Jedro

V postopku pred Ustavnim sodiščem ni urejen t.i. privilegij pridruženja, kar pomeni, da obsodilna sodba zoper obsojenko, ki ustavne pritožbe ni vložila, ni bila razveljavljena. Z izdajo kasnejše zavrnilne sodbe glede istega kaznivega dejanja je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju že razsojene stvari oziroma prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo storjena kršitev po 3. točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 10. člena ZKP.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo zoper obdolžene M. T., M. G., D. P. in C. M. iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo, po kateri naj bi imenovani storili nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter 54. členom KZ-1. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolžencev ter nagrada in potrebni izdatki zagovornikov bremenijo proračun.

2. V delu, ki se nanaša na C. M.F, je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno zavrnilno sodbo vložil vrhovni državni tožilec, tj. zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP na način iz 3. točke 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi ter razveljavi izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na C. M. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril zagovornik C. M., odvetnik Marko Ravnik iz Ljubljane. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot »nezakonito in protiustavno«, v obravnavo pa naj se vzame njegova pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper prvotno obsodilno sodbo.

B.

4. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 1. 6. 2012 obtožene M. T., M. in J. G., D. P. ter C. M. spoznalo za krive kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in 25. členom KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5. 11. 2013 vse pritožbe zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je (tudi) za obsojeno C. M. postala pravnomočna 23. 12. 2013. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 9. 10. 2015 ob delni ugoditvi zahtevam za varstvo zakonitosti sodbo v odločbi o pravni opredelitvi spremenilo tako, da je kazniva dejanja opredelilo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in 27. členom KZ. Zoper sodbe rednih sodišč so ustavne pritožbe vložili zagovorniki obsojenih T., obeh G. ter P., ne pa tudi obramba obsojene C. M. Ustavno sodišče je z odločbami Up-92/16-15, Up-113/16-16, Up-108/16-16 in Up-93/16-14 z dne 6. 12. 2017 sodbe razveljavilo, tj. kolikor so se nanašale na T., G. ter P., zadevo pa je v tem obsegu vrnilo v novo odločanje. Ratio decidendi odločitev Ustavnega sodišča je v ugotovitvi, da ob uporabi pravilnega (najmilejšega) kazenskega zakona (KZ-1 iz leta 2008) očitano kaznivo dejanje ne more biti podano pri nobenem od ustavnih pritožnikov.1 Na glavni obravnavi dne 3. 7. 2018 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v ponovljenem postopku (ki glede na dejstvo, da sodbe rednih sodišč, kolikor se nanašajo na C. M., niso bile razveljavljene, torej ni več tekel zoper obdolženko) je državni tožilec »v celoti« umaknil obtožnico. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče odločilo, da se obtožba zavrne tudi zoper obdolženo C. M. 5. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da za zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vrhovni državni tožilec, ne velja pogoj materialne izčrpanosti pravnega sredstva (peti odstavek 420. člena ZKP). Tudi če namreč državni tožilec zahtevo vloži v škodo obsojenca ali obdolženca,2 pri čemer poseg v pravnomočno odločbo praviloma ni mogoč (drugi odstavek 426. člena ZKP), je smisel odločanja o takšni zahtevi v napotilih sodiščem ter drugim procesnim udeležencem glede uporabe zakona v drugih, podobnih primerih.3 Vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti je bilo Vrhovno sodišče zato dolžno vzeti v presojo. Za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom velja strogo načelo dispozitivnosti. To pomeni, da se Vrhovno sodišče pri presoji zahteve omeji zgolj na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje in jih v zadostni meri tudi konkretizira (prvi odstavek 424. člena ZKP). Samo po sebi je razumljivo, da Vrhovno sodišče ne more odločati o usodi sodnih odločb, zoper katere zahteva za varstvo zakonitosti sploh ni bila vložena. V tej posledici ne morejo biti uspešna prizadevanja obrambe, da bi Vrhovno sodišče presojalo zakonitost prvotne obsodilne sodbe v tem postopku glede C. M., zoper katero zahteva ni bila vložena.4 Istočasno se Vrhovno sodišče ne more ter ne sme opredeljevati do odločitev vrhovnega državnega tožilca kot funkcionarja drugega državnega organa, zoper katero odločbo bo vložil izredno pravno sredstvo.5 Je pa res vsaj nekoliko nenavadna okoliščina, da vrhovni državni tožilec kljub jasnim pravnim naziranjem Ustavnega sodišča, ki jih je dopustno razumeti tudi v korist C. M., ni sledil pobudi obrambe in vložil izrednega pravnega sredstva v obsojenkino korist zoper prvotno obsodilno sodbo, s čimer bi omogočil odločanje Vrhovnega sodišča v tej smeri.

6. Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) ureja 31. člen Ustave. Sodišče ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje kaznovati dvakrat niti znova odločiti o obtožbi zoper isto osebo glede kaznivega dejanja, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata). Navedeno ustavno določbo povzema ZKP v prvem odstavku 10. člena, v katerem je med drugim prepovedano, da bi bil kdor koli (ponovno) procesiran zaradi kaznivega dejanja, glede katerega je bil s pravnomočno sodno odločbo že obsojen. Pravnomočnost prejšnje sodbe pomeni, da je o predmetu obtožbe oziroma kazenskem zahtevku tožilca zoper določenega posameznika dokončno odločeno. Razsojena stvar je procesna ovira (negativna procesna predpostavka) za novo sojenje oziroma obravnavanje zadeve, zavezuje pa tako sodišče kot upravičenega tožilca. Učinek pravnomočno razsojene stvari izključuje možnost vnovične odločitve o istem predmetu obravnavanja, najsi gre za enako ali drugačno odločitev. Ta učinek se razteza tako na meritorne kakor na formalne sodne odločbe, ki so postale materialno pravnomočne.6

7. Prav ima vrhovni državni tožilec, da v postopku z ustavno pritožbo Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) ne ureja uporabe privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis).7 Gre za institut, po katerem mora sodišče, če spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist vložnika pravnega sredstva, podani tudi v korist drugega soobdolženca, ki pravnega sredstva ni vložil oziroma ga je vložil iz drugih razlogov, po uradni dolžnosti ravnati, kakor da bi (vsebinsko primerljivo) pravno sredstvo vložil tudi soobdolženec. Nestrinjanje zagovornika z odsotnostjo uporabe tega privilegija pred Ustavnim sodiščem pomeni nasprotovanje zakonski ureditvi, ki ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča. Še zlasti zagovornik ne more prepričati z omenjanjem nekaterih odločb Ustavnega sodišča,8 v katerih se je to sodišče opredeljevalo glede uporabe privilegija v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem, kjer je institut (drugi odstavek 424. člena ZKP) izrecno zakonsko urejen.9

8. Posledično ne more biti nobenega dvoma, da Ustavno sodišče z odločbami z dne 6. 12. 2017 ni razveljavilo pravnomočne obsodilne sodbe zoper C. M. V ponovljenem postopku je bilo sodišče prve stopnje dolžno odločiti o obtožbenih očitkih, ki so se nanašali na vse ostale soobtožence, vložnike (uspešnih) ustavnih pritožb. Iz skope dikcije zapisnika o glavni obravnavi dne 3. 7. 2018, da je državni tožilec »v celoti« umaknil obtožnico, sicer ni moč nedvoumno razbrati, ali je imel tožilec v mislih tudi C. M. Je pa tak zaključek malo verjeten, saj se je državno tožilstvo ob vložitvi delne spremembe obtožnice z dne 23. 4. 2018 jasno opredelilo, da glede C. M. »ostaja v veljavi« prejšnja obsodilna sodba,10 zaradi česar modifikacija obtožbe na njen procesni položaj ni in ni mogla vplivati. Dejstvo je, da tožilstvo ni več imelo možnosti ter pooblastil razpolagati z obtožbo oziroma s kaznovalnim zahtevkom, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno z obsodilno sodbo. Kljub temu je sodišče prve stopnje, ne glede na to, da vnovični postopek ni (več) potekal zoper C. M., z izpodbijano sodbo odločilo, da se tudi zoper omenjeno zavrne obtožba iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP, torej zaradi tožilčevega umika obtožbe. Iz podatkov spisa pa izhaja, da kljub takšnemu procesnemu ravnanju državno tožilstvo zoper zavrnilno sodbo ni vložilo pritožbe, kar je (sicer težko doumljiva) opustitev, ki bi (po vsej verjetnosti) preprečila tudi potrebo po vložitvi obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ponovno odločilo o (identičnem) obtožbenem očitku zoper C. M., ki je že bil predmet (nerazveljavljene) pravnomočne obsodilne sodbe zoper isto osebo, gre pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je izpodbijana zavrnilna sodba obremenjena z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ki je podana takrat, kadar obstajajo okoliščine, ki izključujejo vnovičen kazenski pregon, vključno s stanjem že pravnomočno razsojene stvari, kot v konkretni zadevi.11 Prekršen je bil prvi odstavek 10. člena ZKP, ki prepoveduje ponovno sojenje o isti stvari, prav tako pa 31. in 158. člen Ustave, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, moč odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih ter po postopku, določenem v zakonu.12 Prvostopenjsko sodišče tega pooblastila v danem procesnem stanju stvari ni imelo. S kasneje izdano odločbo o isti stvari je izvotlilo tako pomen pravnomočnosti, ki je splošno pravno načelo, kot zahtevo po pravni varnosti, ki je ena temeljnih prvin vladavine prava.13

10. Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu vložnika zahteve, naj izpodbijano zavrnilno sodbo, kolikor se nanaša na C. M., razveljavi, saj da je kasnejša sodba »pravno neobstoječa«, zoper obsojenko pa »v vsakem primeru« ostaja v veljavi pravnomočna obsodilna sodba, zato naj bi bila razveljavitev sodbe v razmerju do pravnega položaja M. »nevtralna«. Poudariti je, da se sme pravnomočna sodna odločba v postopku z izrednim pravnim sredstvom spremeniti (upoštevaje učinke odločitve Vrhovnega sodišča pa smiselno enako razveljaviti) zgolj v korist obsojenke (drugi odstavek 10. člena ZKP). Če je (utemeljena) zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obsojenkino škodo, Vrhovno sodišče le ugotovi, da je prišlo do kršitve zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP). Na načelni ravni je vrhovnemu državnemu tožilcu sicer pritrditi, da kasnejša zavrnilna sodba v danem primeru ne bi smela imeti (pravnih) posledic, vendar podatki spisa razkrivajo, da sodišče prve stopnje očitno (a zmotno) šteje, da sodba učinkuje. Primeroma je z odredbo z dne 11. 11. 2020 sodišče odločilo,14 naj se obsojenki vrne na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe plačana denarna kazen in pridobljena protipravna premoženjska korist v skupni višini 25.162,96 EUR. Zoper obsojenko sta bila ustavljena postopka davčne izvršbe ter izvršbe na nepremičnini.15 Pri oceni posledic sprejete odločitve Vrhovnega sodišča je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. V tej zadevi bi razveljavitev zavrnilne sodbe učinkovala v škodo trenutnega obsojenkinega pravnega položaja, saj je imel izrek zavrnilne sodbe (kljub temu, da nezakonito)16 evidenten učinek »spremembe« pravnomočne obsodilne sodbe v zavrnilno. Posledično je Vrhovno sodišče smelo izdati zgolj ugotovitveno odločbo. V okoliščini, da bi razveljavitev zavrnilne sodbe učinkovala obsojenki v škodo, je differentia specifica tega primera v razmerju do zadev I Ips 26327/2010 in I Ips 25/2009, omenjenih v op. 6, kjer je Vrhovno sodišče zaradi enake kršitve kazenskega zakona kasnejši sodbi resda razveljavilo, toda ne v škodo obsojenih.

C.

11. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obsojenke, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila z izrekom zavrnilne sodbe z dne 3. 7. 2018 storjena kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 10. člena ZKP, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 KZ-1 iz leta 2008 je kot kasnejši interimni milejši zakon v 240. členu začasno inkriminiral le kazniva dejanja t. i. top managementa, izvršena pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti. Teh lastnosti pa nihče od ustavnih pritožnikov, ki so nastopali le kot pomagači glavnemu (pokojnemu) storilcu, ni imel, zato že pojmovno niso mogli biti storilci očitanih jim kaznivih dejanj. Za storitev kaznivega dejanja je bila v enaki udeležbeni obliki za krivo spoznana tudi C. M. 2 Ne glede na določbe prvega odstavka 420. člena ZKP sme vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi vsake kršitve zakona (peti odstavek 420. člena ZKP). 3 Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2004, str. 910, tč. 13. Vrhovni državni tožilec vlaga zahteve za varstvo zakonitosti v procesni vlogi, ki ni tipična za stranko kazenskega postopka, temveč za državni organ, ki skrbi za zakonitost v postopku (Šugman Stubbs K. et al.: Temelji kazenskega procesnega prava; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2020, str. 559). 4 Še toliko manj sprejemljivo je pričakovanje, da bi Vrhovno sodišče pobudo zagovornika za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo kar »štelo za kot od tožilstva vloženo zahtevo«. 5 Vrhovni državni tožilec ima funkcijo nekakšnega filtra pobud za vložitev zahtev za varstvo zakonitosti, pri čemer ni mogoče zanikati, da je ta vloga lahko sporna z vidika postopanja državnega tožilca kot državnega organa v javnem interesu (Šugman Stubbs idr., nav. delo, str. 559). 6 Sodbi VS RS I Ips 26327/2010-43 z dne 5. 6. 2014 in I Ips 25/2009 z dne 12. 3. 2009. 7 Po ustaljeni ustavnosodni presoji se privilegij pridruženja v postopku z ustavno pritožbo ne uporablja (npr. sklep US RS Up-67/05-7 z dne 8. 6. 2006). 8 Gre za odločbe v zadevah Up-804/14-11, Up-168/15-15 in Up-134/15-15, U-I-29/15-8. 9 Prav tako je privilegij pridruženja predviden v postopku z ugovorom zoper obtožnico (281. člen ZKP), v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje (387. člen ZKP) in zoper sodbo sodišča druge stopnje (tretji odstavek 398. člena ZKP) ter v postopku v zvezi z obnovo kazenskega postopka (drugi odstavek 414. člena ZKP). 10 Red. št. 500. 11 Horvat, nav. delo, str. 33, tč. 3. Enako sodbi VS RS, navedeni v op. 6. 12 Pravnomočno obsodilno sodbo bi mogel, kot je že bilo izpostavljeno, izpodbijati le vrhovni državni tožilec z vložitvijo izrednega pravnega sredstva (zahteve za varstvo zakonitosti) v korist obsojenke. 13 Avbelj M. (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije – 158. člen; Nova univerza & Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 686-690. 14 Red. št. 697. 15 Red. št. 608, 610. 16 Upoštevajoč zaključke Ustavnega sodišča (op. 1) ta nezakonitost sicer ni nujno nepravična.