Jedro

Po noveli ZZVN-G se ob širitvi kroga upravičencev (na skupino vojnih ujetnikov) v zvezi s statusom otrok po staršu, ki je umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, podaljšuje tudi pravno relevantno obdobje za upoštevanje smrti otrokovega starša in sicer še na čas po prenehanju prisilnega ukrepa. V primerih, ko je starš umrl po prenehanju prisilnega ukrepa, se navedeni status prizna, kolikor je smrt nastopila med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino. Po navedeni normi se torej domneva, da je obstajala vzročna zveza med prisilnim ukrepom in smrtjo osebe, nad katero je bil prisilni ukrep izvršen. Vendar pa je zakonodajalec navedeno vzročno zvezo omejil s časovnim okvirjem, to je do vrnitve v domovino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 4. 2. 2002. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnikov oče kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske ujet in dne 26.5. 1942 izpuščen iz vojnega ujetništva v domovino ter da je umrl dne 1. 6. 1943 po operaciji na želodcu. Tožnikov oče torej ni izgubil življenje v pravno relevantnih okoliščinah, ki so opredeljene v 8. odst. 2. člena ZZVN. Po navedeni določbi, kot je veljala v času izdaje prvostopne odločbe, je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali je bil ubit kot talec. Po noveli zakona (Ur. list RS, št. 110/03), ki je začela veljati 2. 1. 2003, pa ima pravico do priznanja statusa tudi otrok starša, ki je bil ubit kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941. Če pa je bil kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v navedenem času ujet in je nato umrl v vojnem ujetništvu, se šteje, da je umrl v okoliščinah za priznanje statusa ŽVN, zato ima tudi otrok v takšnih okoliščinah umrlega starša pravico do priznanja statusa ŽVN. Po določbi 1. odst. 2. člena ZZVN ima pravico do priznanja statusa po umrlem staršu otrok, katerega starš je umrl v okoliščinah za priznanje statusa ŽVN v obdobju od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, po noveli, ki je začela veljati 2. 1. 2003 pa tudi, če je umrl med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. V postopku pa je bilo nesporno ugotovljeno, da je bil tožnikov oče kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojnem ujetništvu do 26. 5. 1942, ko je bil odpuščen in se je vrnil domov ter je umrl dne 1. 6. 1943 po operaciji želodca. Tožnikov oče torej ni umrl v vojnem ujetništvu, niti na poti v domovino, temveč več kot leto dni po vrnitvi domov. Zaradi navedenega se ne more šteti, da je umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in se zato tožniku ne more priznati status po umrlem staršu. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ozko gramatikalno razlaga določbe ZZVN, ki govorijo o okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Pri tem se tudi ni opredelila do pritožbene navedbe, da je obstajala neposredna vzročna zveza med vojnim ujetništvom in smrtjo tožnikovega očeta. Njegov oče je namreč umrl zaradi posledic življenja v ujetništvu, kar potrjuje tudi odločba invalidske komisije z dne 26. 2. 1954. V njej se navaja, da je umrl zardi posledic bolezni, ki jo je dobil v vojnem ujetništvu. O navedenem dokazu pa se tožena stranka ni opredelila, kakor tudi ne o izjavah prič. Tožena stranka je upoštevala zgolj logiko, ki se drži strogo črke zakona, ni pa upoštevala njegovega namena. Namen zakonodajalca pa ni bil takšen, razumljivo pa je tudi, da zakon kot abstraktni predpis ne more predvideti vseh mogočih življenjskih primerov, zato je naloga njegovih razlagalcev, da v konkretnem primeru upoštevajo namen zakona ter na podlagi tega opredelijo dejansko stanje pod abstraktno zakonsko pravilo. Upravna organa pa tega nista storila, temveč sta se poslužila ozke formalistične logike, ki je pripeljala do nevzdžnih zaključkov. V takšnih primerih je nedvomno potrebno ugotoviti ali obstaja vzročna zveza med prisilnim ukrepom in posledico, kar pa je tožniku nedvomno uspelo dokazati. Tožnik razpolaga z odločbo invalidske komisije in pisnimi izjavami dveh prič, teh dokazov pa tožena stranka ni upoštevala, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja dne 18. 9. 2000. V vlogi je navajal, da uveljavlja statusa žrtve vojnega nasilja otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Nadalje je v vlogi navedel, da je bil njegov oče dne 3. 4. 1941 mobiliziran v bivšo jugoslovansko vojsko, da je bil ujet ter nato izpuščen iz ujetništva dne 26. 5. 1942, umrl pa je 1. 6. 1943 po operaciji želodca.

