Jedro

Del tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva od toženke plačilo, je neodpravljivo nesklepčen. Skladno z drugim odstavkom 34. člena ZOPNI se lahko v postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora toženi stranki plačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, naloži le, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč. Nobenih okoliščin, ki bi preprečevale odvzem premoženja, tožnica ne zatrjuje. Tako ni zakonske podlage za denarni zahtevek.

Le tisto, kar sme biti predmet finančne preiskave, se lahko upošteva pri računanju nesorazmerja iz drugega in tretjega odstavka 5. člena ZOPNI.

Le premoženje, pridobljeno po uveljavitvi zakona, sme biti predmet odvzema po prvem odstavku 34. člena ZOPNI.

V odločbi U-I-91/15 je Ustavno sodišče RS odločilo, da se v primeru, ko je premoženjski predmet celota pomešanega premoženja nezakonitega in zakonitega izvora, tak predmet v celoti odvzame, če je tožena stranka premoženje pomešala z namenom ponovnega izvrševanja protipravnih ravnanj ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja, ob tem pa delež premoženja nezakonitega izvora v pomešanem predmetu ni neznaten; če pomešanje ni bilo izvršeno s takim namenom ali če je delež premoženja nezakonitega izvora v pomešanem predmetu neznaten, se odvzame idealni delež tega predmeta tako, da se vzpostavi solastnina države v deležu, ki ustreza vrednosti pomešanega premoženja nezakonitega izvora in tožene stranke v deležu, ki vrednostno ustreza njenemu izkazanemu zakonitemu vložku v ta premoženjski predmet. Pri tem pa se domneva, da je do pomešanja premoženja prišlo z namenom ponovnega izvrševanja protipravnih ravnanj ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja, tožena stranka pa domnevo ovrže, če izkaže za verjetno, da ob pomešanju ni imela takega namena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I/1, I/2, I/4 in II razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa se pritožba zavrne in se v točki I/3 potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta nepremičnini parc. št. 1 in parc. št. 2 k.o. X premoženje nezakonitega izvora in se toženi stranki odvzameta ter s pravnomočnostjo sodbe postaneta last Republike Slovenije (točki I/1 in I/2 izreka) in tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 327.170,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka I/3 izreka) ter zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov (točka I/4 izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 6.998,20 EUR (točka II izreka). Tako je odločilo, ker je presodilo, da je toženi stranki (v nadaljevanju toženka) uspelo dokazati, da je razpolagala z zakonitimi dohodki v višini 712.933,12 EUR.

