Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, ki sta jih predlagali obe pravdni stranki, pravilno zaključilo, da do škodnega ni prišlo zaradi namestitve palete s strani delavca, temveč zaradi tega, ker je tožnica hodila po sicer predhodno prazni, a neoznačeni poti, in da je delavec v danih okoliščinah ravnal, tako kot je bilo treba (paleto je postavil na za to predvideno mesto). Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za dvom o strokovnosti mnenja izvedenke, da na nastanek poškodbe ne vpliva dejstvo, da je bil del podesta, na katerem je stala tožnica, nekoliko prekrit s platojem, ki je bil nameščen čez paleto. Če bi namreč tožnica sledila talnim oznakam in se gibala pravilno, je namreč zelo malo verjetno, da bi se spotaknila ob rob platoja, saj delavci pri hoji po podestu ne hodijo po robnem delu podesta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v znesku 8.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2020 dalje do plačila ter ji povrne pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 2.383,96 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela v delovni nezgodi z dne 9. 12. 2019, in podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži stroške tožnice s to pritožbo. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku, ki ga je tožnica postavila v tožbi, vloženi 24. 9. 2021, v kateri je navedla, da se je 9. 12. 2019 poškodovala na delovnem mestu kontrolorke kakovosti stekla v D. d.o.o., ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Zatrjevala je, da se je, ko je želela ob koncu izmene na paleto, na katero je zlagala izdelke, namestiti ustrezni formular (spremni list), spotaknila ob plato, nameščen na paleti, ki jo je naknadno na mesto, kjer ta ne bi smela biti, postavil delavec A. A. (v nadaljevanju: A. A.), padla čez paleto in si zlomila levo zapestje. Izpostavila je, da je bil na paleti plato večje površine od same površine palete in je gledal čez robove palete. Zaradi tega platoja in dejstva, da je bila paleta položena v neposredno bližino lesenega podesta pri mizi, tožnica niti ni mogla videti te palete, zato je tudi prišlo do tega, da se je v to paleto oz. prav v ta plato na paleti spotaknila, že ko je naredila prvi korak od mize. Navedla je, da paleta predstavlja v danih okoliščinah nevarno stvar oziroma da zaradi opisane pozicije palete, ki je imela čez še plato, je bila slednja toliko manj vidna tožnici in zato je predstavljala nevarno stvar. Tožnica je v tožbi navedla, da je zavarovanka toženke tožnici odgovorna za nastalo škodo po načelu objektivne odgovornosti (179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1) in kot delodajalec delavca, ki je tožnici povzročil škodo (odgovornost delodajalcev po 147. členu Obligacijskega zakonika - OZ). Toženka se je branila z navedbami, da če bi tožnica hodila po predpisati poti in ne po bližnjici, do poškodbe ne bi prišlo; da je A. A. postavil paleto na običajno mesto in ni storil nič protipravnega, ter da je tožnica tista, ki ni ravnala v skladu z navodili, saj je do svoje palete izbrala bližnjico in je za nastali škodni dogodek odgovorna izključno sama; da je postavljeno paleto pri običajni skrbnosti mogoče videti in zavračala objektivno odgovornost, saj paleta ne predstavlja nevarne stvari.

6. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati že prve predpostavke odškodninske odgovornosti tj. protipravnosti ravnanja. Ugotovilo je, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi namestitve palete s strani A. A., temveč zaradi tega, ker je tožnica hodila po sicer predhodno prazni, a neoznačeni poti. Delavec A. A. je v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba (paleto je postavil na za to predvideno mesto), zato ni podana zatrjevana odškodninska odgovornost delodajalca po 147. členu OZ). S hojo po neoznačenih poteh je namreč tožnica tista, ki je kršila pravila varnosti in zdravja pri delu, ki jih je za zagotovitev varnih delovnih razmer določil delodajalec. Nadalje je zaključilo, da paleta v danem delovnem okolju ni nevarna stvar, zato zavarovanka toženke tožnici tudi ni objektivno odgovorna po pravilih o odgovornosti imetnika nevarne stvari. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do tožničine poškodbe ni prišlo zaradi nepravilnega ravnanja delavca A. A. ali zaradi dejstva, da paleta predstavlja nevarno stvar, temveč zaradi nepazljivega in premalo skrbnega ravnanja tožnice, s tem ko je namesto po označenih poteh pri delu uporabljala bližnjice. Na uporabo bližnjic ne vpliva niti dejstvo, da je bil prostor, preden je nanj pripeljal paleto A. A., prosto prehoden. Tožnica bi namreč morala biti vseskozi pazljiva na dejstvo, da je neposredno za njo prostor, namenjen za palete, in upoštevaje varnostne predpise hoditi le po označenih poteh.

