Jedro

Prejemnik blaga je s prevzemom blaga prevzel obveznost plačati prevoznino, saj ni niti zatrjeval in dokazoval, da bi bilo v prevozni pogodbi oz. voznem listu navedeno, da plača prevoznino pošiljatelj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 52.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1997 dalje ter 11.100,00 SIT izvršilnih stroškov z zamudnimi obrestmi ter 35.750,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov. Proti sodbi se tožena stranka pritožuje in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja dejstva: - da je tožeča stranka za toženo stranko opravila prevoz blaga iz Milana za Brežice, - da je tožena stranka blago prevzela, - da tožena stranka ni ugovarjala napak prevoza, - da je prejela fakturo tožeče stranke, s katero ji je ta zaračunala opravljeni prevoz, - da tožena stranka blaga ni zavrnila in da tožeči stranki tudi ni zavrnila vtoževane fakture, - da je tožena stranka terjatev po spodnji fakturi hotela pobotati s terjatvijo svojega principala. Iz navedenih dejstev je sodišče prve stopnje sklepalo, da je bila tožena stranka naročnik spornega prevoza in da je zato dolžna plačati vtoževano prevoznino. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožnica utemeljeno opozarja, da iz teh dejstev ni mogoče sklepati, da je bila tožena stranka naročnik spornega prevoza. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je toženi stranki naložilo plačilo vtoževane prevoznine, vseeno pravilna. Tožena stranka v pritožbi namreč ne izpodbija ugotovitve, da je tožeča stranka opavila prevoz določenega blaga iz Milana in tudi ne ugotovitve, da je toženi stranki to blago pripeljala in da ga je tožena stranka tudi prevzela ter tudi ne ugotovitve, da je prejela fakturo in da fakture ni zavrnila. Pritožnica le trdi, da blaga pri dobavitelju ni naročila in da bi zato sodišče prve stopnje pri svojem odločanju moralo upoštevati ozadje tega komercialnega dogovora oziroma dogovora tožene stranke za L. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, pa je nedvomno mogoče zaključiti, da je tožena stranka bila prejemnik blaga, ki ga je pripeljala tožeča stranka. Kot prejemnik je tudi zavezana plačati tožeči stranki kot prevozniku prevoznino. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je šlo v tem primeru za mednarodni prevoz, zato bi bilo potrebno uporabiti določila Konvencije o pogodbah za mednarodni prevoz (CMR). Ker pa ta konvencija ne vsebuje določb o tem, kdo plača prevoz, je treba uporabiti določila Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur.l. SFRJ 2/74) v nadaljevanju ZPPCP oz. določila ZOR, kolikor ta zakon določenega vprašanja ne ureja (glej 23. čl. ZOR in 652. čl. ZOR). Po teh določbah prevoznino sicer prvenstveno plača pošiljatelj (34. čl. ZPPCP in 1. odst. 659. čl. ZOR). Toda po 2. odst. 659. čl. ZOR in 1. odst. 670. čl. ZOR pa se prejemnik pošiljke s prevzemom pošiljke zaveže, da bo prevozniku plačal prevoz, če v prevozni pogodbi oziroma v voznem listu ni določeno kaj drugega. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje nedvomno izhaja, da je bila tožena stranka prejemnik blaga in da je blago od prevoznika tudi prevzela, zato je na podlagi prej citiranih določb, to je 2. odst. 659. čl. ZOR in 1. odst. 670. čl. ZOR dolžna plačati prevoznino, saj v tej pravdi ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je v prevozni pogodbi, oziroma v voznem listu bilo navedeno, da prevoznino plača pošiljatelj. Nerelevantne so pritožbene trditve, da bi sodišče moralo upoštevati toženkin komercialni odnos s tujo firmo, saj to razmerje glede na ugotovljena dejstva nima vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožba je tako neutemeljena. Sodišče druge stopnje ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, tožena stranka pa pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretno obrazložila. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).