Jedro

Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da je z dolžnico sklenil dogovor, da bo prispeval svoja denarna sredstva za obnovo in vzdrževanje nepremičnin, ki so v lasti dolžnice, v zameno pa bo zato lahko vse do svoje smrti vsakokrat, ko bo prišel iz Nemčije v Slovenijo, brezplačno stanoval in bival v stanovanjski hiši dolžnice. Na ta način je po oceni pritožbenega sodišča upnik zatrjeval obstoj dogovora o vlaganju v dolžničine nepremičnine, kar pomeni, da je upnikova obveznost v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati obstoj takšnega dogovora ter vlaganja v nepremičnine.

Kot pravilno opozarja upnik v pritožbi, sodišče ni ugotavljalo, ali ima dolžnica redne dohodke v RS (zaposlitev za nedoločen čas) in v višini, na katere bi upnik v primeru izvršbe lahko posegel (rubljivi del). Ugotovilo sicer je, da je višina teh prejemkov enaka višini minimalne plače, ni pa nadalje ugotavljalo, ali od dolžničine plače ostaja rubljivi del, na katerega bi upnik lahko posegel. Sodišče prve stopnje je tudi izhajalo iz stališča, da sprememba oblike premoženja ne pomeni grožnje bodočega prikrajšanja. Dopustna je namreč začasna odredba, s katero se prepoveduje odplačna odtujitev nepremičnin, pa čeprav bi odtujene nepremičnine lahko nadomestila kupnina.

