaj ve, zakaj. Idealno je, če sodišče s svojimi argumenti prepriča ("pomiri") tudi stranko, ki je spor izgubila. Realno pa je pričakovanje, da je obrazložitev najmanj taka, da se tisti, ki mu je namenjena, tudi če nima posebne pravne izobrazbe, lahko prepriča vsaj v to, da sodišče ni sodilo mimo zakona, na pamet, samovoljno. To je stvarno uresničljiv, ustavno varovan minimum obrazloženosti sodnih odločb. Podobno (kot s stranko) je z Ustavnim sodiščem: šele zadostna obrazložitev mu omogoči preizkus tistega, kar Ustavno sodišče tu sploh sme preizkušati. To pa ni pravilnost uporabe "navadnega", zakonskega prava, ki ne sega na ustavno raven, temveč (samo) spoštovanje prepovedi sodniške samovolje.

8.Tudi v tej zadevi je, tako kot v odločbi št. Up-1381/08, posebej izpostavljeno razmerje med nerazumljivostjo in nerazumnostjo sodbe – ali drugače, med nesposobnostjo za preizkus in nerazumnostjo, njeno nelogičnostjo. Na tej točki vidim pomembno razmejitev med pristojnostjo Ustavnega sodišča in "rednega" sodstva. Da Ustavno sodišče določeno odločitev sploh lahko prepozna kot nelogično ali nerazumno, se mora najprej seznaniti z razlogi, s katerimi jo je sodišče utemeljilo. Tudi, če se posamezna končna rešitev ali stališče zdita na prvi pogled nenavadna, nelogična, nerazumna, še ni rečeno, da sta takšna tudi v resnici – po tem, ko je sodišče pojasnilo svoje argumente in svojo miselno pot, ki ga je pripeljala do take rešitve, stališča ali odločitve. O sodniški samovolji, ki se kaže prek nerazumnosti ali nelogičnosti, lahko Ustavno sodišče sklepa samo na podlagi uporabljenih argumentov, kar pomeni na podlagi tistega, kar je pojasnjeno v obrazložitvi sodne odločbe. Pomanjkanje ustrezne obrazložitve zato še ni (nujno) dokaz sodniške samovolje[9] – ta je namreč spoznavna samo prek obrazložitve.

9.Če te ni, ali če je nezadostna, Ustavno sodišče ne more kar samo presojati, ali je rezultat sojenja pravilen z vidika uporabljenega zakonskega prava – za kaj takega ni pristojno. Izbira, razlaga in uporaba "navadnega" zakonskega prava (ki ne sega na ustavno raven, oziroma, ki se ob uporabi metode neposredne subsumpcije pod ustavno normo ne pokaže kot protiustavna) je v pristojnosti "rednega" sodstva, kjer ima, kot že tolikokrat rečeno, zadnjo in dokončno besedo Vrhovno sodišče. Sodbi s pomanjkljivo obrazložitvijo zato Ustavno sodišče ne more očitati nepravilnosti in ji, razen v redkih primerih lapsusov (na primer napaka pri štetju rokov), tudi (še) ne more očitati samovoljnosti. Tisto, kar lahko tu nadzira in preizkuša, je samo (miselna) pot do tega rezultata (kot je javnosti, najprej pa strankam razodeta v obrazložitvi) – in še to ne z vidika izbire, razlage in uporabe zakonskega prava, ki ne sega na ustavno raven. Ustavno sodišče preizkuša le, ali je argumentacija, s katero je sodišče utemeljilo svojo odločitev (izbiro, razlago in uporabo zakonske norme, ki nima ustavnopravnih razsežnosti), logično vzdržna in pravo-razlagalno mogoča (ali jo je mogoče braniti vsaj z eno od v pravni vedi priznanih metod razlage) ter da se zato rezultat (sama odločitev) prek obrazložitve ne razkriva kot pravno nevzdržen ali izkrivljen do te mere, da se kaže kot posledica samovolje. Neobrazloženi ali nezadostno, pomanjkljivo obrazloženi sodbi zato (še) ni mogoče očitati sodniške samovolje – ta je namreč v sami odločitvi, ki je lahko tudi, če sodba nima obrazložitve, in celo, če se zdi na prvi pogled nelogična, nerazumna ali vsaj nenavadna, potem, ko sodišče razloži svoje argumente, pravno povsem korektna. Vendar ali je res korektna, lahko ugotovimo (če nismo strokovnjak prav za to, konkretno pravno področje in če ne poznamo vseh dejstev, ki so pravno pomembna) šele, ko smo seznanjeni z argumenti, ki so sodišče privedli do take odločitve. In ker Ustavno sodišče ni pooblaščeno presojati pravilnosti uporabe "navadnega" zakonskega prava, tudi o sodniški samovolji na more soditi, predno se ne seznani z razlogi, zaradi katerih je sodišče tako odločilo.

