Jedro

Prvostopni upravni organ k priglasitvi morebitnih stroškov tožnika ni pozval, niti ga ni opozoril, da kolikor stroškov do izdaje odločbe ne bo priglasil, bo izgubil pravico do njihove povrnitve, čeprav bi to uradna oseba morala storiti.

Nepravilen je zaključek drugostopnega organa, da pravno zastopanje v postopku denacionalizacije ni potrebno in ne opravičeno. Tožnik je v zvezi s tem v tožbi navedel, da sam ni prava vešča stranka, prav tako pa so predlagatelji, ki so zahtevali vrnitev njegove stanovanjske hiše, v kateri živi že skoraj vse življenje, v naravi, nastopali s pooblaščenci. Ta nepremičnina pa predstavlja tudi njegovo edino premoženje. Te navedbe po presoji sodišča kažejo na to, da je bilo v konkretnem primeru zastopanje po pooblaščencu potrebno in upravičeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, 2. točka izreka delne odločbe Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005-221 z dne 22. 7. 2010 se odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Ribnica je z izpodbijano prvostopno odločbo zavrnila zahtevo vlagateljice A.A. za vračilo v naravi nepremičnin parc. št. 122, 123, 2309 in 2310, vse k.o. …, ki so bile podržavljene B.B. in C.C. (1. točka izreka), z izpodbijano 2. točko izreka pa je odločila, da vsaka stranka trpi sama svoje stroške postopka. V obrazložitvi v zvezi z obrazložitvijo pod točko 1 izreka, ki v predmetnem upravnem sporu ni izpodbijana, pojasnjuje svojo odločitev in opisuje potek upravnega postopka. Med drugim navaja, da je iz zemljiškoknjižnih izpiskov razvidno, da so vse, v izreku navedene, nepremičnine danes v lasti fizične osebe D.D. (tožnika v tej zadevi). V zvezi s svojo odločitvijo v 2. točki izreka, ki jo tožnik izpodbija v predmetnem upravnem sporu, pa v obrazložitvi odločbe navaja, da vsaka stranka trpi sama svoje stroške postopka v smislu 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s sprem. in dop., v nadaljevanju ZUP).

