Jedro

Zaradi uporabe pojma „predvsem“ določilo 5. odstavka 88. člena KZ-1 ne določa taksativno tistih okoliščin, ki se izključno lahko upoštevajo pri odločanju, ampak organ lahko upošteva tudi druge okoliščine, ki so smiselno in dovolj povezane z institutom pogojnega odpusta in okoliščinami, ki so izrecno navedene v določilu 5. odstavka 88. člena KZ-1. Po mnenju sodišča je takšna okoliščina tudi dejstvo, da je bil vlagatelj prošnje obsojen še za neko drugo za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim se je kazenski postopek v času odločanja o prošnji za pogojni odpust že končal, pri čemer pa vlagatelj prošnje kazen še ni prestal, to (drugo) kaznivo dejanje pa je bilo storjeno pred nastopom kazni zapora.

Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na pravilno pravno podlago, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka in če prestane preizkus t.i. testa očitne (ne)razumnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 8., 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) in 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), odločila, da se A.A., rojen ... 1954, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. V obrazložitvi akta je navedeno, da tožnik prestaja kazen 3 leta zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II K 49027/2012 z dne 3. 10. 2012, zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem odstavku 186. člena KZ -1 v zvezi z 2. točko 51. člena KZ-1 in drugim odstavkom 45. člena KZ-l in za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po tretjem odstavku 307. člena KZ-l. Komisija za pogojni odpust je o prošnji prosilca za pogojni odpust že enkrat odločila in sicer z odločbo z dne 16. 9.2014, vendar je odločbo Upravno sodišče RS odpravilo in vrnilo zadevo komisiji v ponovno odločanje. V tretjem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno, zakaj je Upravno sodišče prvotno odločbo odpravilo in v čem mora tožena stranka dopolniti postopek oziroma razloge za odločitev. Tožena stranka nato pravi, da v ponovnem postopku zavodska strokovna skupina pogojnega odpusta za obsojenca ni predlagala, kar je razvidno iz poročila zavoda št. 720-280912012157 z dne 29. 8. 2014, in sicer zaradi neurejene kazni, saj je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. II K 7600/13 z dne 15. 1. 2014 obsojen na zaporno kazen 5 mesecev po čl. 176/II KZ-1 in 176/III KZ-1, ki jo bo prestajal po prestani kazni, ki jo sedaj prestaja, v ZPKZ Ljubljana, Oddelek Novo mesto.

2. Komisija je pri presoji, ali se obsojenec pogojno odpusti, upoštevala, da ima obsojenec poleg zgoraj navedene kazni, ki jo trenutno prestaja, še čakajočo kazen 5 mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. II K 7600/13 z dne 15. 1. 2014. Med razlogi za odločitev o pogojnem odpustu je v 5. odstavku 88. člena KZ-1 določen tudi morebiten kazenski postopek, ki teče zoper obsojenca. Izrečena obsodilna sodba je razlog, ki je po vsebini vsekakor težji kot le odprt kazenski postopek, in seveda razlog, ki ne govori v prid pogojnemu odpustu obsojenca.

3. Poleg tega obsojenec navedene zaporne kazni še ni niti začel prestajati, kar je razlog, da ni mogoče sprejeti ocene, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri izrečeni čakajoči kazni gre za trajajoče kaznivo dejanje v zvezi z prikazovanjem, izdelavo, posestjo in posredovanjem pornografskega gradiva, kar nikakor ne predstavlja pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti obsojenca.

4. Komisija tako ugotavlja, da materialni pogoj za pogojni odpust, to je utemeljeno pričakovanje, da obsojeni ne bo ponovil kaznivega dejanja, ni izpolnjen.

5. V tožbi tožnik pravi, da je bilo napotilo naslovnega sodišča popolnoma jasno, tožena stranka pa ga ni upoštevala oziroma v napadani odločbi zahtevanega ni utemeljila in ustrezno pojasnila. Prva odločba, zoper katero je tožnik sprožil upravni spor opr. št. I U 1700/2014 ter napadana odločba, sta z vidika kvalitete obrazložitve dejanskega stanja, enaki, oziroma, napadana odločba ni prav nič izčrpnejša kot prva. Napadana odločba je zgolj daljša, ker tožena stranka na začetku povzema dosedanje sodno dogajanje, to pa je tudi vse. Vsebinsko je iz vidika utemeljitve in obrazložitve stališča tožene stranke enako skopa, kot je odločba št. 720-26/2014/17, tako da tudi ta ni sposobna procesnega, kaj šele vsebinskega obravnavanja. Zgolj citiranje abstraktnih zakonskih določil namreč za vsebinsko obravnavo odločbe ne zadostuje, tožena stranka pa je ponovno opustila aplikacijo pravno relevantnega dejanskega stanja na zakonsko normo, na kateri tožena stranka gradi svojo odločitev. Napadana odločba tako ni pojasnjena, ustrezno obrazložena in nima vsebine, ki bi jo bilo moč preizkusiti.

