Jedro

Posledica ugotovitve, da je objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov nedopustna, ne more biti zavrženje tožbe, temveč razdružitev postopkov s sklepom sodišča na podlagi 42. člena ZUS-1.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1254/2022-19 z dne 7. 3. 2025 se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu sodišču v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom (v nadaljevanju odločba) v I. točki izreka zavrglo tožbo zoper sklepa Finančne uprave Republike Slovenije, št. 42918-87725/2013-28 z dne 10. 3. 2021 (v nadaljevanju sklep 2021) in št. DT 4934-82638/2016-13 z dne 17. 1. 2020 (v nadaljevanju sklep 2020), v II. točki izreka je zavrnilo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. 42918-87725/2013-27 z dne 10. 3. 2021, v III. točki izreka pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2.Sodišče prve stopnje je glede I. točke izreka odločbe presodilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov iz 35. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je tožnik s tožbo izpodbijal tri različne upravne akte, ki so bili izdani v samostojnih upravnih postopkih in temeljijo na različnih pravnih podlagah. Tožnika je zato pozvalo, naj ugotovljeno pomanjkljivost odpravi tako, da tožbo razdruži, sicer bo štelo, da s tožbo izpodbija le prvo navedeni sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. 42918-87725/2013-27 z dne 10. 3. 2021, v preostalem delu pa bo tožbo zavrglo. Tožnik ni ravnal skladno s pozivom in zoper sklep 2021 in sklep 2020 ni vložil samostojnih tožb (ampak je vztrajal pri skupnem obravnavanju zahtevkov), v posledici česar mu ni moglo poslati naloga za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji. Ker pa je plačilo sodne takse predpostavka za vodenje postopka (prvi odstavek 105.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), saj se v primeru njenega neplačila šteje, da je vloga umaknjena (tretji odstavek istega člena ZPP), tožbe zoper sklep 2021 in sklep 2020 ni moglo obravnavati in jo je v tem delu na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo zoper I. točko izreka odločbe. V njej navaja, da za presojo po 35. členu ZUS-1 ni bistveno, ali na isti dejanski in pravni podlagi temeljijo s tožbo izpodbijani upravni akti (kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje), ampak ali na isti dejanski in pravni podlagi temeljijo tožbeni zahtevki, ki jih tožnik uveljavlja v eni tožbi. Ta pogoj pa naj bi bil v obravnavanem primeru izpolnjen, saj se vsi tožbeni zahtevki nanašajo na izterjavo iste davčne obveznosti, vse tri sklepe, ki so bili zaradi izterjave te obveznosti izdani v postopkih davčne izvršbe, pa izpodbija iz razloga zastaranja pravice do izterjave davka, saj davčni organ v petih letih z namenom davčne izvršbe ni opravil nobenega uradnega dejanja. Ker se do teh navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo, naj bi bila, poleg zmotne uporabe 35. člena ZUS-1 in s tem povezane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter poseženo v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

4.Toženki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba je utemeljena.

6.Prvič, presoja dopustnosti objektivne kumulacije tožbenih zahtevkov v 35. členu ZUS-1 ni presoja procesne predpostavke za obravnavo tožbe v upravnem sporu. Tožba, ki je jasna in popolna glede vsakega od postavljenih zahtevkov, ne more biti predmet poziva na odpravo pomanjkljivosti, saj je po izrecni zakonski določbi to možno zgolj v primeru nepopolne ali nerazumljive tožbe. Zato je tudi ni dopustno na tej podlagi zavreči (31. člen ZUS-1).

7.Posledica ugotovitve, da je objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov nedopustna, tako ne more biti zavrženje tožbe, temveč razdružitev postopkov s sklepom sodišča na podlagi 42. člena ZUS-1. S tem sklepom sodišče prve stopnje izvaja procesno vodstvo, ki je usmerjeno v ekonomičnost vodenja postopkov in je zato njegova izdaja v procesni diskreciji sodišča. To pa ne izključuje možnosti, da ga je sodišče prve stopnje dolžno sprejeti, če to narekujejo okoliščine posameznega spora, na primer, če pogoji za objektivno kumulacijo po 35. členu ZUS-1 niso izpolnjeni.

8.Drugič, ZUS-1 v 35. členu določa, da lahko tožnik z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu (1. pogoj), če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi (2. pogoj) in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče (3. pogoj).

9.Po presoji sodišča prve stopnje je 2. pogoj iz 35. člena ZUS-1 izpolnjen, kadar tožnik z eno tožbo izpodbija dokončne posamične akte, ki imajo isto dejansko in pravno podlago, torej akte, ki izvirajo iz istega življenjskega dogodka in se presojajo po istih pravnih pravilih. V obravnavani zadevi je presodilo, da ker izpodbijani sklepi temeljijo na različnih pravnih podlagah (155. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2, 2. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), pogoji za objektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov zoper te sklepe, ki so bili izdani v samostojnih upravnih postopkih, niso bili izpolnjeni.