10.Če torej povzamem bistveno: precedenčna dodana vrednost te odločbe je dvojna. Najprej v spoznanju, da je dolžnost obrazložitve sodbe samostojen vidik pravice do poštenega sojenja ter nato v razmejitvi med nerazumljivostjo odločitve (ki je posledica odsotnosti obrazložitve ali nezadostne obrazložitve) in nerazumnostjo odločitve (ki je posledica sodniške samovolje).

Jan Zobec Sodnik

[1]Prim. sodbo ESČP v zadevi Suominen proti Finski z dne 1. 7. 2003.

[2]Prim. sodbi ESČP Werner proti Avstriji z dne 24. 11. 1997, Hirvisaari proti Finski z dne 27. 9. 2001.

[3]Gl. J. M. Jacob, Civil Justice in the Age of Human Rights, Ashgate publishing Limited, England 2007, str. 87, 88, ki se sklicuje na sodbo Apelacijskega sodišča Anglije in Walesa v zadevi Flannery & Anor proti Halifax Estate Agencies Ltd z dne 18. 2. 1999 (EWCA Civ 811), dosegljivo na http://www.bailii.org/ew/cases/EWCA/Civ/1999/811.html.

[4]Prim. sklep Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), prim. tudi odločbo št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30). Več o tem glej A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 400–401.

[5]Prim. 10. točko obrazložitve odločbe Up-1381/08.

[6]V tem smislu sodba ESČP v zadeji Ruiz Torija proti Španiji z dne 9. 12. 1994.

[7]V zadevi Hirvisaari proti Finski je pritožnik najprej prejemal polno invalidsko pokojnino, potem pa mu jo je pokojninski urad kljub ugotovitvi, da se je njegovo duševno stanje (depresija) poslabšalo (pri čemer so bili bolezenski simptomi ocenjeni kot zmerni), spremenil v delno pokojnino. Sodišče, ki se je tu samo sklicevalo na razloge organa nižje stopnje (ki so pritožnika ob dejstvu, da je kljub poslabšanju njegovega zdravstvenega stanja upravičen samo do delne pokojnine, navdajali z občutkom nejasnosti in zmedenosti), ne da bi za potrditev odločitve nižje stopnje navedlo svoje razloge, ni zadostilo zahtevam poštenega postopka.

[8]Za obravnavani primer je posebej zanimiva (in poučna) sodba v zadevi Salov proti Ukrajini (sodba z dne 6. 9. 2005). Pritožnik je bil potem, ko je sodišče prve stopnje zadevo ponovno obravnavalo, spoznan za krivega, čeprav ga je prvotno oprostilo, in to na podlagi iste obtožbe in istega dokaznega gradiva. ESČP je ugotovilo kršitev poštenega sojenja, ker sodišče prve stopnje ni dovolj pojasnilo, zakaj je kljub nespremenjenemu procesnemu gradivu spremenilo svoje prvotno stališče – zlasti, ker se ni ukvarjalo z dvomi, ki jih je izrazilo ob prvotnem sojenju, ko je zadevo vrnilo v dodatno preiskavo, in še več, ker je v kasnejši sodbi izrazilo prepričanje, da je bilo sporočilo v ponarejenem časopisu lažno in za nameček, ker ni preizkusilo svojih prejšnjih stališč glede vprašanja, ali si je obtoženec prizadeval razširjati časopis, ki vsebuje prave in resnične informacije, ali pa je, nasprotno, bistveno oviral presojo volivcev o potrebi udeležiti se volitev in glasovati proti enemu od predsedniških kandidatov.

[9]"Ni [namreč] ustavno jamstvo samo po sebi 'prepoved očitno napačne odločitve'; ustavno jamstvo je prepoved sodniške samovolje (oziroma arbitrarnosti) – očitna napačnost odločitve je le konkludenten dokaz, da je sodišče ravnalo samovoljno oziroma arbitrarno." (gl. A. Galič, nav. delo, str. 482).

[10]Prim. A. Galič, prav tam: "Predvsem pa okoliščine 'pomanjkanja pravnih argumentov' ni mogoče razumeti v smislu odsotnosti obrazložitve, ki ustreza minimalnim kriterijem. V tem primeru gre namreč že za kršitev pravice do izjavljanja v postopku, ki ji ustreza tudi obveznost sodišča, do opredelitve. Če torej sama obrazložitev ne zadovolji procesnih minimalnih kriterijev (torej če stranki sploh ne more biti jasno, na podlagi česa je sodišče odločilo, kakor je odločilo), tega ni potrebno subsumirati pod očitek samovoljnosti oziroma arbitrarnosti, pač pa pod očitek kršitve pravice do izjavljanja.