Drugostopni organ je z odločbo z dne 30. 8. 2011 zavrnil pritožbo vlagateljice zahteve za denacionalizacijo A.A. in pritožbo tožnika. V zvezi z zavrnitvijo tožnikove pritožbe citira drugi odstavek 71. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa, da se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo. Tako se, glede na 6. člen ZDen, v denacionalizacijskih postopkih uporablja stari Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86). Dalje citira določbo prvega odstavka 113. člena, prvi, drugi, tretji in četrti odstavek 114. člena ZUP/86 in ugotavlja, da v obravnavani zadevi prvostopni organ tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, ki je odvetnik in ki je prava vešča oseba, pred izdajo izpodbijane prvostopne odločbe res ni izrecno opozoril na dejstvo, da mora pred izdajo odločbe podati zahtevo za povrnitev stroškov, ki so mu v postopku nastali, kar pa po oceni pritožbenega organa na odločitev v zvezi s stroški nima vpliva. V postopku, ki je bil uveden na zahtevo stranke in v njem ni udeleženih strank z nasprotujočimi si interesi, zastopanje stranke po odvetniku ni potrebno in ni opravičeno. V postopku denacionalizacije namreč nastopata upravičenec kot aktivna, zavezanec (tožnik) pa kot pasivna stranka. Pravno zastopanje tako v postopku denacionalizacije ni potrebno in ne opravičeno. Pravno zastopanje pa v upravnem postopku tudi ni predpisano. Po določbi 14. člena ZUP/86 mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo. Glede na navedeno mora po presoji pritožbenega organa stroške, ki so tožniku nastali v predmetnem postopku, nositi sam. Ob tem pritožbeni organ še ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje skrbno vodil postopek in skrbel, da stranke v svojih pravicah niso bile prikrajšane. Meni pa tudi, da bi pooblaščenec, kot prava vešča oseba, lahko zaznal, da je z izdajo poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve po določbi 65. člena ZDen obravnavana zadeva izpeljana tako daleč, da bo predvidoma izdana odločba (taka je običajna praksa) in bi zahtevek iz naslova povrnitve stroškov lahko pravočasno priglasil. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z 2. točko izreka izpodbijane odločbe v delu, v katerem je organ prve stopnje zavrnil povrnitev njegovih stroškov s strani predlagateljev. Prepričan je namreč, da nastalih mu stroškov tekom predmetnih postopkov prav v ničemer ni povzročil, pač pa so mu jih po njegovem mnenju brez upravičenega razloga povzročili predlagatelji denacionalizacije, pri čemer je bila predlagateljica, ki je bila aktivna v imenu vseh predlagateljev, po mnenju tožnika nemalokrat tekom postopka do njega nekorektna, če ne že žaljiva. Izpostavlja, da tekom postopka in tudi v samem poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju upravni organ ni omenil stroškov postopka, tožnik pa je upravičeno pričakoval, da bo o stroških postopka upravni organ odločal v končni odločbi. Tudi pred izdajo delne odločbe mu ni bila dana še možnost odgovoriti na pripombe predlagateljev na podano poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju. V vsakem primeru je pričakoval, da bo v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZUP ob pričakovani izdaji delne odločbe opozorjen tudi na priglasitev stroškov, pri čemer je vseeno pričakoval, da bo razpisan še en narok, tako bi v tem primeru pred izdajo delne odločbe, kolikor se je upravni organ odločil o stroških odločati že v tej fazi postopka, lahko te tudi priglasil. Dalje poudarja, da ni prava vešča stranka, pa tudi predlagatelji so, poleg tega da so bili v množini, nastopali s pooblaščenci, pri čemer so ves čas vztrajali, da so upravičeni do nepremičnine, to je do stanovanjske hiše tožnika, v kateri dejansko živi, živeli pa so v njej že njegovi starši, in to v naravi. Glede na to, da ta nepremičnina predstavlja že skoraj vse življenje tožnikov dom, prav tako pa je tudi njegovo edino premoženje, tožnik pa je tudi brezposeln, je najel odvetnika. Ker upravni organ ni ravnal v skladu z določbo prvega odstavka 116. člena ZUP in ga ni opozoril na to, da mora povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe, sicer bo to pravico izgubil, zaradi česar tožnik ni mogel vedeti, da bo upravni organ že izdal delno odločbo, ne da bi tožnik imel možnost še odgovoriti na pripombe predlagateljev na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju, prav tako pa tudi v omenjenem poročilu ni bilo o nameravanem odločanju o stroških prav nobenega govora, pri čemer bi upravni organ lahko odločal o stroških tudi še v končni odločbi, tožnik meni, da upravni organ ni ravnal prav, zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v 2. točki izreka odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna povrnitev stroškov, ki so tožniku nastali v postopku denacionalizacije nepremičnin, parc. št. 122, 123, 2309 in 2310, vse k.o. …, ki so bile, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane delne odločbe, v času njene izdaje po podatkih zemljiške knjige v lasti tožnika. Tožnik je torej v tem denacionalizacijskem postopku nastopal kot zavezanec (pasivna stranka), vlagatelji zahteve za denacionalizacijo pa kot upravičenci (aktivna stranka). Tako ne drži zaključek pritožbenega organa v odločbi druge stopnje, da v tem postopku niso bile udeležene stranke z nasprotujočimi si interesi. Upravičenci do denacionalizacije imajo namreč interes za vrnitev spornega premoženja, medtem ko zavezanec temu nasprotuje. To pomeni, da gre za nasprotujoče si interese denacionalizacijskih upravičencev in zavezancev. Zato je v tem primeru v zvezi z vprašanjem povrnitve stroškov postopka treba uporabiti določbo drugega odstavka 114. člena ZUP/86, ki se uporablja v obravnavani zadevi in ki določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, mora stranka, ki je postopek povzročila, pa se je ta končal v njeno škodo, povrniti nasprotni stranki opravičene stroške, ki jih je imela z udeležbo v postopku. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo tretjega odstavka tega člena ZUP/86, po kateri se stroški za pravno zastopanje povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno.