Ni mogoče namreč izhajati, da upnikov položaj zaradi odtujitve nepremičnin ne bo ogrožen, ker bo upnik lahko posegel za zavarovanje svoje denarne terjatve na kupnino. Zato je na upniku breme, da navede in dokaže okoliščine, ki kažejo na to, da je dolžničino premoženjsko stanje takšno, da bi zaradi odtujevanja nepremičnin lahko povzročilo, da bi bila kasnejša izvršba onemogočena ali precej otežena, če ne bi prišlo do prepovedi odtujitve in obremenitve navedenih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za nadaljnjo odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice ugodilo ter sklep o začasni odredbi z dne 24. 10. 2017 razveljavilo in predlog za začasno odredbo zavrnilo (točka I). V točki II je razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja, in sicer zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin parcelna številka 1, 2, 3, 4 in 5, vse k.o. X. V točki III in IV pa je odločilo o povrnitvi stroškov ugovornega postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da se s sklepom ne strinja, saj je sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo diametralno nasprotno, kot je bilo odločeno s sklepom o začasni odredbi z dne 24. 10. 2017. S sklepom o izdani začasni odredbi je sodišče v celoti ugodilo upnikovemu predlogu, z izpodbijanim sklepom pa je odločilo nasprotno, čeprav je v obeh primerih odločalo na podlagi iste trditvene in dokazne podlage. Izjema so le zatrjevanja dolžnice o njeni redni zaposlitvi, katere je dolžnica uveljavljala v ugovornem postopku, vendar so te navedbe dolžnice neupoštevne in neutemeljene. Sodišče zmotno zaključuje, da upniku ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati obstoja njegove terjatve niti da mu ni uspelo z verjetnostjo izkazati podane nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo, da dolžnici z izdano začasno odredbo ne bo nastala zgolj neznatna škoda. Nerazumljivo je, da je sodišče na podlagi iste trditvene in dokazne podlage v sklepu o izdani začasni odredbi ugotovilo izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe, z izpodbijanim sklepom pa meni, da upnik na podlagi iste trditvene podlage ni uspel izkazati pogojev za izdajo začasne odredbe, čeprav je pri izdaji obeh sklepov sodelovala ista sodnica. V sklepu o izdani začasni odredbi je sodišče navedlo, da je upnik s trditveno in dokazno podlago z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal obstoj svoje denarne terjatve ter tudi pogoj nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Z izpodbijanim sklepom pa sodišče kar naenkrat ugotovi, da upnik ni uspel verjetno izkazati nobenega od pogojev za izdajo začasne odredbe, torej niti obstoja terjatve niti verjetnosti nevarnosti, da bo zaradi dolžničinega odtujevanja uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali otežena. To pa je nerazumljivo. Upnik meni, da je za verjetno izkazal obstoj svoje terjatve, v postopku zavarovanja pa se odloča na podlagi standarda verjetnosti in zato za ta postopek ni pomembna višina denarnih del niti ni pomemben točen datum izvršenih del. Pomembno je, da upnik na takšen ali drugačen način izkaže za verjetno, da je opravil vlaganja v dolžničine nepremičnine, kar pa je upnik storil. Sicer pa je upnik v predlogu za začasno odredbo časovno opredelil svoja vlaganja v dolžničine nepremičnine, ko je navedel, da od leta 2001 dalje vlaga v dolžničine nepremičnine. To pa zadostuje za oceno, da so bila vlaganja v nepremičnine dolžnice v daljšem časovnem obdobju opravljena, čemur pa dolžnica niti ni oporekala, temveč je pritrdila upniku. Sicer pa se je glede številnih vlaganj v dolžničine nepremičnine upnik skliceval na popis z dne 1. 9. 2017, katerega je tudi priložil k predlogu. V popisu je upnik naštel vsa dela, katere je izvedel in pri vsakem delu tudi navedel višino vlaganja. Nato je upnik opredelil vlaganja v skupnem znesku 25.460,00 EUR. Iz tega izhaja, da ti zneski predstavljajo zneske in ne približne zneske vlaganj. Upnik se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da ni podal nobenih trditev v pogledu izvršitve vlaganj, saj je navedel, da je dela opravil v dogovoru z dolžnico in da so bili vsi računi izstavljeni na ime dolžnice, ker je dolžnica lastnica nepremičnin in je ona bivala v teh nepremičninah. Zato je v dokazne namene predlagal zaslišanje prič, katerim je znano, da je upnik izvršil in financiral v popisu navedena dela. Dolžnica pa tem trditvam nikoli ni ugovarjala, pač pa je v ugovoru potrdila, da je upnik vlagal v nepremičnino. Sicer pa je že iz dolžničinega dopisa z dne 11. 9. 2017, katerega je upnik predložil k predlogu za začasno odredbo razvidno, da je dolžnica priznala vlaganja upniku. Tudi glede pogoja nevarnosti upnik meni, da je nepravilen zaključek sodišča, da je dolžnica redno zaposlena, ker je dolžnica priložila plačilne liste za avgust, september in oktober 2017. Plačilne liste dolžnice ne izkazujejo, da je dolžnica redno zaposlena, pač pa le izkazujejo, da je dolžnica v teh mesecih prejela mesečno plačo. Iz plačilnih listin ne izhaja, ali je dolžnica zaposlena za nedoločen čas in zato dolžnica ni izkazala oziroma dokazala, da je redno zaposlena za nedoločen čas. Zato sodišče teh potrdil ne bi smelo upoštevati. S tem se izkaže, da so nepremičnine dolžnice njeno edino premoženje, po katerem bo upnik lahko posegel za poplačilo svoje terjatve. Poleg tega pa so bile plačilne listine priložene prepozno, ker so bile priložene po izteku roka za vložitev ugovora in jih sodišče sploh ne bi smelo upoštevati. Predvidevanja sodišča, da bo lahko upnik poplačal svojo terjatev iz kupnine, pa so zmotna, saj bo dolžnica v primeru prodaje nepremičnine s kupnino lahko odšla v tujino, npr. v Republiko Hrvaško, kjer živi njena mati in bo kupnino brez težav skrila ali odtujila in s tem onemogočila poplačilo upnikove terjatve. To je nesporno ugotovilo tudi sodišče, ko je navedlo, da je razpolaganje z denarjem v primerjavi z razpolaganjem z nepremičninami manj transparentno in hitrejše ter so zato možnosti za uveljavitev terjatve občutno manjše. Vprašljiva pa je tudi navedena vrednost nepremičnin v znesku 90.000,00 EUR, saj bi se ta vrednost morala oceniti po sodnem cenilcu, česar pa dolžnica ni storila niti v zvezi s tem ni predlagala nobenega dokaza. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da upniku ni uspelo dokazati, da bo dolžnici nastala le neznatna škoda. Upnik je v predlogu navedel, da bo dolžnica svoje nepremičnine še naprej lahko neovirano uporabljala, omejena bo le s prodajo in obremenitvijo. S tem pa je podana zgolj neznatna škoda dolžnici. Meni, da močan poseg v lastninsko pravico dolžnice predstavlja le situacija, ko dolžnica svojih nepremičnin ne bi mogla več uporabljati in ne v primeru, ko jih ne bi mogla prodati. Nasprotuje tudi odmerjenim stroškom postopka. Predlaga, da se sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnica je podala odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev upnikove pritožbe. Zmotno je stališče upnika, da ni pomembna denarna višina izvršenih del niti datum izvršenih del. Sodišče je pravilno in zakonito obrazložilo, da upnik ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal obstoja denarne terjatve in da so njegove trditve o izvršenih delih pavšalne. Višina terjatve pa mora opravičiti posamezno vrsto začasne odredbe. Upnik vlaganj ni opredelil niti časovno niti zneskovno, dokazno breme izkazovanja višine terjatve pa je na upniku in ne na dolžniku. Navedbe upnika, da plačilne listine dolžnice ne izkazujejo, da je dolžnica redno zaposlena pa so pravno neupoštevne, ker je dokazno breme na upniku in ne na dolžnici. Dolžnica je plačilne liste kot dokaz navedla v ugovoru in jih je res nekaj dni kasneje poslala sodišču iz razloga, ker je morala te plačilne liste še pridobiti od svojega delodajalca. Sicer pa je dolžnica zaposlena za nedoločen čas. Ne držijo navedbe upnika, da dolžnica ni ugovarjala vlaganju upnika in da naj bi ta vlaganja celo priznala. Dolžnica je obrazložila situacijo, ko je upnik prišel poleti na dopust izvajati izboljšave na hiši, čeprav mu je povedala in je tudi sam vedel, da za to nima denarja. Zato se mu je dolžnica za vsako opravljeno delo zahvalila, on pa je zahvalo sprejel in nikoli ni bilo govora o tem, da so njegova dela odplačne narave. Na dolžnici pa ni dokazno breme, da bi morala predložiti ustrezna dokazila, iz katerih izhaja tržna vrednost nepremičnin. Prav tako pa upnik nima nobene terjatve in zato dolžnici tega niti ni bilo potrebno predložiti. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

