Jedro

Ker direktor ni z zakonom predpisan obvezen organ zadruge, so vsa njegova pooblastila, odgovornosti in pravice stvar ureditve v zadružnih pravilih (30. člen ZZad). Direktor zadruge ima drugačen položaj kot poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo. Medtem ko poslovodja vodi posle družbe na lastno odgovornost, je direktor zadruge pri izvajanju vodstvene funkcije vezan na zakon, pravila zadruge, sklep občnega zbora in upravnega odbora. Upoštevaje vse navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ima vršilec dolžnosti direktorja zadruge enak položaj in pristojnosti kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo.

Glede sporazumevanja z zaposlenimi v zadrugi v zvezi z dajanjem navodil za delo zaposlenim, vodenja postopkov, v katerih se odloča o pravicah zaposlenih in sodelovanja delavcev, se smiselno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe (56. člen ZZad). Enako kot za zaposlene v gospodarskih družbah torej tudi za zaposlene v zadrugi veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih. To pa pomeni, da je tudi določbe ZZad in zadružnih pravil o pristojnosti njenih organov treba razlagati ob upoštevanju določb delovnopravne zakonodaje.

Zakon o delovnih razmerjih v 73. členu (enako prej veljavni 72. člen ZDR) ne predvideva obvezne sklenitve pogodbe o zaposlitvi med pravno osebo in poslovodno osebo, ampak dopušča možnost sklenitve takšne pogodbe. ZDR-1 glede plače "navadnih" delavcev ne določa posebne ureditve, ki jo v 73. členu ZDR-1 omogoča glede plačila za delo poslovodnih oseb ali prokuristov, kadar ti sklepajo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje takšne funkcije. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno izhajalo iz citirane določbe ZDR-1, saj stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi za delo v. d. direktorja.

Prvostopenjskemu zaključku, da se je tožnica (trajno) odpovedala vtoževanim pravicam, do katerih bi bila lahko upravičena, pritožba utemeljeno nasprotuje z navedbami o začasni odpovedi pravicam. Iz tožničine izpovedi, ki je sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo, izhaja: da je celoten upravni odbor toženke, razen A. A., večkrat zahteval znižanje stroškov poslovanja, in ker so ostale stroške znižali, je ostalo samo še znižanje stroškov dela; tožnica je soglašala z znižanjem stroškov dela z namenom, da se ohranijo delovna mesta; dogovorjeno je bilo, da se zaposlenim poplača razlika za nazaj po prodaji poslovnih prostorov v lasti toženke; upravni odbor toženke je seznanila z dogovorom o poplačilu za nazaj ob izboljšanju poslovanja. Celovita presoja teh okoliščin v zvezi z znižanjem plačila, ki jo prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku še ni napravilo, je pomembna z vidika presoje dokazanosti tožničinih trditev, da je šlo zaradi likvidnostnih težav na zahtevo upravnega odbora po znižanju stroškov za soglasje volj glede začasnega znižanja prejemkov vseh zaposlenih, torej tudi tožnice.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja za vtoževane mesece v obdobju od januarja 2016 do januarja 2021, regresa za letni dopust za leta 2016, 2017, 2019 in 2020 ter povračila stroškov v zvezi z delom, in sicer v zneskih in z obrestmi, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe. Tožnici je naložilo, da toženki povrne 3.294,55 EUR stroškov postopka.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je imela s toženko sklenjeno le pogodbo o zaposlitvi za delo vodje finančno računovodske službe. Zmotno je stališče sodišča, da je treba upoštevati prvi odstavek 73. člena ZDR-1, ki ureja sklenitev pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo. Takšne pogodbe o zaposlitvi s toženko ni sklenila, čeprav jo je tožnica k temu pozivala. Za tožnico morajo veljati enaka pravila glede možnosti odpovedi pravicam iz delovnega razmerja, kot veljajo za ostale zaposlene. Zaradi slabega finančnega stanja je morala zagotavljati likvidnost toženke. Vsi zaposleni, vključno s tožnico, so se strinjali, da se namesto odpuščanj začasno (dokler se ne izboljša finančna situacija) znižajo plače, neizplačani del plač pa se izplača, ko bodo na voljo sredstva (po prodaji toženkinih poslovnih prostorov). V judikatih, na katere se sklicuje prvostopenjska sodba, ni bilo ugotovljeno, da je šlo le za začasni ukrep. Sodišče je neutemeljeno razlikovalo med tožnico in ostalimi zaposlenimi, čeprav je za vse veljal enak dogovor. Napačno in brez obrazložitve je zaključilo, da se je trajno odpovedala zahtevkom iz delovnega razmerja. Protispisno je ugotovilo, da je prišlo med strankama do soglasja volj glede trajnega znižanja plač. (Ne)evidentiranje v bilancah ne vpliva na obstoj toženkinih obveznosti do zaposlenih. Te niso bile knjižene v bilancah, ker je šlo za reševanje slabe finančne situacije toženke, obveznosti pa so bile drugim delavcem poplačane po prodaji poslovnih prostorov. Toženka le tožnici odreka pravico do izplačila premalo izplačanih prejemkov. Upravni odbor od tožnice resda ni izrecno zahteval znižanja plač, je pa to zahteval posredno, z zahtevo po znižanju stroškov. Vsem je bilo jasno, da se stroški lahko znižajo le preko znižanja plač in drugih prejemkov zaposlenih. V zvezi z odrejenim polovičnim delovnim časom v obdobju od 1. 7. 2020 do januarja 2021 se tožnica ni trajno odpovedala polovici prejemkov. Ne drži zaključek sodišča, da za to obdobje ni dokazala opravljanja dela v polnem delovnem času. Zmoten je zaključek sodišča o odpustu dolga v smislu 18. in 319. člena OZ, saj tožnica ni niti konkludentno izjavila takšne volje. Prvostopenjska sodba nima razlogov glede zahtevka za plačilo regresa in potnih stroškov, zato je ni mogoče preizkusiti. V primeru razveljavitve izpodbijane sodbe predlaga vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ugotovilo dejansko stanje nepopolno ter posledično sprejelo najmanj preuranjen zaključek o odpustu dolga.

