Jedro

Tožnik je toženo stranko o tem, da je na voljo za delo, obvestil s pošiljanjem bolniškega lista, o izteku bolniškega staleža pa je bila obveščena tudi s strani ZZZS. Navedeno zadostuje za izpolnitev tožnikove obvestilne dolžnosti do delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2015, za ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 12. 10. 2015, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja tožniku po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2006, za poziv tožnika nazaj na delo in za obračun zaostalih mesečnih plač v bruto znesku 1.045,00 EUR, za odvod predpisanih davkov in prispevkov ter za plačilo neto plač tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper del II. točke, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe) pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pove, da je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik več kot 10 let in je bil nesporno dober delavec, tožena stranka pa mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je potem, ko je zaključil bolniški stalež, ni poklical po telefonu in sporočil, da je zaključil bolniški stalež, čeprav je predhodno poslal bolniški list, ki vsebuje datum prenehanja upravičene zadržanosti z dela zaradi bolezni. Meni, da je posledica, ki je sledila opustitvi telefonskega klica, nesorazmerna z očitano kršitvijo in je v nasprotju z namenom, ki ga zakonodajalec zasleduje s kaznovanjem primerov neupravičene odsotnosti z dela. Trdi, da je ugotovitev sodišča, da tožnik tožene stranke ni obvestil o prenehanju bolniškega staleža, protispisna in v nasprotju z dokazi, saj je tožnik na zahtevo direktorja tožene stranke poslal bolniški list za meseca september in oktober, tožena stranka pa je tudi sama prejela odločbo ZZZS, s katero je bila obveščena o trajanju upravičene zadržanosti tožnika z dela za obdobje od 1. 10. do 10. 10. 2015 ter da je tožnik ponovno zmožen za delo od 11. 10. 2015 dalje. Meni, da je sodišče prve stopnje zavzelo zgrešeno materialnopravno stališče, da je obvestilna dolžnost tožnika nastala šele po prenehanju razlogov za zadržanost z dela in ne v času, ko je bil še v bolniškem staležu, ter da bi moral po zaključku bolniškega staleža delodajalca poklicati po telefonu oziroma sporočiti, da je z bolniško zaključil. Kot zmotno graja ugotovitev, da med strankama ni spora o tem, da tožnik toženke od 12. 10. 2015 dalje vsaj 5 dni zaporedoma ni obvestil o razlogu za izostanek z dela. Trdi, da je to bilo sporno, saj je tožnik nasprotoval očitku, da je kršil svojo obvestilno dolžnost. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj prejem bolniškega lista in odločbe ZZZS ne zadošča za obveščanje. Po njegovem mnenju je tožena stranka vedela, kdaj bo tožnik ponovno na razpolago za delo, tudi zaradi sestanka konec septembra 2015. Sodišču prve stopnje očita nepravilno oceno, da bi moral tožnik toženo stranko obvestiti o razlogih za odsotnost z dela. Dalje navaja, da se je po koncu obdobja upravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni zanesel na preteklo ustaljeno prakso komuniciranja v podjetju, zato mu ni mogoče očitati, da je s svojo pasivnostjo kršil dolžnost obveščanja. V zvezi z očitkom, da ni prišel na delo, tožnik poudarja, da ni sam kriv za to, saj na delo ni prišel, ker mu delodajalec dela ni odredil. Navaja, da je njegovo delovno mesto v tovornem vozilu in ne v pisarni, zato mu ni mogoče očitati, da bi se moral po koncu bolniškega staleža oglasiti v delodajalčevih prostorih. Dalje zatrjuje še kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede odločilnega dejstva, ali je imela tožena stranka v mesecu oktobru in novembru 2015 delo, saj obstaja nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini dnevnikov dela za oktober 2015 (dokazila o opravljenih prevozih) in med tem, kar je zabeleženo v teh dnevnikih. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče in trdi, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere med strankama ne obstaja možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Meni, da zaupanje med strankama zaradi ravnanja tožnika po koncu bolniške gotovo ni bilo porušeno do te mere, da bi to zadoščalo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pojasnjuje, da v tožnikovem primeru ni šlo za enkratno nepredvideno odsotnost, zaradi katere bi morala tožena stranka tožnikovo delo prerazporediti oziroma organizirati drugače, pač pa je šlo za daljšo zadržanost z dela zaradi bolezni in je tožena stranka lahko načrtovala in organizirala delo kljub tožnikovi odsotnosti. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi tožnikovega ravnanja izgubila določeno število voženj in utrpela upad prihodka ter posledično izgubila potrebno zaupanje do tožnika. Meni, da je sodišče prve stopnje pri oceni možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do konca odpovednega roka upoštevalo zgolj okoliščine in navedbe na strani delodajalca, medtem ko se do trditev tožnika v zvezi s tem dodatnim pogojem ni opredelilo, zaradi česar zatrjuje kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je bil pravi razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da je bil dalj časa v bolniškem staležu. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ni podana, saj izpodbijana sodba glede na zavzeta materialnopravna stališča vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka 10. 11. 2015, ker je ugotovilo, da tožnik tožene stranke ni obvestil, da je njegov bolniški stalež zaključen oziroma, da je na razpolago za delo. Zavzelo je stališče, da je tožnik neutemeljeno pričakoval, da mu bo direktor tožene stranke od 12. 10. 2015 dalje po SMS sporočilu odredil delo, ne da bi predhodno toženi stranki sam sporočil, da ni več v bolniškem staležu. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna.

7. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik toženi stranki 13. 10. 2015 poslal po pošti bolniški list z zaključkom staleža 10. 10. 2015 ter da je tožena stranka tudi s strani ZZZS prejela odločbo z dne 29. 9. 2015 o začasni nezmožnosti tožnika za delo od 19. 9. do 10. 10. 2015, iz nje pa izhaja, da je tožnik za delo zmožen od 11. 10. 2015, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik tožene stranke ni obvestil o zaključku bolniškega staleža oziroma, da je od 11. 10. 2015 dalje na voljo za delo. Glede na način dela pri toženi stranki (obveščanje o vožnjah in lokaciji tovornjaka po SMS sporočilih) je v predmetni zadevi res odločilno dejstvo, da je tožena stranka morala biti obveščena o tem, da je tožnik na voljo za delo oziroma, da je zaključil z bolniškim staležem. Nepravilno pa je stališče, da za obveščanje tožene stranke o prenehanju trajanja bolniškega staleža ne zadostuje pošiljanje bolniškega lista oziroma delodajalčev prejem odločbe o trajanju začasne zadržanosti z dela. Tožnik je toženo stranko o tem, da je na voljo za delo, obvestil s pošiljanjem bolniškega lista, o izteku bolniškega staleža pa je bila obveščena tudi s strani ZZZS. Navedeno zadostuje za izpolnitev tožnikove obvestilne dolžnosti do delodajalca.

8. Ker je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi napačnega materialnopravnega stališča, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo v izpodbijanem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek in odločilo v zadevi, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ob upoštevanju razlogov tega sklepa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

9. Glede na to, da je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo, druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.