6. Upnik mora v predlogu za začasno odredbo za zavarovanje svoje denarne terjatve izpolnjevati pogoje iz 270. člena ZIZ, sodišče pa izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Hkrati mora upnik po drugem odstavku 270. člena ZIZ izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa mu ni potrebno dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Postopek zavarovanja upnikove terjatve je postopek, v katerem velja nižji dokazni standard od tistega, ki velja v pravdnem postopku pri ugotavljanju obstoja terjatve. V postopku zavarovanja mora zato upnik, ki predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje denarne terjatve za verjetno izkazati obstoj terjatve, ki jo ima do dolžnika. Verjetnost pa je podana takrat, ko je argumentov za neki sklep več od tistih, ki kažejo nasprotno. Verjetnost terjatve mora tako biti izkazana na podlagi upnikovih trditev in predloženih oziroma predlaganih dokazov.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da upnik ni uspel izkazati verjetnega obstoja terjatve. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da je z dolžnico sklenil dogovor, da bo prispeval svoja denarna sredstva za obnovo in vzdrževanje nepremičnin, ki so v lasti dolžnice, v zameno pa bo zato lahko vse do svoje smrti vsakokrat, ko bo prišel iz Nemčije v Slovenijo, brezplačno stanoval in bival v stanovanjski hiši dolžnice. Na ta način je po oceni pritožbenega sodišča upnik zatrjeval obstoj dogovora o vlaganju v dolžničine nepremičnine, kar pomeni, da je upnikova obveznost v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati obstoj takšnega dogovora ter vlaganja v nepremičnine. Nadalje je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da je vse od leta 2001 dalje izvršil številna dela ter opravila s svojimi denarnimi sredstvi, ter da je nabavil ves potrebni gradbeni material, kakor tudi plačal vse izvajalce del, vse to pa je bilo namenjeno obnovi vzdrževanja stanovanjske hiše in gospodarskih poslopij okoli hiše, ki so v lasti dolžnice. Navedel je, da je z lastnim delom in z denarnimi sredstvi ter s pomočjo obrtnikov in ostalih delavcev izvršil številna dejanja, pri tem pa se je skliceval na popis z dne 1. 9. 2017. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pogojem zapisalo, da so upnikove navedbe v zvezi z izvršenimi deli preveč pavšalne in ne vsebujejo navedbe točnih zneskov, upnik pa tudi ni navedel, kdaj so bila dela izvršena. Po oceni sodišča prve stopnje navedba, da od leta 2001 dalje vlaga v dolžničine nepremičnine, predstavlja preširok in preveč splošen podatek. Pri tem pa je sodišče prezrlo, da je dolžnica v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi navedla, da ne zanika vlaganj in dela upnika, nasprotuje pa upnikovemu zahtevku iz razloga, ker so bila vsa opravljena vlaganja upnika prostovoljna in darilo dolžnici. Gre za priznano dejstvo, ko stranka ne zanika trditev v vlogi nasprotnika, v takšnem primeru pa resničnosti navedb upnika ni potrebno preizkušati1. Dejstva, katerim nasprotna stranka ne nasprotuje, je potrebno šteti kot priznana dejstva, ta dejstva pa se tudi ne dokazujejo. S tem, ko je dolžnica v ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi priznala upnikova vlaganja in celo sama navedla, katera dela so bila s strani upnika opravljena, je upnik po oceni pritožbenega sodišča izpolnil pogoj verjetnega obstoja svoje denarne terjatve do dolžnice.