Po določbi 8. odst. 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Ur. list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/2000, ZZVN) kot je veljala v času vložitve vloge (novela ZZVN-E) je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena istega zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje. Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval na okoliščini, da je njegov oče izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Katere so te okoliščine določa ZZVN v 1. odstavku istega člena, nanašajo pa se na prisilne ukrepe in dejanja okupatorja s katerimi so zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov posameznike prisilno izselili, poslali v taborišča, zapor, na prisilno delo ali internacijo ali pa je šlo za begunstvo in prisilno mobilizacijo (4. člen). V primeru, ko je otrokov status vezan na vprašanje ali je starš izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je tako potrebno ugotoviti ali so izpolnjeni zakonski pogoji za navedeni status, torej ali je bil otrokov starš izpostavljen zgoraj navedenim nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja ali njegovih sodelavcev.

V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bil tožnikov oče kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske ujet in odpeljan v ujetništvo. Vojnega ujetništva pa po tedaj veljavnih določbah ZZVN ni mogoče opredeliti v smislu prisilnega ukrepa okupatorja po 1. odst. 2. člena ZZVN (taboriščnika kot navaja tožnik). Po ZZVN so namreč pravno relevantni prisilni ukrepi okupatorja, ki so bili povzročeni iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Pri vojnem ujetništvu pa ne gre za ukrep, ki bi bil povzročen iz navedenih razlogov, zato je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da na navedeni pravni podlagi tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

V času izdaje izpodbijane odločbe dne 10. 1. 2003 pa je že veljala novela ZZVN-G ( Ur. list RS, št. 110/2002), ki je stopila v veljavo dne 2. 1. 2003. Z navedeno novelo sta bila spremenjena 1. in 8. odst. 2. člena ZZNV. Novela je razširila krog upravičencev do statusa žrtve vojnega nasilja na novo skupino upravičencev in sicer na vojne ujetnike. Po določbi 1. odst. 2. člena je tako žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 odpeljana v ujetništvo. Po spremenjenem 8. odst. istega člena pa je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja do 15. 5. 1945, oz. tudi po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Po navedeni določbi se torej ob širitvi kroga upravičencev (na skupino vojnih ujetnikov) v zvezi s statusom otrok po staršu, ki je umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, podaljšuje tudi pravno relevantno obdobje za upoštevanje smrti otrokovega starša in sicer še na čas po prenehanju prisilnega ukrepa. V primerih, ko je torej starš umrl po prenehanju prisilnega ukrepa, se navedeni status prizna, kolikor je smrt nastopila med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino. Po navedeni normi se torej domneva, da je obstajala vzročna zveza med prisilnim ukrepom in smrtjo osebe, nad katero je bil prisilni ukrep izvršen. Vendar pa je zakonodajalec navedeno vzročno zvezo omejil s časovnim okvirjem, to je do vrnitve v domovino. V primeru, ko je šlo za vrnitev domov po koncu vojne, pa najkasneje do 31. 12. 1945. Tožena stranka je v pritožbenem postopku preizkusila ali obstajajo pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožniku po noveli ZZVN-G. Pri tem je ugotovila, da tudi po spremenjenih določbah tožnik ne izpolnjuje pogojev, ker tožnikov oče ni umrl v vojnem ujetništvu, niti na poti v domovino, temveč več kot leto dni po vrnitvi domov. Tudi sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ter zavrača tožbeni ugovor, da zakon ni bil uporabljen v skladu z njegovim namenom. Tožnik namreč meni, da je dokazal, da obstoji vzročna zveza med življenjem njegovega očeta v ujetništvu in njegovo smrtjo. Kot je sodišče že navedlo v tej sodbi pa je zakonodajalec časovno omejil navedeno vzročno zvezo s trenutkom vrnitve v domovino. Volja zakonodajalca je torej jasna, da se upošteva vzročna zveza med prisilnim ukrepom in smrtjo le do navedenega trenutka, zato navedene zakonske določbe ni mogoče razlagati širše. Iz navedenega torej sledi, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik tudi po določbah novele ZZVN-G ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).