6. Tožniku je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 49027/2012 z dne 03.09.2012, ki je postala pravnomočna dne 03.10.2012, po sklenitvi sporazuma o priznanju krivde z ODT izrečena triletna zaporna kazen, ki jo tožnik prestaja v obliki »vikend zapora« v ZPKZ Dob, med delavniki pa dela v lastnem podjetju K. d.o.o.. Tožnik je bil obsojen zaradi storitve dveh kaznivih dejanj, in sicer neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 3. odstavku 186. čl. KZ-l ter nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po 3. odstavku 307. čl. KZ-l, katera je storil dne 16.04.2012. 7. Tožnik bi celotno kazen prestal dne 21.07.2015, v času odločanja o prošnji za pogojni odpust, na podlagi katere je bila izdana prva izpodbijana odločba, je prestal 73,18 % kazni, v času odločanja po ponovljenem postopku pa 85,86 % kazni.

8. Dne 15.10.2013 (torej v času, ko je že prestajal triletno zaporno kazen) je bil tožnik po priznanju krivde na Okrožnem sodišču v Murski Soboti v zadevi pod opr. št. II K 7600/2013 pravnomočno obsojen še na kazen petih mesecev zapora zaradi storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po 3. v zvezi z 2. odst. 176. čl. KZ-l, katerega je storil dne 22.07.2010 in 16.04.2012. Držijo navedbe tožene stranke v obrazložitvi napadane odločbe, da tožnik v zvezi s to kaznijo čaka na prestajanje kazni zapora.

9. Kakšen vpliv ima samo dejstvo, da je bil tožnik v času prestajanja prvotne kazni ponovno obsojen na zaporno kazen na odločitev komisije, zato, da ni pričakovati, da tožnik, ne bo storil novega kaznivega dejanja, iz obrazložitve napadane odločbe ni razvidno. Zaključek tožene stranke v napadani odločbi je dejansko neutemeljen in pravno nevzdržen. Tožena stranka je očitno spregledala, da je bil tožnik v drugo obsojen za kazniva dejanja, ki so bila storjena še preden je bilo storjeno prvo kaznivo dejanje, to je dejanje, v okviru prestajanja kazni, katerega je tožnik zaprosil za pogojni odpust, v posledici česar nova obsodba v nobenem smislu ne nakazuje na tožnikovo »ponovitveno nevarnost«, saj gre za kaznovanje dejanj, ki so bila storjena pred prvo inkriminiranim. Dejstvo, da tožnik čaka na prestajanje nove kazni za »stara« kazniva dejanja, nikakor ne predpostavlja nevarnosti, da bo ponovil kazniva dejanja, še manj pa je to dejstvo odločujoče pri presoji utemeljenosti odpusta po 88. čl. KZ-l, ki med drugim kot odločujočo okoliščino določa morebitne tekoče kazenske postopke. S tem, ko je tožniku bila s pravnomočno sodno odločbo izrečena zaporna kazen 5 mesecev, se je kazenski postopek zaključil, tako da v času odločanja le-ta ni več tekel. Tožnik le čaka na izvršitev kazni, katero bo nastopil takoj po prenehanju prestajanja prve kazni, s čemer je dobro seznanjena tudi tožena stranka, saj jo je tožnik o tem obvestil. Pravnomočno zaključena kazenska zadeva, čeprav z izrečeno prostostno kaznijo, ne more predstavljati obteževalne okoliščine pri odločanju o pogojnem odpustu, še posebej ne iz razloga, ker gre za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred dejanjem, zaradi katerega se pogojni odpust predlaga.