8. Glede pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ pa mora upnik za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nevarnost, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena pa mora biti izkazana na stopnji verjetnosti na način, da upnik trdi in predloži oziroma predlaga dokaze v zvezi s svojimi trditvami, ki se nanaša na konkretno dolžničino ravnanje, s katerim dolžnica svoje premoženje odtujuje, obremenjuje, skriva ali z njim na kakršenkoli način drugače razpolaga in ga na ta način zmanjšuje. V predlogu za izdajo začasne odredbe je upnik navedel, da omenjene nepremičnine predstavljajo edino premoženje dolžnice, to premoženje pa dolžnica prodaja na spletnem portalu nepremičnine.net, kjer je že objavljen oglas s prodajo stanovanjske hiše z dvema gospodarskima poslopjema in pripadajočimi zemljišči v skupni površini 9.301 m² za kupnino 98.000,00 EUR, čemur dolžnica v ugovoru ni nasprotovala. Torej gre za priznano dejstvo, da dolžnica omenjene nepremičnine prodaja. Nadalje pa je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe še zatrjeval, da dolžnica v Republiki Sloveniji nima nobenega drugega premoženja, na katerega bi upnik lahko posegel v primeru, če bi v pravdnem postopku dosegel ugotovitev obstoja njegove denarne terjatve, s čimer je zatrjeval, da bi s prodajo omenjenih nepremičnin uveljavitev njegove terjatve bila onemogočena oziroma otežena. Dolžnica pa je v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi trdila, da omenjene nepremičnine ne predstavljajo njeno edino premoženje v Republiki Sloveniji in da je redno zaposlena, za kar je naknadno predložila tudi plačilne liste, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu po oceni pritožbenega sodišča preuranjeno zaključilo, da je dolžnici uspelo izpodbiti trditev upnika, da nima nobenega drugega premoženja v RS. Sodišče je zato zaključilo, da upnik ni uspel z verjetnostjo izkazati, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena.

