Jedro

V primeru, ko oškodovanec ne glede na izkazano skrbnost ne izve za povzročitelja, lahko sicer pride do zastaranja njegove terjatve za povračilo povzročene škode do Slovenskega zavarovalnega združenja po izteku petletnega, objektivnega zastaralnega roka, ne more pa zastaranje oškodovančeve terjatve nastopiti z iztekom triletnega, subjektivnega zastaralnega roka, saj ni mogoče določiti trenutka, ko bi ta pričel teči. Če je oškodovancu mogoče očitati, da bi ob zadostni skrbnosti lahko izvedel za povzročitelja nesreče, to vpliva na vprašanje, ali tožena stranka sploh odgovarja za povzročeno škodo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino v višini 24.724,58 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je posledično naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.015,06 EUR.

(2) Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da je v primeru, ko povzročitelj prometne nesreče ni znan, potrebno uporabiti objektivni petletni in ne subjektivni triletni zastaralni rok, saj pri subjektivnem roku ni mogoče določiti, kdaj naj bi ta začel teči. Gotovo pa to ne more biti že na dan prometne nesreče. Nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da bi zgodnejša prijava, glede na izkazan pobeg s kraja nesreče, dala drugačen rezultat, saj ni predpisan rok, v katerem bi policija morala ravnati ali zaključiti obravnavanje zadeve. Zastaralni rok tako ni mogel preteči pred 4.11.2004, ko je bila vložena tožba, saj oškodovanec še danes ne ve, kdo je prometno nesrečo povzročil. Ker ima dejanje tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, bi moralo sodišče upoštevati tudi, da odškodninski zahtevek zastara, ko se izteče čas, potreben za zastaranje kazenskega pregona. Daljši zastaralni rok pa ne velja zgolj za neposrednega storilca, pač pa tudi za vse tiste, ki so škodo dolžni plačati iz drugega temelja (za zavarovalnice, pa tudi za toženo stranko). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

(3) Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Tožnik je bil dne 07.09.2000 poškodovan v prometni nesreči. Za povračilo v njej utrpele škode po njegovem mnenju odgovarja tožena stranka, saj niti na podlagi njegovih, niti policijskih poizvedb, ni bilo mogoče pridobiti podatkov o povzročitelju nesreče. Tožena stranka pa je tožbenemu zahtevku nasprotovala tudi iz razloga, ker naj bi bila tožnikova terjatev zastarana.

(6) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni zastaralni rok), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni zastaralni rok (1)). Za začetek teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka je tako odločilen trenutek, ko bi oškodovanec mogel vložiti tožbo.

(7) Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev zastarana zaradi poteka triletnega, subjektivnega zastaralnega roka. Drži sicer, da je sodna praksa pri presoji trenutka, kdaj je oškodovanec izvedel za povzročitelja škode, upoštevala tudi, ali je ta po nastopu škodnega primera ravnal z zadostno skrbnostjo (2). Kot relevanten se tako izkaže trenutek, kdaj bi oškodovanec moral in mogel izvedeti za povzročitelja. Takšno stališče pa je sprejemljivo le v primeru, ko je povzročitelj nesreče (vsaj naknadno) znan.

(8) V primeru, ko pa povzročitelj nesreče ostane neznan, lahko sicer pride do zastaranja oškodovančeve terjatve po izteku petletnega, objektivnega zastaralnega roka, ne more pa zastaranje ob zahtevi po kumulativnem poznavanju tako škode kot povzročitelja, nastopiti v triletnem, subjektivnem zastaralnem roku (3), saj ni mogoče določiti trenutka, ko bi ta pričel teči. Nedvomno oškodovancu ni mogoče naložiti bremena, da bi v primeru, ko nesrečo povzroči storilec, ki zapusti kraj nesreče, lahko takoj postavil svoj odškodninski tožbeni zahtevek. Ta bo v primeru, da bo pozneje povzročitelj identificiran, zavrnjen s stroškovno posledico. S tem bi se oškodovanca v izogib zastaranju sililo v preuranjeno, celo nepotrebno pravdo. Kot pričetek teka subjektivnega zastaralnega roka tudi ni mogoče označiti trenutka, v katerem bi oškodovanec, če bi ravnal z zadostno skrbnostjo, lahko izvedel za povzročitelja, kot oškodovancu očita sodišče prve stopnje. Če je oškodovancu mogoče očitati tovrstno neskrbnost, se kot relevantno izkaže vprašanje, ali tožena stranka sploh odgovarja za povzročeno škodo (4), ne more pa to pomeniti pričetka teka subjektivnega zastaralnega roka. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da zaključek sodišča prve stopnje, da bi oškodovanec, če bi takoj prijavil prometno nesrečo policiji, pravočasno prišel do podatka o povzročitelju oz. o tem, da je ta neznan, nima opore v razlogih. Ni namreč mogoče trditi, da bi se policijska preiskava zaključila v enakem času, kot je bila zaključena tedaj, ko je bila prijava podana po več kot treh letih od prometne nesreče. (9) Ker je povzročitelj nesreče v konkretnem primeru ostal neznan, zastaranje, upoštevajoč subjektivni, triletni zastaralni rok, ne more nastopiti in ker od nastanka škode do vložitve tožbe objektivni, petletni zastaralni rok ni potekel, saj je bila ta vložena prej kot v petih letih od škodnega dogodka, tožnikov tožbeni zahtevek ni zastaran.

(10) Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je posledično v bistvenem delu ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj ni znano, ali je tožena stranka sploh odgovorna za nastalo škodo, kolikšna je ta in ali je k njenemu nastanku prispevalo tudi ravnanje samega oškodovanca. Če bi pritožbeno sodišče samo opravilo obravnavo in prvič ugotavljalo manjkajoča dejstva, bi bila pravdnima strankama v tem obsežnem in odločilnem delu odvzeta možnost pritožbe (1. odstavek 354. člena ZPP v povezavi s 25. členom Ustave Republike Slovenije). Glede na te okoliščine je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti dokaznega postopka in je sodbo sodišča prve stopnje v celoti (tudi glede stroškov pravdnega postopka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Na preostale pritožbene navedbe pa ni odgovarjalo, saj glede na zgoraj obrazloženo niso odločilnega pomena.

(1) 1. in 2. odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), enako tudi 1. in 2. odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

(2) Primerno skrbnost ravnanja udeležencem v obligacijskih razmerjih nalaga 18. člen ZOR oz. 6. člen OZ.

(3) Primerjaj Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 480. (4) Primerjaj sodbo VSL II Cp 1502/2008.