Sodišče ugotavlja, da v tej zadevi ni spora o tem, da tožnik do izdaje izpodbijane prvostopne delne odločbe ni zahteval povrnitve njegovih stroškov postopka. Prav tako pa ni sporno, da ga prvostopni upravni organ k priglasitvi morebitnih stroškov ni pozval, niti ga ni opozoril, da kolikor stroškov do izdaje odločbe ne bo priglasil, bo izgubil pravico do njihove povrnitve, čeprav bi to, ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 114. člena ZUP/86, po kateri mora stranka povrnitev stroškov po drugem in tretjem odstavku tega člena zahtevati pravočasno, tako da organ, ki vodi postopek, lahko odloči o njih v odločbi, sicer stranka izgubi pravico do povrnitve stroškov, uradna oseba, ki vodi postopek, pa mora stranko na to opozoriti, moral storiti. Upravni organ prve stopnje je torej kršil pravila postopka, kar bi moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, zato je izpodbijana 2. točka izreka prvostopne delne odločbe nezakonita.

Sodišče pa tudi sodi, da je prav tako nepravilen zaključek drugostopnega organa, da pravno zastopanje v postopku denacionalizacije ni potrebno in ne opravičeno. Res je, da pravno zastopanje v upravnem postopku ni obvezno, vendar pa to še ne pomeni, da je v vseh primerih nepotrebno in neopravičeno. Potrebnost in opravičenost je namreč treba presoditi v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju navedb stranke, ki je stroške priglasila in okoliščin posameznega primera. Tožnik je v zvezi s tem v tožbi navedel, da sam ni prava vešča stranka, prav tako pa so predlagatelji, ki so zahtevali vrnitev njegove stanovanjske hiše, v kateri živi že skoraj vse življenje, v naravi, nastopali s pooblaščenci. Ta nepremičnina pa predstavlja tudi njegovo edino premoženje. Te navedbe po presoji sodišča kažejo na to, da je bilo v konkretnem primeru zastopanje po pooblaščencu potrebno in opravičeno.

V zvezi s trditvijo drugostopnega organa, da bi tožnikov pooblaščenec, kot prava vešča oseba, lahko zaznal, da je z izdajo poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve le-ta izpeljana tako daleč, da bo predvidoma izdana odločba in bi zahtevek iz naslova povrnitve stroškov lahko pravočasno priglasil, je treba dodati, da iz poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve ne izhaja, da namerava prvostopni organ v delni odločbi odločiti tudi o stroških postopka. Hkrati je iz poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve razvidno, da lahko stranke v 15 dneh po prejemu le-tega predlagajo spremembe oziroma dopolnitve postopka ali poročila. Takšen poziv upravnega organa je kvečjemu lahko razumeti tako, da bo upravni organ po eventualnem prejemu vlog s strani strank postopka, le-tega še dopolnjeval. Drugostopni organ tako po mnenju sodišča nima prav, ko meni, da bi odvetnik moral sam „zaznati“, da bo izdana delna odločba, v kateri bo odločeno tudi o stroških postopka. Sicer pa iz citirane določbe četrtega odstavka 114. člena ZUP/86 izhaja jasna obveza upravnega organa, da mora stranko opozoriti na priglasitev stroškov in na siceršnjo izgubo te pravice. Ker upravni organ v obravnavanem primeru nesporno ni ravnal tako, je njegova odločitev nezakonita.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano 2. točko izreka prvostopne delne odločbe odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral tožnika pozvati k priglasitvi stroškov postopka in o njih meritorno odločiti, pri tem pa upoštevati stališča sodišča, ki izhajajo iz te sodbe.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Sodišče je tožniku priznalo tudi 20% DDV, saj je njegov pooblaščenec izkazal, da je zavezanec za DDV.