7. Pretežni del pritožbe sestavljajo navedbe, ki niso dopustne. Prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pritožnica je prvič šele v pritožbi podala pritožbene navedbe, ki jih pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema in zanje navede, da so nedopustne (pritožbene novote), zaradi česar jih ne presoja. Pritožnica namreč niti ne trdi, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji. Preostale pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

8. Drži, da je dokazno breme za ugotovitev, da je delavec ravnal tako, kot je treba, na delodajalcu oziroma na toženi stranki, ne pa na tožnici, a ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnega ravnanja, nima za posledico napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kot je zatrjevano v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, ki sta jih predlagali obe pravdni stranki, pravilno zaključilo, da do škodnega ni prišlo zaradi namestitve palete s strani delavca A. A., temveč zaradi tega, ker je tožnica hodila po sicer predhodno prazni, a neoznačeni poti, in da je delavec A. A. v danih okoliščinah ravnal, tako kot je bilo treba (paleto je postavil na za to predvideno mesto). Upravičeno je sledilo izvedenki, da je bila paleta odložena na pravilnem mestu, saj so ravno tam (tako kot tudi ob oknu) označene odlagalne površine za posamezne elemente (kartonske podloge, trde podloge, lesene palete), in da je najverjetnejši razlog nastanka nezgode obrat tožnice ter njeno gibanje v smeri preko palete, ki jo je tja tik pred nezgodo nastavil A. A. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za dvom o strokovnosti mnenja izvedenke, da na nastanek poškodbe ne vpliva dejstvo, da je bil del podesta, na katerem je stala tožnica, nekoliko prekrit s platojem, ki je bil nameščen čez paleto. Če bi namreč tožnica sledila talnim oznakam in se gibala pravilno, je namreč zelo malo verjetno, da bi se spotaknila ob rob platoja, saj delavci pri hoji po podestu ne hodijo po robnem delu podesta. Kot je pojasnila izvedenka, morajo delavci ne glede na potrebno hitrost dela uporabljati predpisane poti za gibanje delavca. Zavarovanka toženke je z določitvijo in talnimi oznakami poti vzpostavila ukrepe varnosti in zdravja pri delu, ki jih mora delavec na delovnem mestu spoštovati. Tudi dejstvo, da je pri premiku tožnica v rokah držala papirje (kar sicer tožbeno ni bilo zatrjevano), ni povišalo možnosti za nastanek škodnega dogodka, saj je malo verjetno, da je ob premiku pregledovala papirje, glede na to, da je izpovedala, da jih je samo želela namestiti na svojo paleto. Na podlagi zgoraj povzetih ugotovitev, ki potrjujejo toženkine trditve v postopku, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost delodajalca po 147. členu OZ. Sodišče prve stopnje torej ni napačno uporabilo te zakonske določbe, kot sodišču očita pritožba.