9. Kot pravilno opozarja upnik v pritožbi, sodišče ni ugotavljalo, ali ima dolžnica redne dohodke v RS (zaposlitev za nedoločen čas) in v višini, na katere bi upnik v primeru izvršbe lahko posegel (rubljivi del). Ugotovilo sicer je, da je višina teh prejemkov enaka višini minimalne plače, ni pa nadalje ugotavljalo, ali od dolžničine plače ostaja rubljivi del, na katerega bi upnik lahko posegel. Upnik pa je ravno trdil, da dolžnica razen nepremičnin, na katere meri začasna odredba, nima drugega rubljivega premoženja v RS, na katerega bi lahko posegel, zaradi česar dolžnica s prodajo nepremičnin zmanjšuje svoje premoženje in na ta način onemogoča upnika z bodočo izvršbo2. 10. Zaključki sodišča prve stopnje, da bo dolžnica v primeru, v kolikor bo nepremičnine uspela prodati, razpolagala s kupnino in si bo kupila novo nepremičnino, iz katere se bo upnik v primeru pridobitve izvršilnega naslova zoper dolžnico lahko poplačal ali nanj posegel z izvršbo, so predvidevanja sodišča prve stopnje o tem, kaj naj bi dolžnica storila s pridobljeno kupnino.

11. Sodišče prve stopnje je tudi izhajalo iz stališča, da sprememba oblike premoženja ne pomeni grožnje bodočega prikrajšanja. Dopustna je namreč začasna odredba, s katero se prepoveduje odplačna odtujitev nepremičnin, pa čeprav bi odtujene nepremičnine lahko nadomestila kupnina. Za primer nevarnosti takšne odtujitve zakon ne zahteva izkazovanja še dodatne nevarnosti, da bo dolžnik kupnino na kakršenkoli način skril.3 Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se zato vedno izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočanje ali oteževanje izvršbe ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Dolžnikova krivda (subjektivna odgovornost) za ugotovitev nevarnosti ni relevantna.4 Ni mogoče namreč izhajati, da upnikov položaj zaradi odtujitve nepremičnin ne bo ogrožen, ker bo upnik lahko posegel za zavarovanje svoje denarne terjatve na kupnino. Zato je na upniku breme, da navede in dokaže okoliščine, ki kažejo na to, da je dolžničino premoženjsko stanje takšno, da bi zaradi odtujevanja nepremičnin lahko povzročilo, da bi bila kasnejša izvršba onemogočena ali precej otežena, če ne bi prišlo do prepovedi odtujitve in obremenitve navedenih nepremičnin.

12. Ker je upnik trdil in dokazoval, da so omenjene nepremičnine, na katere meri začasna odredba, edino premoženje dolžnice, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do višine prejemkov dolžnice, za katere je predložila plačilne listine niti ni ugotavljalo, ali je dolžnica zaposlena za nedoločen čas in s tem tudi v bodoče bo pridobivala redne denarne prejemke, na katere bi bilo mogoče poseči z izvršbo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je upnik uspel izkazati za verjetno nevarnost, da bo uveljavitev njegove denarne terjatve onemogočena ravno zato, ker dolžnica nima nobenega rubljivega premoženja v RS in nepremičnine predstavljajo njeno edino premoženje, ki ga odtujuje.

13. Sodišče prve stopnje pa se tudi v ničemer ni opredelilo do ugovornih trditev dolžnice o tem, da je upnikova terjatev bistveno nižja od skupne vrednosti nepremičnin, na katere meri začasna odredba. Dolžnica je namreč v ugovoru navedla, da je začasna odredba nesorazmerna glede na višino upnikove terjatve, ker so obremenjene nepremičnine bistveno več vredne od upnikove terjatve. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o tem ugovornem razlogu.

14. Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje po 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za nadaljnjo odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Odločbi VSLII Cpg 855/2015, III Cp 2449/2016 2 Odločba VSL I Cp 136/2014 3 VSL Cp 168/2012, VSL I Cpg 805/2012, VSL I Cpg 741/2001. 4 Triva, Sudsko izvršno pravo, Opči dio, 1980, stran 3, 4, 7.