10. Do vložitve prve tožbe je tožnik že dvakrat predhodno prosil za pogojni odpust, kateri mu je bil vedno zavrnjen iz razloga, ker se je zoper njega vodil ali predkazenski postopek ali kazenski postopek (v zadevi 3. v zvezi z 2. odst. 176. čl. KZ-1). Zato je bilo tožniku v interesu, da krivdo prizna, ter tako pripomore k čimprejšnji izdaji pravnomočne sodbe. Ko je bil tožnik nato v postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti v zadevi pod opr. št. II K 7600/2013 pravnomočno obsojen, je tožena stranka »našla« nov razlog za zavrnitev njegove prošnje za pogojni odpust, vse v očitno nakazanem pričakovanju, da bo tožnik zahteval združitev obeh kazni, kar pa bi bilo v nasprotju z njegovimi procesnimi interesi in bi ga postavljalo v slabši položaj, saj bi zaradi presega trajanja kazni izgubil možnost prestajanja kazni v obliki vikend zapora. S pričakovanjem združitve izrečenih kazni, pri čemer je poudariti, da je pravica do združitve kazni pravica obrambe in ne dolžnost obsojenega, je tožena stranka želela tožnika prisiliti, da bi zavestno posegal v svoje ustavno varovane pravice do obrambe, sodnega varstva in do osebne svobode, kar pa ni dopustno in vzdržno. Smisel izreka enotne kazni sicer ni v iskanju čim boljšega obdolženčevega položaja, temveč v lažji, hitrejši, skratka bolj učinkoviti izvedbi kazenskega postopka, dejstvo pa je, da se obdolženčev položaj zaradi tega ne sme poslabšati, kar posredno določa že sama določba 2. tč. 2. odst. 53. čl. KZ-1 (vezano na 407. čl. ZKP), ki določa, da enotna kazen ne sme doseči seštevka vseh posameznih kazni. Zaradi dejstva, ker je tožniku bila že tako izrečena maksimalna doba, ki jo zakon dopušča za prestajanje zaporne kazni v t.i., vikend zaporu, bi v primeru združitve kazni v »nepravi obnovi postopka« po 407.čl. ZKP zaradi naknadno izrečene kazni petih mesecev zapora tožnik presegel zakonsko dovoljen maksimum po 3. tč. 86. čl. KZ-1, zaradi česar bi moral celotno združeno kazen prestajati v klasičnem zaporu, kar bi njegov položaj bistveno poslabšalo.

11. Tožnik utemeljeno domneva, da komisija ne namerava odobriti pogojnega odpusta, vse dokler tožnik ne bi predlagal združitve kazni, kakor mu je bilo predočeno s strani svetovalke v Zavodu, B.B., navedeno pa je prav tako sklepati iz zapisa v Dopolnitvi osebnega načrta oktober – december 2014, kjer je zapisano, da je »Komisija za pogojne odpuste dne 15.09.2014 obravnavala obsojenčevo vlogo za pogojni odpust in jo rešila negativno, ker ima neurejeno kazen«. Kazenski postopek zoper tožnika kot obdolženega v zadevi opr. št. II K 7600/2013 je bil na dan obravnavanja njegove vloge dne 15.09.2014 že pravnomočno zaključen, kar pomeni, da je kazen že bila dokončno izrečena in pravno veljavna, kar dokazuje tožnikove gornje navedbe, da izraz »neurejenosti kazni« pomeni le eno, in sicer pritisk na tožnika, da poda zahtevo za izrek enotne kazni. Iz osebnostnih načrtov tožnika sicer smiselno izhaja, da v nobenem pogledu ni problematičen, spoštuje bivanjske predpise zavoda, z nikomer ni v konfliktu in da izvaja svoje zavodske dolžnosti.

12. Komisija se s svojo obrazložitvijo odločbe, da pri tožniku ni mogoče utemeljeno pričakovati, da ta ne bo storil drugega kaznivega dejanja, zato, ker čaka na izvršitev še ene prostostne kazni, postavlja nad zakonske določbe, ki urejajo pogoje za pogojni odpust, saj zavzema stališče, da do pogojnega odpusta niso upravičeni prosilci, ki so bili pravnomočno obsojeni v kakšnem drugem kazenskem postopku, česar pa zakon ne določa, prav tako pa od obsojenih za odobritev pogojnega odpusta zahteva združitev več kazni, s čemer posega v njihovo diskrecijo glede te procesne pravice.

13. Ne more biti dvoma, da je tožnik na dan 01.10.2014 prestal 73,18 % celotne kazni, tako, da je ta objektivni kriterij po ZIKS izpolnjen. Tožnik nedvomno tudi ni povratnik. V času izdaje sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 49027/2012 in izreka kazni, zaradi katere je vložil prošnjo za pogojni odpust je bil predhodno neobsojen, drugo kaznivo dejanje pa je storil še pred prvim kaznivim dejanjem, kazenski postopek zoper drugo kaznivo dejanje pa je bil pravnomočno zaključen že pred odločanjem komisije. Tožnik je storitev obeh kaznivih dejanj priznal, s čemer je izkazal obžalovanje in brez zavlačevanja in povzročanja nadaljnjih stroškov državi sprejel kazen, ki mu je bila ponujena. Kazen je nastopil sam. Tekom prestajanja kazni vikend zapora je bilo njegovo vedenje in obnašanje zgledno. Na strani tožnika tako tudi ni subjektivnih razlogov, zakaj prošnji za pogojni odpust ne bi bilo ugodeno.