9. Pritožnica tudi z izpostavljanjem, da je delavec A. A. paleto postavil na mesto, ki je bilo pred tem prazno, in to tik pred zaključkom delovne izmene tožnice in kar je po njenem najbolj bistveno, to paleto je postavil tako, da je previsni rob trde podlage (t.i. trdi platlc, kot se je izražala tožnica in priče) gledal čez rob te palete na podest tako, da je vogal tega platoja za 8 cm segal v podest, zgoraj povzete ocene oziroma ugotovitve prvostopenjskega sodišča, temelječe na prepričljivem izvedenskem mnenju, ne more izpodbiti. Tožnica nadalje navaja, da poleg tega ni za zanemariti niti dejstva, da tožnica A. A. zaradi hrupa strojev ni slišala, da je prišel in postavil paleto in seveda ni za zanemariti dejstva, da je bila ta površina, na katero je A. A. postavil paleto, vso izmeno prej prosta. Tudi navedba, da tožnica A. A. zaradi hrupa strojev ni slišala, da je prišel in postavil paleto, je nedopustna pritožbena novota. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni relevantna navedba tožnice, da je bilo celo delovno izmeno mesto za njo (namenjeno paletam) prazno, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ne gre zanemariti tega dejstva. Tudi pritožbena navedba, da ta trdi ″platlc″, za katerega se je v postopku ugotovilo, da je velik toliko, kot je površina palete, nikakor ne bi smel biti zamaknjen in ne bi smel gledati čez rob palete in nikakor ne bi smel segati na podest, po katerem je tožnica hodila, je nedopustna iz že zgoraj navedenih razlogov. Tožnica prvič šele v pritožbi navaja, da bi moral A. A. poskrbeti najmanj za to, da trdi plato ne bi gledal čez paleto, še sploh pa ne na podest, po katerem je hodila tožnica, zato je tudi ta navedba nedopustna. Posledično pa ni utemeljena pritožbena graja, da če bi sodišče vestno pretehtalo vse dokaze, to je izpovedbo tožnice in prič B. B. in C. C., ki so vse skladno izpovedale, da je rob platoja gledal čez paleto, ki je bila s tem platojem višja od podesta, kar je izpovedal tudi A. A., potem bi moralo ugotoviti, da delavec A. A. v danih okoliščinah ni ravnal tako, kot je bilo treba in kot je bilo od njega normalno pričakovati, da bi A. A. namreč moral poskrbeti najmanj za to, da trdi plato ne bi gledal čez paleto, še sploh pa ne na podest, po katerem je hodila tožnica. Po obrazloženem ni relevantno, ali sta njegovo izpovedbo v delu, da je bil plato nastavljen točno na paleti, demantirali priči B. B. in C. C. Tožnica zato neutemeljeno navaja, da bi ob pravilni presoji teh dokazov sodišče moralo zaključiti, da A. A. ni ravnal tako, kot je bilo od njega v danih okoliščinah za pričakovati oz. tako, kot bi bilo treba, saj da je s svojim nepravilnim ravnanjem povzročil, da se je tožnica ob ta rob platoja, ki je gledal na podest, spotaknila. Slednja navedba, in sicer da je s svojim nepravilnim ravnanjem povzročil, da se je tožnica ob ta rob platoja, ki je gledal na podest, spotaknila, kakor tudi navedba, da je on torej tisti, ki je ustvaril okoliščine, ki so botrovale temu, da se je tožnica spotaknila in padla, sta nedopustni pritožbeni novoti. Izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, zato posledično, ker ni bilo takih trditev v postopku, tožnica neutemeljeno pritožbeno navaja, da je to dejstvo potrdila tudi izvedenka. Tožnica zato neutemeljeno sklepa, da je vse navedeno absolutno dovolj za ugotovitev, da A. A. v danih okoliščinah ni ravnal tako, kot je bilo treba, in neutemeljeno očita sodišču, da tej okoliščini ni dalo ustrezne teže oz. veljave, temveč se je zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo, da je tožnica prečkala pot do palete, na katero je nameravala odložiti spremni list, po neoznačeni poti in da je s tem kršila pravila varne hoje, ki jih je zagotovil delodajalec. Nedopustne, ker so prav tako podane prvič šele v pritožbi, so tudi pritožbene navedbe: da trdi rob platoja nima kaj početi na podestu, po katerem hodijo delavke, saj predstavlja nepričakovano oviro in s tem možnost za spotik, zato je neutemeljen očitek, da je zaključek sodišča absolutno napačen tudi iz življenjskega vidika, saj da ni mogoče prezreti odločilnega dejstva, da trdi rob platoja nima kaj početi na podestu, po katerem hodijo delavke, saj predstavlja nepričakovano oviro in s tem možnost za spotik; navedbe, da če bi A. A. postavil paleto tako, da rob platoja ne bi gledal na podest, potem tudi ne bi bilo višinske razlike med podestom in paleto s platojem in ne bi bilo vzpostavljenih okoliščin za spotik tožnice ob ta rob oz. vogal trdega platoja in tožnica bi lahko kljub temu, da se je gibala v smeri palete, to storila varno, brez padca oz. brez spotika; ter navedba, da takšna ovira, kot jo je predstavljal rob trde platoja na podestu, po rednem teku stvari pripelje do take posledice, kot je v konkretnem primeru nastala. Posledično je neutemeljen očitek v pritožbi, da je sodišče, zato ker je napačno ugotovilo okoliščine, ki sestavljajo pravno relevantno vzročno zvezo, dejansko stanje ugotovilo napačno in posledično napačno uporabilo prvi odstavek 147. člena OZ. Sodišče prve stopnje je glede na podane trditve pravdnih strank pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Tožnica zmotno sklepa, da delavec zavarovanke tožene stranke ni ravnal tako, kot je bilo v danih okoliščinah potrebno.