2. V pritožbi tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 in predlaga, naj višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje pred drugim sodnikom. Meni, da toženka ni dokazala, da je na dan 1. 8. 2007 dejansko razpolagala z denarnimi sredstvi v višini 712.933,12 EUR. Poudarja, da je toženka prejemala otroške dodatke, pa tudi informativni izračuni dohodnine ji niso bili poslani, ker je imela prenizke dohodke. Opozarja na navedbe in izpovedbo toženke o skrivanju premoženja pred državnimi organi; na ugotovitve finančne preiskave, da je imela le minimalne zakonite dohodke; izpovedbo toženke in njenega partnerja A. A. o tem, kako so živeli in njunih dohodkih; da je bila toženka lastnica, uporabnica ali najemnica prestižnih osebnih vozil, za kar je potrošila 150.512,75 EUR; da je za plačilo premij za razna zavarovanja porabila 63.913,60 EUR; da je za gradnjo nepremičnine v letih med 2011 in 2013 izvajalcem plačala kar 1.020.826,78 EUR. Izračunana nesorazmernost, to je trošenje toženke v obdobju od 1. 8. 20017 do 31. 12. 2013, znaša 964.476,00 EUR, po odštetju 423.998,86 EUR (s kaznivim dejanjem davčne utaje pridobljene protipravne premoženjske koristi), predstavlja premoženje nezakonitega izvora 540.477,14 EUR. Vse to je bilo spregledano s strani sodišča, ki ni odgovorilo na vprašanje, katero premoženje je toženka pojasnila z izkazanimi gotovinskimi posli. Tudi če bi bilo premoženje v višini 712.933,12 EUR res dokazano (pa ni bilo), bi ostalo nepojasnjenih še za 251.542,88 EUR. Sodišče je prezrlo tudi dejstvo, da je toženka razpolagala z dvema novima ploviloma, ki sta bili zaseženi tekom kazenskega postopka. Zato je sodišče dejansko stanje v določeni meri ugotovilo nepopolno, hkrati pa tudi zmotno, saj ni upoštevalo očitnih dejstev, ki izhajajo iz tožbe in listinske dokumentacije. Sodišče niti ni decedirano ugotovilo, da je toženka imela sredstva, ki naj bi bila zakonitega izvora na dan 1. 8. 2007. Navedba sodišča o odsotnosti pravne podlage za ugotavljanje vira sredstev, pridobljenih pred 1. 8. 2007, se je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe pokazala za povsem zgrešeno, saj je sodišče z obrazložitvijo katerim trditvam toženke verjame in katerim ne, storilo prav to - ugotavljalo vir za sredstva, pridobljena pred začetkom finančne preiskave. Nezakonito pridobljeno premoženje pod nobenim pogojem ne more konvalidirati v zakonito. Do tega zaključka je sodišče prišlo, ker ni upoštevalo celotnega zneska ugotovljenega nesorazmerja in ker se je zadovoljilo z izjemno nizkim dokaznim standardom - zgolj z zatrjevanjem tožene stranke in priče A. A., da sta imela na varnem shranjen cel kup premoženja v gotovini. Da naj bi prejela kupnino 500.000,00 EUR za hišo, ki jo je A. A. prodal B. B., je toženka prvič omenila v prvi pripravljalni vlogi, ki jo je podala dva dni pred prvim narokom za glavno obravnavo. Opozarja na razhajanja v izpovedbi toženke in A. A. ter nelogičnosti v izpovedbah, obrazlaga zakaj meni, da gre pri tej prodaji za simuliran posel. Izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede sredstev, pridobljenih s prodajo gostinskega lokala in diskoteke v letu 2005, nagrado v višini 27.000,00 EUR, ki naj bi jo A. A. izročil C. C. in 12.500,00 EUR gotovine, ki naj bi jo toženki podaril njen oče. Če pa je že dokazan prejem določenih sredstev, pa ni dokazano, da je toženka z njimi še razpolagala v času gradnje hiše. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter z neupoštevanjem metodološkega napotka iz 8. člena ZPP tudi kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Kljub dejstvu, da sodišče na več mestih samo ugotavlja, da si izpovedbe toženke in A. A. ter celo same navedbe toženke nasprotujejo, je sodišče toženki nekritično sledilo, pri tem pa ni obrazložilo, zakaj sledi njenim navedbam in predvsem zakaj verjame izpovedbi toženke in nekaterim pričam. A. A. je pristranska priča, pa tudi vsesplošnega zaupanja ne vzbuja, saj je že bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku in bil na begu pred organi RS. Glede verodostojnosti izpovedb je obrazložitev zgolj pavšalna. Sodišče ne pojasni, s čim je dokazano, da je toženka ob začetku finančne preiskave še razpolagala z denarnimi sredstvi, za katere šteje, da jih je toženka pridobila na zakonit način. Toženka je živela na visoki nogi, zato je utemeljeno sklepati, da je denar, tudi če ga je prejela, do začetka finančne preiskave že potrošila. Na toženki je breme, da dokaže, da je denarna sredstva pridobila na zakonit način in da je v začetku obdobja razpolagala z zadostnim premoženjem. Navedba toženke, podkrepljena zgolj z izjavami pristranskih in neverodostojnih prič, da je razpolagala s premoženjem na dan začetka finančne preiskave, ne more zadostovati za izpodbitje zakonske domneve. Odvzem premoženja je dopusten na podlagi pretežne verjetnosti, da toženkini zakoniti dohodki niso mogli zadostovati za pridobitev obravnavanega premoženja.