6.Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana, če bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma če bi sodišče listinam in zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Pritožba to kršitev utemeljuje z navedbo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo soglasje volj strank glede trajnega znižanja plač. Ta pritožbena navedba po vsebini predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno in ne uveljavljane bistvene kršitve.

7.Neutemeljena je pritožbena navedba o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izpodbijana sodba ne imela razlogov glede zaključka o tožničini trajni odpovedi delu svojih prejemkov. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke (vključno za plačilo regresa in potnih stroškov) zavrnilo. S tem, ko je na podlagi ugotovitev v zvezi z obračunom in nižjimi izplačili plače in drugih prejemkov iz naslova delovnega razmerja pri toženki ter iz naslova opravljanja v. d. direktorja zaključilo, da se je tožnica odpovedala vtoževanim izplačilom, je pojasnilo odločilne razloge za svojo presojo.

8.Tožnica je pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2003 na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. V obdobju od 1. 1. 2016 do 20. 4. 2021 je opravljala tudi funkcijo v. d. direktorja toženke (na ta položaj je sicer imenovana že od 26. 2. 2008 dalje).

9.Toženka je zadruga, ki ni gospodarska družba, temveč organizacija vnaprej nedoločenega števila članov, čeprav je njen namen pospeševati gospodarske koristi njenih članov in lahko opravlja dejavnost.2 Direktor je lahko organ zadruge, če tako določijo zadružna pravila (četrti odstavek 14. člena ZZad). Ker direktor ni z zakonom predpisan obvezen organ zadruge, so vsa njegova pooblastila, odgovornosti in pravice stvar ureditve v zadružnih pravilih (30. člen ZZad).3 Direktor zadruge ima drugačen položaj kot poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo. Medtem ko poslovodja vodi posle družbe na lastno odgovornost,4 je direktor zadruge pri izvajanju vodstvene funkcije vezan na zakon, pravila zadruge, sklep občnega zbora in upravnega odbora.5 Upoštevaje vse navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ima vršilec dolžnosti direktorja zadruge enak položaj in pristojnosti kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo.6

10.Glede sporazumevanja z zaposlenimi v zadrugi v zvezi z dajanjem navodil za delo zaposlenim, vodenja postopkov, v katerih se odloča o pravicah zaposlenih in sodelovanja delavcev, se smiselno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe (56. člen ZZad). Enako kot za zaposlene v gospodarskih družbah torej tudi za zaposlene v zadrugi veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih. To pa pomeni, da je tudi določbe ZZad in zadružnih pravil o pristojnosti njenih organov treba razlagati ob upoštevanju določb delovnopravne zakonodaje.7