10. Tožnica v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče pri presoji, ali je paleta v danih okoliščinah predstavljala nevarno stvar, popolnoma prezrlo bistveno okoliščino, in sicer da je bila paleta postavljena na način, da je trdi plato na paleti bil zamaknjen in da je gledal čez rob palete na podest. Tožnica je v tožbi navedla, da je zaradi opisane pozicije sporne palete (paleta je bila po njenem napačno postavljena, tako da je predstavljala nepričakovano oviro na poti tožnice od mize pa do palete, ki si jo je sama že predhodno namestila), ki je imela čez še plato, bila paleta toliko manj vidna tožnici in zato je predstavljala nevarno stvar. Sodišče prve stopnje je glede na takšne tožbene trditve, ki jih kasneje ni spreminjala, ugotavljalo, ali je paleta nevarna stvar, in pravilno zaključilo, da paleta v danem delovnem okolju ne more biti nekaj nepričakovanega in da bi tožnica morala pričakovati, da bo na mestu za njo postavljena paleta, saj je tam prostor za palete celo označen. Sicer pa pritožnica v pritožbi priznava, da paleta sama po sebi v tovarni, kjer delavka potrebuje pri svojem delu palete, ne more predstavljati povečane nevarnosti za nastanek škode. Nekonkretiziranih pritožbenih navedb, da je v tem primeru bilo podanih in dokazanih več okoliščin, zaradi katerih je ta paleta v danih okoliščinah predstavljala nevarno stvar, pritožbeno sodišče ne more presojati, zato tudi ne more odgovoriti na očitek, da se sodišče do teh niti ni opredelilo. Lasten zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da je tožnica v postopku dokazala, da je bila paleta, prek katere je bil položen trdi plato, katerega rob je gledal čez paleto na podest, nevarna stvar. Nedopustne pa so tudi naslednje pritožbene navedbe: da je del trdega platoja, položenega čez paleto, ki je gledal na podest in se v bistvu nahajal znotraj podesta v najširšem delu 8 cm, predstavljal tisto bistveno okoliščino, ki je to paleto naredilo za nevarno stvar, saj da je ta rob trde podlage namreč ustvaril višinsko razliko med podestom in paleto in s tem možnost, da se je tožnica ob ta trdi rob spotaknila; da bi se ob takšen rob spotaknil vsak povprečno skrben človek, še sploh pa tožnica, ki tedaj ob koncu izmene, ko novih palet ni več potrebovala, ko je imela ves čas svoje izmene ta prostor, na katerega je A. A. položil paleto, prazen in ko A. A. zaradi hrupa strojev niti ni slišala, da je dostavil paleto; da so vse to tiste okoliščine, ki so to paleto v danih okoliščinah naredile za nevarno stvar; da je ravno A. A. ″poskrbel″ za to, da je bila ta paleta za tožnico neka nepričakovana ovira, saj ni poskrbel, da bi bil plato na tej paleti poravnan s površino palete oz. da ne bi gledal čez paleto na podest; da so morale kontrolorke, kar je bila tudi tožnica, delati hitro, da je bila hitrost pomembna predvsem zaradi tega, da izdelki ne padejo iz tekočega traku, ter da je zato bilo povsem verjeti tožnici, da je že avtomatično prehajala od traku do mize pa do palete, da si je prej postavila palete tako, da je to bilo najbolj optimalno, da je zadostila potrebni hitrosti dela in da glede na dejstvo, da je bil ta prostor prej prehoden, ni niti mogla pričakovati, da ji bo ob čistem koncu izmene nekdo tam postavil paleto in to še na način, da je rob trdega platoja gledal na podest, po katerem je hodila. Posledično ni utemeljeno sklepanja pritožnice, da so vse to zagotovo okoliščine, ki so naredile to paleto, ki jo je dostavil A. A., za nevarno stvar, za katero delodajalec kot njen imetnik odgovarja ne glede na krivdo. Ker je zaključilo, da paleta ne predstavlja nevarne stvari, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali obstojijo ekskulpacijski razlogi. Zato tudi ni utemeljena niti pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazala nobenega ekskulpacijskega razloga, ki bi jo rešil objektivne odgovornosti.

11. Ker niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).