3. Toženka je na pritožbo najprej odgovorila, da je vložena po poteku zakonskega roka, saj tretji odstavek 125. člena ZPP-E jasno določa, da se postopek po določilih ZPP nadaljuje šele pred sodiščem druge stopnje, pritožba pa je bila vložena na prvostopenjsko sodišče, ki mora opraviti določena opravila preden spis odstopi v reševanje višjemu sodišču, zato je treba zadevo obravnavati še po določilih ZPP-D, po katerem je pritožbeni rok znašal 15 dni. V dopolnitvi odgovora na pritožbo pa navaja, da je izpodbijana sodba podrobno obrazložena, iz obrazložitve je razviden miselni tok sodišča, ki je logičen, življenjski in stvaren. Tudi zatrjevanih postopkovnih kršitev ni. Pritožba se nedopustno zateka k številnim pritožbenim novotam in blatenju toženke. Številnih podanih trditev tožeča stranka ni konkretizirano prerekala. Iz poročila o finančni preiskavi izhaja, da je iz naslova opravljanja dejavnosti ustvarjala obsežne prihodke, vsako leto je imela dobiček. V gotovini je hranila le akumulirana sredstva, prihodki pa so se sproti trošili za porabo družine. Pritožba meša med pojmoma dohodek in dobiček, ne loči med dohodki in premoženjem. Tožeča stranka je zahtevala odvzem premoženja v višini 540.477,14 EUR in sodišče je na to vezano, zato je moralo že glede na ugotovljenih 712.933,12 EUR zakonito pridobljenega premoženja, tožbeni zahtevek zavrniti. Le tisto, kar sme biti predmet finančne preiskave, mora in sme biti predmet domneve o nezakonitem izvoru premoženja in element pri računanju nesorazmerja in le to sme biti predmet odvzema. Pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča kolikor je pritrdilo njenim navedbam o prejemu denarja. Obsežno graja stališča, s katerimi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njene ugovore. Med drugim navaja, da v okviru določbe drugega odstavka 5. člena ZOPNI2 ni moč upoštevati potrošnje; gre za nomotehnično dikcijo v kateri poraba ni vključena. Nepremičnino parc. št. 1 k.o. X je pridobila in v celoti plačala že 2. 7. 2007, torej pred obdobjem finančne preiskave, in bi morala tožeča stranka podati ustrezne trditve o tem, kateri del premoženje je zakonit in kateri nezakonit ter predlagati izvedenca ustrezne stroke, ki bi izračunal delež morebitne nezakonitosti ter postaviti ustrezen stvarnopravni zahtevek. Ker ni, so zahtevki nesklepčni. Opozarja, da navedbe tožbe o neobdavčenih dohodkih v znesku 131.002,00 EUR ni prerekala, pa je sodišče kljub temu ugotovilo nižji znesek. Višjemu sodišču predlaga naj pritožbo v celoti zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O pravočasnosti pritožbe Zmotno je stališče odgovora na pritožbo, da pritožba ni pravočasna. Tretji odstavek 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe ZPP-E, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah ZPP-E, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe ZPP-E. Izpodbijana sodba je bila izdana po začetku uporabe ZPP-E, pritožbeni postopek pa je postopek na drugi stopnji. Torej je pravni pouk v izpodbijani sodbi, da je dopustna pritožba v roku 30 dni, pravilen in pritožba vložena znotraj pritožbenega roka.

Del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo

5. Skladno s prvim odstavkom 34. člena ZOPNI sodišče v sodbi, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, ugotovi, da je določeno premoženje nezakonitega izvora, ga odvzame lastniku in odloči, da to premoženje s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije. Temu ustrezen tožbeni zahtevek je tožnica postavila v prvih dveh točkah tožbenega predloga. V 3. točki tožbenega predloga pa od toženke zahteva plačilo 327.170,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

6. Del tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva od toženke plačilo, je neodpravljivo nesklepčen. Skladno z drugim odstavkom 34. člena ZOPNI se lahko v postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora toženi stranki plačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, naloži le, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč. Nobenih okoliščin, ki bi preprečevale odvzem premoženja, za katerega trdi, da je nezakonitega izvora, to je nepremičnin parc. št. 1 in 2 k.o. X, tožnica ne zatrjuje. Nasprotno: s tožbo zahteva, da se toženki to premoženje odvzame. Toženka je lastnica nepremičnin parc. št. 1 in 2, obe k.o. X, zato glede na določilo drugega odstavka 34. člena ZOPNI ni zakonske podlage za denarni zahtevek.