11.Zakon o delovnih razmerjih8 v 73. členu (enako prej veljavni 72. člen ZDR) ne predvideva obvezne sklenitve pogodbe o zaposlitvi med pravno osebo in poslovodno osebo, ampak dopušča možnost sklenitve takšne pogodbe. ZDR-1 glede plače "navadnih" delavcev ne določa posebne ureditve, ki jo v 73. členu ZDR-1 omogoča glede plačila za delo poslovodnih oseb ali prokuristov, kadar ti sklepajo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje takšne funkcije. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno izhajalo iz citirane določbe ZDR-1, saj stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi za delo v. d. direktorja.

12.Tožnica vtožuje plačilo terjatev, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje finančno računovodske službe (20 % razlike v plači za čas od julija 2020 do januarja 2021, dodatek za delovno dobo od januarja 2016 do decembra 2019 in od maja 2020 do januarja 2021, dodatek za odgovorno delo in stimulacijo, regres za letni dopust, potne stroške v zvezi z delom). Zahteva tudi plačilo dodatka za zastopanje, pri čemer tožbeni zahtevek v tem delu utemeljuje na sklepu upravnega odbora z dne 26. 2. 2008, s katerim je bila imenovana na funkcijo v. d. direktorice za dobo šestih mesecev, in sicer od 1. 3. 2008 do 31. 8. 2008.9 V citiranem sklepu je bilo tudi določeno, da v tem času prejme dodatek za vodenje v višini 500,00 EUR, preostalo pa določa upravni odbor glede na uspešnost poslovanja.

13.Prvostopenjskemu zaključku, da se je tožnica (trajno) odpovedala vtoževanim pravicam, do katerih bi bila lahko upravičena, pritožba utemeljeno nasprotuje z navedbami o začasni odpovedi pravicam. Iz tožničine izpovedi, ki je sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo, izhaja: da je celoten upravni odbor toženke, razen A. A., večkrat zahteval znižanje stroškov poslovanja, in ker so ostale stroške znižali, je ostalo samo še znižanje stroškov dela; tožnica je soglašala z znižanjem stroškov dela z namenom, da se ohranijo delovna mesta; dogovorjeno je bilo, da se zaposlenim poplača razlika za nazaj po prodaji poslovnih prostorov v lasti toženke; upravni odbor toženke je seznanila z dogovorom o poplačilu za nazaj ob izboljšanju poslovanja. Celovita presoja teh okoliščin v zvezi z znižanjem plačila, ki jo prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku še ni napravilo, je pomembna z vidika presoje dokazanosti tožničinih trditev, da je šlo zaradi likvidnostnih težav na zahtevo upravnega odbora10 po znižanju stroškov za soglasje volj glede začasnega znižanja prejemkov vseh zaposlenih, torej tudi tožnice. Ob upoštevanju navedenih okoliščin bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je šlo pri znižanju prejemkov, za kar je bila tožnica sicer pristojna,11 za začasen ukrep12 do izboljšanja finančnega poslovanja toženke oziroma prodaje poslovnih prostorov toženke, kakor je trdila in dokazovala tožnica. V primeru ugotovljenega začasnega znižanja prejemkov bi bila tožnica upravičena do vtoževanih prejemkov iz naslova delovnega razmerja, razen plačila 20 % razlike v plači za čas od julija 2020 do januarja 2021.

14.V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo 20 % razlike v plači za čas od julija 2020 do januarja 2021 je pravilen prvostopenjski zaključek, da tožnica ni dokazala, da je v tem obdobju opravljala delo polni delovni čas oziroma konkretno katero delo naj bi opravljala v času nad polovičnim do polnega delovnega časa. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je z odredbo z dne 30. 6. 2020 sebi odredila delo s polovičnim delovnim časom. Pri tej odreditvi je šlo za protikoronski ukrep, katerega sprejem je bil v pristojnosti tožnice kot v. d. direktorja, toženka pa je zanj prejela subvencijo. Pritožba se sicer sklicuje na tožničino izpoved, da je v tem obdobju delala še več kot sicer, ker je bilo veliko administrativnega dela, vezanega na uveljavljanje protikoronskih ukrepov, hkrati pa je morala voditi redno poslovanje toženke. Vendar zapisnika tožničinih zaslišanj z dne 1. 2. 2024 in 21. 5. 2024 ne potrjujeta, da je izpovedala o tem, kar navaja pritožba.