14. Nazadnje pa tožnik še pojasnjuje, da je od prvega dne pričetka prestajanja kazni v Zavodu iz tožniku neznanih razlogov odkrito šikaniran, ter da se je zavod do nedavnega posluževal možnih in nemožnih pravnih sredstev, da bi tožnik namesto vikend zapora prestajal izrečeno kazen na klasičen način. Tako je zavod tožnika z odločbo z dne 10.05.2013 pod št. 720-2899/2012/13 229003, ne glede na izrek kazenske sankcije po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 49027/2012, ki določa način prestajanja zaporne kazni-vikend zapor,a svojevoljno premestil iz odprtega oddelka Puščava, kjer je prestajal vikend zapor na prestajanje kazni na zaprti oddelek, kjer je moral prestajali kazen klasičnega zapora. Tožnik se je zoper odločbo seveda dne 13.05.2014 pritožil, istega dne pa je Zavod na Okrožno sodišče v Mariboru, ki je izdalo sodbo v kazenski zadevi zoper tožnika II K 49027/2012, podal predlog za izvršitev preostanka izrečene kazni v zavodu, čeprav je bil način prestajanja kazni v obliki vikend zapora pravnomočno sodno določen, tožniku pa izdal odločbo št. 720-2809/2012/14 213301 dne 13.05.2013, s katero je začasno zadržalo izvrševanje kazni zapora ob koncu tedna, zoper katero je tožnik še istega dne vložil pritožbo. Okrožno sodišče v Mariboru je nato dne 21.05.2013 izdalo sklep, s katerim je predlog zavoda zavrnilo in potrdilo pritožbo tožnika, tako da je moral postopek premestitve tožnika ustaviti in tožnika po 11 dnevih protiustavnega in nezakonitega omejevanja prostega gibanja v času delovnikov ponovno premestil na odprti oddelek (odločba št. 720-60/2013/2 z dne 22.05.2013). Zavod je nato, v vztrajnih poskusih diskreditacije in šikaniranja obsojenega nato dne 21.10.2013 ponovno sodišču predlagal zavodsko izvršitev kazni zapora zoper to, čemur sodišče po ponovni pritožbi tožnikove pooblaščenke seveda ni sledilo ter je dne 13.01.2014 predlog ponovno zavrnilo.

15. Več kot očitno je torej, da se tožnika v primerjavi z ostalimi obsojenci obravnava neenako, diskriminatorno in šikanozno ter v nasprotju z zakonom, pri čemer Zavod tožnika pri Komisiji za pogojne odpuste ne bo podprl, ne glede na to, da ne obstajajo razlogi, ki bi govorili proti ugoditvi prošnji za pogojni odpust. Predlaga zaslišanje tožnika in B.B. Predlaga, da sodišče odločbo spremni tako, da se prošnji za pogojni izpust ugodi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 1700/2014-8 z dne 3. 2. 2015 razsodilo, da bi morale biti okoliščine, ki so narekovale v izreku izrečeno posledico, razvidne iz opisa dejanskega stanja v obrazložitvi odločbe. Obrazložitev mora vsebovati tudi utemeljitev okoliščin, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogoja iz 5. odstavka 88. člena ZK-1. Sodišče je ugotovilo, da je v prvotni odločbi bilo navedeno zgolj to, da ima tožnik čakajočo kazen petih mesecev in da ob tem ni navedeno, kaj to pomeni v smislu 88. člena KZ-1, organ pa se na to določilo niti ne sklicuje. Organ bi moral obrazložiti, ali tožnik zaradi navedene čakajoče kazni ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 88. člena KZ-1 oziroma iz 5. odstavka 88. člena KZ-1 in zakaj se ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Ker prvotna odločba ni imela vsebine, ki jo glede obsega obrazložitev določa 214. člen ZUP, sodišče odločbe ni moglo preizkusiti.