7. Ker za denarni del tožbenega zahtevka ni zakonske podlage, je odločitev o zavrnitvi materialnopravno pravilna. Tudi nobenih procesnih kršitev, ki bi lahko bile upoštevne za ta del tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Dejansko stanje, ki je podlaga za razsojo o tem delu tožbenega zahtevka, je nesporno. Zato je višje sodišče pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v točki I/3 izreka (353. člen ZPP).

Glede zahtevka za odvzem premoženja

8. Ob uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. člena ZPP) tega dela tožbenega zahtevka je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj niso upoštevane za pravilno razsojo relevantne odločitve Ustavnega sodišča RS.

Premoženje nezakonitega izvora

9. Prav ima toženka, da se le tisto, kar sme biti predmet finančne preiskave, lahko upošteva pri računanju nesorazmerja iz drugega in tretjega odstavka 5. člena ZOPNI. In le premoženje, pridobljeno po uveljavitvi ZOPNI, sme biti predmet odvzema po prvem odstavku 34. člena ZOPNI. To izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je odločalo o pobudi toženke za oceno ustavnosti prvega odstavka 57. člena ZOPNI in navedeno zakonsko določilo razveljavilo3. Presodilo je, da ZOPNI z novo opredelitvijo premoženja nezakonitega izvora na novo opredeljuje kršitev in nanjo navezuje novi pravni posledici - omejitev razpolaganja s premoženjem in odvzem premoženja, s tem pa, kolikor se uporablja na podlagi prvega odstavka 57. člena, posega v že pridobljeni pravici svobodnega razpolaganja s premoženjem in njegovega mirnega uživanja in je v neskladju s prepovedjo povratne veljave zakona (prvi odstavek 155. člena Ustave RS). Za premoženje, pridobljeno pred uveljavitvijo ZOPNI, to je pred 29. 11. 2011, določb ZOPNI zato ni mogoče uporabiti.

10. Po 1. točki 4. člena ZOPNI so premoženje, ki ga je mogoče odvzeti, stvari in pravice, ki so lahko predmet izvršbe, zlasti nepremičnine, premičnine in finančno premoženje ter vsa druga sredstva, ki imajo denarno vrednost, kot tudi premoženje, ki neposredno ali posredno izhaja iz takega premoženja, v katero je spremenjeno ali s katerim je pomešano. Tožnica trdi, da je premoženje nezakonitega izvora nepremičnina toženke na naslovu A., ki v naravi predstavlja stanovanje v samostoječi stavbi, shrambo in garažo, vse stoječe na parc. št. 1 k.o. X, ter parc. št. 2 k.o. X. V obdobju, na katerega se je nanašala finančna preiskava, porabljena sredstva, se upoštevajo pri izračunu, ali je podano očitno nesorazmerje med obsegom premoženja in dohodki (zmanjšanimi za davke in prispevke), ki jih je preiskovana oseba plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (drugi odstavek 5. člena ZOPNI).

