Jedro

Tožena stranka, razen sklicevanja na 7. člen OT, v obrazložitvi odločbe ni navedla, kako je prišla do priznanja „50 točk (8x)“ za odsotnost tožnika iz pisarne. Tega tudi ni mogoče ugotoviti niti iz navedbe o številu narokov, saj iz obrazložitve, kjer tožena stranka navaja datume narokov, izhaja, da je bilo narokov 9 in ne 8, kot je tožena stranka navedla v oklepaju. Izpodbijani akt tako nima ustrezne obrazložitve iz 214. člena ZUP. Iz istega razloga je izpodbijani akt nezakonit tudi v delu obrazložitve glede kilometrine.

Tožena stranka bi morala tožnika v skladu z ZUP pozvati, naj predloži ustrezen dokaz, da je zaradi zastopanja stranke v sodnem postopku stranko obiskal v zaporu v okoliščinah, ko potrditvah tožnika kakršen koli drug kontakt pred predvideno kazensko obravnavo med tožnikom in stranko ni bil možen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. Bpp 553/2008 z dne 20. 7. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je predsednica Okrožnega sodišča v Krškem v zadevi dodelitve brezplačne pravne pomoči upravičencu A.A., po odločbi, opr. št. Bpp 553/2008 z dne 25. 9. 2008, ki ga zastopa B.B., na predlog odvetnika z dne 16. 4. 2010, da se mu odmeri nagrada in stroški zastopanja upravičenca, na podlagi 2. odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004-UPB1) v zvezi s 4. odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, sklenila, da se tožniku odmeri nagrada in stroški zastopanja v višini 2.242,00 EUR. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je odvetnik dne 16. 4. 2010 pravočasno priglasil nastale stroške za dejanja brezplačne pravne pomoči, ki jih je opravil za upravičenca in v nadaljevanju konkretno navaja, katere stroške je priglasil odvetnik. Nato tožena stranka pravi, da je upoštevajoč podatke, ki jih je v spis predložil odvetnik in Odvetniško tarifo (OT, Uradni list RS, št. 67/2003), predlog za odmero nagrade delno utemeljen.

V nadaljevanju tožena stranka pravi, katere stroške je tožniku priznala in da gre v skladu s 7. členom OT odvetniku za trajanje naroka dne 3. 11. 2008 100 točk in ne priglašenih 200 točk, saj je narok potekal med 14.20 uro in 15.30 uro, za narok dne 1. 12. 2008 mu gre priglašenih 50 točk, za narok dne 20. 3. 2009 pa mu predsednica ni priznala priglašenih 50 točk, saj iz zapisnika izhaja, da je glavna obravnava začela ob 9.00 uri in končala ob 9.30 uri. Za trajanje naroka dne 25. 11. 2009 je predsednica sodišča odvetniku priznala 100 točk in ne priglašenih 150 točk (narok je potekal med 11.30 uro in 12.40 uro), za narok dne 27. 1. 2010 mu je priznala priglašenih 50 točk in za narok dne 16. 4. 2010 mu je priznala 50 točk in ne priglašenih 100 točk (narok je potekal med 9.00 uro in 10.00 uro). Predsednica sodišče je v skladu z 7. členom OT odvetniku za vsako odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok priznala 80 točk (8x) in ne priglašenih 200 točk. Predsednica sodišča odvetniku ni priznala 200 točk za obisk v zaporu dne 29. 10. 2008, saj odvetnik ni predložil dokazila, ki bi potrjeval njegov obisk v ZPKZ. Zaradi navedenega mu predsednica sodišča tudi ni priznala 160 točk za odsotnost iz pisarne in 51,80 EUR za potne stroške. Predsednica sodišča odvetniku ni priznala 50 točk za posvet s stranko, 50 točk za pregled listinske dokumentacije in 20 točk za poročilo substituta, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojna opravila v smislu določb tarifne št. 39 OT, te storitve so namreč že zajete v okviru pravnega zastopanja.

V tožbi tožnik pravi, da se z izdanim sklepom nikakor ne more strinjati, saj je prepričan, da je tožena stranka napačno uporabila Zakon o odvetniški tarifi in tožniku odmerila bistveno premalo nagrade oz. stroškov, kot to izhaja tudi iz obrazložitve samega sklepa z dne 20. 7. 2010, prav tako pa niti ni navedla oziroma iz izreka napadenega sklepa ni razvidno, da bi višje stroške, ki so bili sicer priglašeni, kakorkoli zavrnila. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožena stranka za vsak narok, ki je bil v Ljubljani, namesto priglašenih 200 točk za odsotnost iz pisarne, priznala zgolj 80 točk, s čimer se tožnik nikakor ne more strinjati. Namreč 7. člen prej veljavne odvetniške tarife, je določal, da za vsake začete pol ure za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada odvetniku po 20 točk, pri čemer pa se je do Ljubljane v času , ko je tožnik imel obravnave, porabilo tudi po več kot 2 uri, saj je potrebno upoštevati čas od pisarne v Krškem (kjer ima pisarno tožnik) do sodišča v Ljubljani (kjer so bile obravnavane), tako da ni jasno, kako je sodišče priznalo 80 točk. Odločitev tožene stranke pomeni, da naj bi po stališču sodišča tožnik za čas potovanja iz Krškega v Ljubljano in nazaj porabil skupaj le 2 uri, kar pa seveda niti teoretično ni možno, saj je tožnik prepričan in ima tudi veliko izkušenj v tej zvezi, da v 2 urah ne more nihče priti iz Krškega v Ljubljano in nazaj, ampak se porabi kvečjemu dve uri v eno stran, včasih tudi več, sploh pa je potrebno upoštevati, da ne gre le za pot po avtocesti, ampak gre tudi za pot po mestu v Ljubljani, kjer pa so zastoji, semaforji in je potrebno tudi vozilo parkirati in sama pot traja dlje, prav tako se porabi kar nekaj časa za pot iz pisarne tožnika (ki je v bližini tožene stranke) do avtoceste.