18. Tožeča stranka nima prav, ko zatrjuje, da tožena stranka v ponovnem postopku ni sledila omenjeni sodbi in da se obrazložitev izpodbijanega akta v ničemer ne razlikuje po vsebini od prvotnega upravnega akta. V prvotnem upravnem aktu (720-26/2014/17 z dne 16. 9. 2014) namreč ni bilo utemeljitve, da ni izpolnjen pogoj iz 5. odstavka 88. člena KZ-1, ni bilo utemeljitve, da je razlog izrečene obsodilne sodbe vsekakor težji, kot je razlog, da ima obsojenec odprt kazenski postopek in ni bilo utemeljitve, da pri izrečeni čakajoči kazni gre za trajajoče kaznivo dejanje v zvezi z prikazovanjem, izdelavo, posestjo in posredovanjem pornografskega gradiva, kar nikakor ne predstavlja pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti obsojenca.

19. Po mnenju sodišča omenjena dopolnitev obrazložitve glede na prvotno odločbo v zadostni meri sledi napotilom sodišča in je tudi v skladu z materialno-pravno določbo 5. odstavka 88. člena ZK-1. Določilo 5. odstavka 88. člena KZ-1 namreč določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja; pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo „predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora,“ odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Zaradi uporabe pojma „predvsem“, to določilo torej ne določa taksativno tistih okoliščin, ki se izključno lahko upoštevajo pri odločanju, ampak organ lahko upošteva tudi druge okoliščine, ki so smiselno in dovolj povezane z institutom pogojnega odpusta in okoliščinami, ki so izrecno navedene v določilu 5. odstavka 88. člena KZ-1. Po mnenju sodišča je takšna okoliščina tudi dejstvo, da je bil vlagatelj prošnje obsojen še za neko drugo za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim se je kazenski postopek v času odločanja o prošnji za pogojni odpust že končal, pri čemer pa vlagatelj prošnje kazen še ni prestal, to (drugo) kaznivo dejanje pa je bilo storjeno pred nastopom kazni zapora. Med strankama namreč ni sporno, da je tožnik to drugo kaznivo dejanje v zvezi z prikazovanjem, izdelavo, posestjo in posredovanjem pornografskega gradiva storil pred nastopom kazni zapora zaradi neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem. Kazen je po podatkih v spisu začel prestajati v mesecu oktobru 2012, med tem ko je to drugo kaznivo dejanje storil dne 22. 7. 2010 in 16. 4. 2012. To pomeni, da je imela tožena stranka podlago, da je odločitev oprla na določilo 5. odstavka 88. člena KZ-1. Preostane še vprašanje, ali je odločitev zakonita z vidika uporabe prostega preudarka glede utemeljenega pričakovanja, da ne bo oziroma da bi tožnik lahko ponovil kaznivo dejanja.

20. Glede na naravo upravne stvari, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, je Upravno sodišče že v sodbi v zadevi U 1689/2004 z dne 27. 10. 2004 zavzelo stališče, da je presoja zakonitosti tovrstnih odločb s strani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre namreč za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na pravilno pravno podlago, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka in če prestane preizkus t.i. testa očitne (ne)razumnosti. To pomeni, da ima tožena stranka v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z njegovim namenom prosti preudarek (2. odstavek 27. člena ZUS-1), ali bo prosilca pogojno odpustila, ali ne in ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz določila 5. odstavka 88. člena KZ-1 bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega v povezavi z drugimi ali brez drugih kriterijev iz tega določila glede na naravo storjenega kaznivega dejanja; preizkus uporabe tega kriterija v upravnem sporu na konkretnih okoliščinah primera pa mora pokazati, da uporaba omenjenih kriterijev s strani tožene stranke ni očitno nerazumna. Ker je tožena stranka v ponovljenem postopku v ustrezni meri upoštevala navodila sodišča iz prvotnega postopka in ker njena odločitev ni očitno nerazumna, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Ker je predmet presoje zakonitosti odločanja tožene stranke v tem primeru samo izpodbijani akt, se sodišče ni spuščalo v širšo obravnavo zatrjevanega šikaniranja tožnika oziroma diskriminatorne obravnave razen v tem okviru, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno uporabila določilo 5. odstavka 88. člena KZ-1 in da znotraj tega tožnik ni izkazal domneve, da gre za kakršno koli diskriminacijo; pri čemer tožnik niti ne navaja, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bil tožnik z izpodbijano določbo diskriminiran. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče, vendar je sodišče odločilo na seji senata in ni razpisalo glavne obravnave, saj glede na opisano pravno naravo instituta pogojnega odpusta predlagana dokaza ne bi mogla voditi do drugačne presoje (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji in je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

21. Po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Na tej podlagi je sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka sodbe.