11. Ker toženka zatrjevanih dejstev o višini prejetih dohodkov in izdatkov ni prerekala, iz njih pa izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, in izdatki toženke v obdobju, ki ga zajema finančna preiskava, se šteje, da je po uveljavitvi ZOPNI pridobljeno premoženje na naslovu A., premoženje nezakonitega izvora. Zato bo za materialnopravno pravilno razsojo treba ugotoviti, za koliko se je zvečalo premoženje toženke po uveljavitvi ZOPNI. Le to toženkino premoženje je premoženje nezakonitega izvora, ki je lahko predmet odvzema v tem postopku. Konkretno: to je tisto premoženje, ki je nastalo z vlaganji po 29. 11. 2011 in z nakupom nepremičnine parc. št. 2 k. o. X. 12. Vsaj del toženkinega premoženja glede na obrazloženo ni premoženje nezakonitega izvora. Gre torej za primer pomešanja premoženja zakonitega izvora in premoženja, za katerega glede na domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI velja, da je nezakonito, toženka pa lahko dokaže, da premoženje ni nezakonitega izvora (tretji odstavek 27. člena ZOPNI). V odločbi U-I-91/15 je Ustavno sodišče RS odločilo, da se v primeru, ko je premoženjski predmet celota pomešanega premoženja nezakonitega in zakonitega izvora, tak predmet v celoti odvzame, če je tožena stranka premoženje pomešala z namenom ponovnega izvrševanja protipravnih ravnanj ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja, ob tem pa delež premoženja nezakonitega izvora v pomešanem predmetu ni neznaten; če pomešanje ni bilo izvršeno s takim namenom ali če je delež premoženja nezakonitega izvora v pomešanem predmetu neznaten, se odvzame idealni delež tega predmeta tako, da se vzpostavi solastnina države v deležu, ki ustreza vrednosti pomešanega premoženja nezakonitega izvora in tožene stranke v deležu, ki vrednostno ustreza njenemu izkazanemu zakonitemu vložku v ta premoženjski predmet. Pri tem pa se domneva, da je do pomešanja premoženja prišlo z namenom ponovnega izvrševanja protipravnih ravnanj ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja, tožena stranka pa domnevo ovrže, če izkaže za verjetno, da ob pomešanju ni imela takega namena.

Dokazno breme in dokazni standard

13. Toženka trdi in dokazuje, da je gradnjo objektov in nakup parc. št. 2 financirala z gotovino, ki izvira še iz časa pred obdobjem, zajetim s finančno preiskavo. Sodišče prve stopnje ji je sledilo. Če bi višje sodišče temu zaključku izpodbijane sodbe lahko pritrdilo, predhodno obrazloženo niti ne bi bilo relevantno za odločitev. Vendar je treba pritrditi pritožbi glede dokaznega standarda, ki ga mora doseči toženka za izpodbitje domneve o nezakonitosti sredstev, s katerimi je financirala gradnjo objektov na parc. št. 1 in nakup parcele 2. Da se izpodbije zakonska domneva, je treba zatrjevana dejstva dokazati s stopnjo prepričanja. To pomeni, da lahko uspe, če svoje trditve o dejstvih tako argumentira (dokaže), da je izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti njenih trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek4. Izven razumnega dvoma mora torej dokazati, da sta s partnerjem dejansko prejela gotovino po prodajnih pogodbah, da so jima bila vrnjena posojila, izplačane zatrjevane nagrade ter tudi s koliko tako pridobljenih sredstev je razpolagala še v času investicij. Ali ji je to uspelo, pa višje sodišče ne more preizkusiti zaradi pomanjkljivosti v dokazni oceni. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da niso upoštevane nedoslednosti, tudi nasprotja v izpovedbah toženke in prič, da ni konkretne obrazložitve zakaj sodišče komu verjame in da je treba upoštevati tudi uspeh celotnega postopka. Ker ni upoštevan metodološki napotek iz 8. člena ZPP in je to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, je podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Odločitev višjega sodišča

14. Odločba Ustavnega sodišča, ki je ugotovila neskladje prvega odstavka 57. člena ZOPNI, je bila izdana po končanju postopka na prvi stopnji. Iz nje izhaja, katera dejstva je treba ugotoviti za pravilno uporabo materialnega prava, zato mora biti strankama omogočeno, da podata v zvezi s tem nove navedbe in predlagata nove dokaze. Kaj je sploh lahko predmet odvzema v tem postopku, je eno od odločilnih dejstev, vendar ni bilo ustrezno raziskano zaradi pomanjkanja navedb. Tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-91/15, ki pojasnjuje, kako je treba odločati v postopkih po ZOPNI v primeru pomešanja premoženja nezakonitega in premoženja zakonitega izvora, ni bila upoštevana. V zvezi s tem je treba strankama dopustiti možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, ker ni bilo opravljeno materialno pravdno vodstvo po 285. členu ZPP.