10.Pritožnik takšno razlago utemeljeno izpodbija kot napačno oziroma preozko. Iz samega besedila 35. člena ZUS‑1 izhaja, da morajo na isti dejanski in pravni podlagi temeljiti tožbeni zahtevki, ne pa izpodbijani upravni akti. To kaže na potrebo po širšem razumevanju pogoja medsebojne povezanosti med predmeti upravnega spora, ki dopušča njihovo skupno obravnavanje v enem postopku. Namen instituta objektivne kumulacije zahtevkov je, da se zaradi zagotavljanja ekonomičnosti postopka skupaj obravnavajo zahtevki, pri katerih se postavljajo podobna vprašanja in glede katerih je večinoma izveden enoten dokazni postopek. To pa v upravnem sporu narekuje razumevanje, da zahteva po isti pravni podlagi ne pomeni, da se morajo zahtevki nanašati na isto normo oziroma določbo samega predpisa, temveč zadošča, da se tožbeni zahtevki vsi nanašajo na uporabo zakonov in na njihovi podlagi izdanih predpisov z istega ali z zadevo neposredno povezanega upravnopravnega področja. Enako velja glede zahteve po isti dejanski podlagi, na katero se sklicujejo tožbeni zahtevki, saj ne gre nujno za povsem identična dejstva, temveč morajo temeljiti na medsebojno povezanih okoliščinah (npr. isti življenjski dogodek), katerih skupno ugotavljanje je zaradi tega enostavnejše in ga je zato smiselno opravljati v okviru enotnega postopka.

11.Morebitne odločitve glede (dodatnega) plačila sodne takse za tožbo (oziroma več tožb) in s tem povezani stroški, ki jih mora prevzeti stranka, šele sledijo procesni odločitvi sodišča o tem, ali bo tako kumulacijo tožbenih zahtevkov dopustilo ali ne. Zato za samo presojo take dopustnosti niso upoštevni.

12.S tem Vrhovno sodišče nadgrajuje svoja dosedanja stališča in s ciljem zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva odstopa od prakse, ki je bila citirana v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje.

13.V obravnavani zadevi je glede na navedeno sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni izpolnjen pogoj iz 35. člena ZUS-1, ki se nanaša na obstoj iste pravne podlage. Pritožnik je namreč izpodbijal več sklepov o izvršbi, ki temeljijo na medsebojno povezanih procesnih določbah ZUP in ZDavP-2 o tem, kako je o prisilni izvršitvi izvršilnega naslova treba odločiti (zavreči zahtevek zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ustaviti postopek itd.). To pa je treba šteti za isto pravno podlago v skladu z vsebino in namenom 35. člena ZUS-1. O tem, ali v pritožnikovi tožbi postavljeni tožbeni zahtevki temeljijo na isti dejanski podlagi, pa izpodbijana sodba nima nobenih razlogov.

14.Ker Upravno sodišče ni pravilno uporabilo določbe 31. člena v povezavi s 35. členom ZUS-1, s čimer je onemogočilo vsebinsko obravnavo tožbe zoper sklep 2021 in sklep 2020, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 35. členom ZUS-1). Vrhovno sodišče je zato pritožbi ugodilo, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z 82. členom ZUS‑1).

15.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 35. člena ZUS-1 ugotoviti, ali se pritožnikovi tožbeni zahtevki nanašajo na isto dejansko podlago ter v primeru pritrdilnega odgovora (ter pod pogojem, da bodo izpolnjene tudi ostale procesne predpostavke za upravni spor po 2. členu ZUS-1) vsebinsko odločiti o tožbi zoper sklep 2021 in sklep 2020. Če bo ugotovilo, da pritožnikovi tožbeni zahtevki temeljijo na različnih dejanskih podlagah (in da zato pogoji za njihovo kumulacijo po 35. členu ZUS-1 niso izpolnjeni), pa tožbe zoper sklep 2021 in sklep 2020 ne bo smelo zavreči na podlagi 31. člena ZUS-1, temveč bo moralo izdati sklep o razdružitvi zadev na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1.Ta določa, da lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Zoper ta sklep pritožba ni dovoljena. Enako stališče zavzema na podlagi primerljive ureditve 44. člena nemškega Zakona o upravnem sporu (Verwaltungsgerichtsordnung, VwGO) tudi nemško Zvezno upravno sodišče (Bundesverwaltungsgericht, glej npr. BVerwG 8 B 2.98 z dne 29. 1. 1998); glej tudi K. Rennert, Kommentar §44 VwGO, v: E. Eyermann, VwGO Kommentar, 14. Auflage, Muenchen: C.H.Beck 2014, str. 284 in nasl.

2.Podobno lahko nastopi tudi obveznost združitve zadev, če je to zaradi varstva pravic strank in ustreznega vodenja postopka potrebno v okoliščinah določene zadeve, npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 84/2016 in I Up 82/2016 z dne 13. 4. 2016.

3.Tako tudi A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana: GV Založba, 2006, str. 172.

4.Enako tudi pri združitvi upravnih postopkov, glej E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo, Ljubljana: GV Založba, 2017, str. 230.

5.Tako tudi v procesno podobni ureditvi Zvezne republike Nemčije, glej vire, navedene v opombi št. 1, zgoraj.

6.Tako npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 237/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 206/2011 z dne 26. 1. 2012, I Up 189/2012 z dne 10. 5. 2012 in I Up 68/2008 z dne 5. 11. 2009.

7.Tako novejša praksa Vrhovnega sodišča, gl. npr. sklep I Up 90/2022 z dne 28. 9. 2022, 7. točka obrazložitve.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 31, 35, 42, 42/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.