Tožnik je tako prepričan, da je odločitev sodišča, da mu je za odsotnost iz pisarne (torej za pot iz Krškega v Ljubljano in iz Ljubljane v Krško priznalo le 80 točk za vsako obravnavo, kar je popolnoma nesprejemljivo in neživljenjsko. Prav tako je sodišče tožniku priznalo le kilometrino za 200 km in ne za priglašenih 220 km, pri čemer tožnik poudarja, da je pri kilometrini potrebno upoštevati pot od tožnikove pisarne do sodišča, kjer pa je v eno smer najmanj 110 km in ne 100 km, saj se ne upošteva le pot do začetka Ljubljane, ampak je potrebno upoštevati pot do sodišča, torej dejansko porabljeno pot. Sodišče tudi ni priznalo tožniku priglašenih stroškov v zvezi z obiskom upravičenca A.A. v zaporu (torej ne obiska, kot tudi ne odsotnosti iz pisarne in kilometrine), in sicer, ker naj ne bi priložil dokazil, vendar pa bi sodišče lahko tožnika pozvalo, da predloži dokazila (kot je to tudi že storilo) oziroma bi lahko samo opravilo poizvedbe pri zaporih, torej ali je tožnik dne 29. 10. 2008 obiskal upravičenca A.A. v zaporih, če je v tej zvezi imelo kakršnekoli pomisleke, saj se je tožnik pred začetkom sojenja, ki se je začelo 3. 11. 2008 s stranko moral posvetovati in ga obiskati v zaporu, kjer je na prestajanju večletne zaporne kazni, saj kakršenkoli drugi kontakt pred samo predvideno kazensko obravnavo med tožnikom in stranko sploh ni bil možen, pri čemer se poudarja, da se v postopku, ki se vodi pri službi za brezplačno pravno pomoč, uporabljajo določila ZUP, saj gre za upravni postopek in bi torej v primeru kakršnihkoli nejasnosti, le te bilo tudi potrebno razjasniti. Predlaga, da sodišče sklep odpravi oziroma razveljavi in zadevo pošlje toženi stranki v ponovno odločanje, da pravilno odmeri priglašene stroške tožnika in odmeri ter prizna vse nastale priglašene stroške in jih naloži v plačilo toženi stranki s plačilom v 15 dneh po prejemu same sodne odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da se je postopek na prvi stopnji sojenja, v katerem je bil tožnik določen za izvajalca brezplačne pravne pomoči, začel pred 1. 1. 2009. Zato na podlagi 1. odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Uradni list RS, št. 67/2008 in nasl.) v predmetni zadevi velja Odvetniška tarifa (OT, Uradni list RS, št. 6772003, 70/2003). Tožena stranka je za odsotnost tožnika iz pisarne v času potovanja na narok tožniku priznala „50 točk (8x)“ in ne 200 točk. Tožnik v tožbi navaja, da od pisarne v Krškem do Ljubljane, kjer so potekali naroki, ni mogoče priti v 2 urah tja in nazaj, kot je mogoče sklepati, da je ta potreben čas ugotovila tožena stranka. Tožena stranka, razen sklicevanja na 7. člen OT, v obrazložitvi ni navedla, kako je prišla do priznanja „50 točk (8x)“ in tega tudi ni mogoče ugotoviti iz navedbe o številu narokov ter samega določila 1. odstavka 7. člena OT, ki pravi: „Za porabljeni čas zlasti med zastopanjem /.../ gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete druge in nadaljnje pol ure tudi urnina v višini 50 točk.“ Iz obrazložitve, kjer tožena stranka navaja datume narokov, izhaja, da je bilo narokov 9 in ne 8, kot je tožena stranka navedla v oklepaju. Glede tega elementa spora sodišče ne more preizkusiti pravilnosti odločitve, razen v tem smislu, da izpodbijani akt nima ustrezne obrazložitve iz 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP (3. odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi z 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP). Iz istega razloga je izpodbijani akt nezakonit tudi v delu obrazložitve glede kilometrine, kar je drugi tožbeni ugovor (8. odst. na str. 2 tožbe). Tudi glede tretjega tožbenega ugovora ima tožnik prav, ko navaja, da bi ga tožena stranka morala v skladu z ZUP pozvati, naj predloži ustrezen dokaz, da je zaradi zastopanja stranke v sodnem postopku stranko obiskal v zaporu v okoliščinah, ko potrditvah tožnika kakršen koli drug kontakt pred predvideno kazensko obravnavo med tožnikom in stranko ni bil možen. Drugih ugovorov tožnik nima, zato bo morala tožena stranka v navedenih treh elementih v ponovnem postopku popraviti obrazložitev in ugotovitveni postopek. Po uradni dolžnosti pa mora sodišče upoštevati tudi, če iz obrazložitve upravne odločbe izhaja, da tožena stranka ni ugodila zahtevku stranke v celoti, mora biti to določno razvidno tudi v izreku odločbe (1. in 6. odstavek 213. člena ZUP). V konkretnem primeru iz izreka odločbe to ni razvidno, zato je podana kršitev navedenih pravil postopka. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora v ponovnem postopku odločiti v roku 30 dni od prejema sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 350 EUR, povečan za DDV, tožeči stranki. Znesek 420 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.