15. Pritožbeno sodišče meni, da postopka ne more dopolniti samo, saj se stranke in prvostopenjsko sodišče niso izjavili o več pravno odločilnih dejstvih. Zato se je poslužilo v 355. členu ZPP predvidene izjeme in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev in odvzem premoženja nezakonitega izvora (točki I/1 in I/2 izreka izpodbijane sodbe) ter na stroškovno odločitev (točki I/4 in II izreka izpodbijane sodbe) razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenjuje, da taka odločitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede na naravo dela pritožbenega sodišča (senatno sojenje, torej morajo biti na narokih ves čas prisotni isti trije sodniki, kar predstavlja težavo pri kontinuiranem razpisovanju narokov) in (vsaj zaenkrat) omejene prostorske možnosti za opravljanje narokov za glavno obravnavo na drugi stopnji, bo sodišče prve stopnje lahko hitreje dopolnilo dokazni postopek.

16. Predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku prve stopnje je povsem neobrazložen. Sodišče druge stopnje samo pa ne vidi nobenega razloga za tako odločitev.

Napotki za nadaljnje delo

17. Kot je bilo že obrazloženo, bo moralo sodišče prve stopnje (če bodo podane ustrezne trditve, saj je materialno procesno vodstvo opravljeno v tej odločbi), ugotoviti, katero premoženje je bilo pridobljeno po uveljaviti ZOPNI. Ker je vsaj del spornih nepremičnin (parcela kupljena leta 2007) premoženje zakonitega izvora, bo treba ugotoviti dejstva, ki glede na odločbo U-I-91/15 omogočajo odvzem celotnega premoženja, pridobljenega delno zakonito delno nezakonito. Če ta dejstva ne bodo ugotovljena, bo treba ugotoviti delež, ki odpade na vlaganja v nepremičnino in nakup dodatne parcele. Le to premoženje bo lahko predmet odvzema, zato se bo moralo izraziti v solastninskem deležu na nepremičnini, za to pa bo treba angažirati izvedenca. Dokazno breme za višino deleža je na tožeči stranki. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče narediti 8. členu skladno, to je celostno dokazno oceno. Dokazna ocena mora biti logični mozaik, ki ga sodišče sestavi po pravilih logike in upoštevaje življenjske izkušnje na podlagi razpoložljivega dokaznega gradiva5. Glede na navedbe v dopolnitvi odgovora na pritožbo, da naj bi bile pritožbene navedbe večinoma nedopustne pritožbene novote, višje sodišče pojasnjuje, da se dolžnost zatrjevanja nanaša le na konstitutivna dejstva6; trditveno breme ne obsega vseh posameznih okoliščin primera - te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo pravotvornih trditev, obenem pa praviloma na njih (po izvedenem dokaznem postopku) tudi sloni ocena, ali odločilna dejstva obstajajo ali ne7. Torej podrobnosti, na katere opozarja pritožba pri izpodbijanju dokazne ocene, niso prepozno navajana dejstva.

Stroški pritožbenega postopka

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper del te odločbe, s katerim je bilo ugodeno pritožbi (sklep) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (člen 343/3 ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Odločba se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Izpodbijana sodba je izdana po 14. 9. 2017, zato se uporablja ZPP-E (tretji odstavek 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS št. 10/2017). 2 Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, Uradni list RS, št. 91/2011 s spremembami in dopolnitvami. 3 Odločba US RS št. U-I-6/2015 z dne 5. 7. 2018. 4 Gl. komentar J. Zobca v uvodu k 18. poglavju v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani, leta 2006. 5 T. Pavčnik: Dokazni standardi, Podjetje in delo - 2012, št. 6 - 7. 6 Več o prekluzijah v članku mag. N. Betteto: Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku v luči razpravnega načela in prekluzij, Odvetnik, letnik 2013, št. 61. 7 Sklep VS RS II Ips 273/2010.