15.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v dosedanjem postopku sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo jasnega stališča, kakšno naravo ima prejemek "dodatek za vodenje". Poimenovanje "dodatek" na prvi pogled kaže na to, da predstavlja vtoževani prejemek del plače, kot je opredeljen v 127. členu ZDR-1, vendar iz same narave in načina določitve plačila izhaja, da ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za "plačo"), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za (korporacijsko) pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnice kot v. d. direktorja toženke.13 Glede tega dodatka je za potrebe pravilne odločitve v ponovljenem sojenju treba ustrezno raziskati tudi trditve na list. št. 66-67, da bi morala tožnica za čas po 31. 8. 2008 za izplačilo pridobiti soglasje upravnega odbora, česar ni pridobila, da za izplačilo dodatka glede na sklep z dne 26. 2. 2008 ni nobene podlage ...

16.Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Ne glede na razloge, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v zvezi z zahtevkom za plačilo 20 % razlike v plači za čas od julija 2020 do januarja 2021, je izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti, saj iz izreka in razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, kolikšen del vtoževanega vsakokratnega mesečnega prikrajšanja odpade na navedeno 20 % razliko. V izpodbijano sodbo zato samo ni moglo poseči na način, da bi v tem delu potrdilo zavrnilni del sodbe.

17.Sodišče prve stopnje je dolžno v ponovljenem postopku upoštevati navodila tega sklepa in nato o zadevi ponovno odločiti. V tem okviru mora skrbno oceniti izpoved tožnice ter pretehtati tudi okoliščine, na katere je bilo izrecno opozorjeno. V primeru podanega temelja zahtevkov je treba ugotoviti še odločilne okoliščine o višini terjatev in pobotnem ugovoru toženke, česar sodišče prve stopnje v dotedanjem sojenju še ni ugotavljalo. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

18.Neutemeljen je pritožbeni predlog, da naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom sodišča prve stopnje. Prvič zavzeto napačno pravno stališče prvostopenjskega sodišča ni razlog za ugoditev takemu predlogu.

19.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.

2Prvi odstavek 1. in 2. člena Zakona o zadrugah - ZZad; Ur. l. RS, št. 13/1992 in nadaljnji.

3Prim. VSRS VIII Ips 202/2002.

4Prvi odstavek 515. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji.

5F. Avsec, Zakon o zadrugah (ZZad-UPB1) s komentarjem, sodno prakso in primerjalnopravnim opisom, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 214 in 215.

6Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (VIII Ips 5/2005, VIII Ips 414/2009, VIII Ips 16/2013, Pdp 561/2020), se nanaša na položaj poslovodje gospodarske družbe. Za zadruge tudi veljajo posebne določbe o poslovnih knjigah ter letnih poročilih (41.a in 42. člen ZZad) in ne tiste, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje.

7Prim. VSRS VIII Ips 246/2007.

8ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.

9Z imenovanjem na ta položaj je bila tožnica s toženko v dveh različnih pravnih razmerjih, in sicer v statusno pravnem (v. d. direktorja) in delovno pravnem (vodja FRS). Iz vsakega izmed teh izhajajo različne pravne posledice in različne pravice, obveznosti in odgovornosti. Prim. VSRS II Ips 622/2009.

10Na podlagi 28. člena ZZad upravni odbor med drugim skrbi za smotrno poslovanje zadruge. 8. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadaljnji) določa, da je poslovodstvo pri zadrugi upravni odbor ali predsednik zadruge.

11Po 36. členu Zadružnih pravil ... direktor vodi na osnovi ustreznih kazalcev politiko nagrajevanja in predlaga sprejem ukrepov, če nastopijo motnje v poslovanju.

12V zadevah VIII Ips 5/2005 in VIII Ips 414/2009, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, je bil relevanten zaključek, da iz izvedenih dokazov ni razvidno, da bi bila odpoved delu plače kakorkoli pogojena in da bi bila dana s kakšnim zadržkom.

13Prim. VSRS VIII Ips 9/2020.