Jedro

Za zastopanje otroka v sodnih postopkih je praviloma upravičen tisti od staršev, kateremu je otrok s sodno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo, razen kadar gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Vprašanje, da otrok pozna svoj izvor, je vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj.

Ker mora sodišče o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločiti v skladu z otrokovo koristjo, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno opravilo tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugodilo predlogu predlagatelja, da se nadomesti soglasje nasprotne udeleženke tako, da bo lahko predlagatelj v imenu mladoletne A. A. kot njen zakoniti zastopnik izpodbijal očetovstvo B. A. in hkrati ugotavljal biološko očetovstvo C. C. (I. točka izreka). Predlog predlagatelja, da sodišče mladoletni A. A. postavi posebnega zastopnika, ki naj jo zastopa v pravdi na izpodbijanje očetovstva in ugotovitev pravega biološkega očeta, je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopke (III. točka izreka).

2. Zoper v uvodu navedeni sklep se je pritožila nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi (pravilno spremeni) tako, da predlog v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Opozarja, da je v konkretnem postopku predlagatelj v koliziji interesa z mladoletno A. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico nasprotne udeleženke do izjave, do kontradiktornega postopka, s tem pa ustavno pravico do sodnega varstva in pravico do poštenega sojenja po EKČP, ker je izpodbijani sklep naslonilo na mnenje izvedenke, ki se je pri izdelavi mnenja sklicevala na listine, informacije in dokumente, ki pa jih kljub predlogu nasprotne udeleženke ni razkrila. Posledično se z njimi sodišče in udeleženci niso mogli seznaniti, niti jih niso mogli preveriti in se do njih opredeliti. Izvedenka je na obravnavi izpovedala, da je z deklico opravila običajen psihološki pregled, pri čemer ne razkrije, kakšen naj bi to bil, pa tudi ne pove, kakšni so običajni psihološki pregledi. Meni, da izvedeniško mnenje izhaja iz potreb predlagatelja in ne iz koristi otroka. Iz mnenja ne izhaja konkretna potreba in korist konkretnega otroka. Sodišče vzpostavlja prakso, po kateri mora vsak otrok poznati svoje biološko poreklo. Posledično se vzpostavlja stanje, ko bo v vsakem primeru imelo poznavanja biološkega porekla prednost pred siceršnjimi družinskimi vezmi, pripoznanimi očeti in njihovimi obveznostmi. Sodišče tudi ni tehtalo interesov vseh udeležencev v postopku. Materi pripada pravica do družinskega življenja in zasebnosti po 8. členu EKČP. Tehtanje med interesi matere in predlagatelja sodišče ni opravilo. Tudi se ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšne bodo konkretne posledice za mladoletno A., če se odpre vprašanje očetovstva in otrok ostane brez vsakega očeta in brez preživnine. Tožbo na ugotovitev očetovstva v imenu mladoletnega otroka lahko na podlagi 92. člena ZZZDR vloži le mati, ne pa priznani oče, ki je podpisal izjavo o očetovstvu. Zato ne gre za nezmožnost sporazumevanja med staršema, v primeru katere sodišče nadomesti soglasje staršev na podlagi 113. člena ZZZDR. Soglasje staršev ni potrebno, saj je odločitev izključno na materi. Tožba na izpodbijanje in ugotavljanje očetovstva ne spada med klasično izvrševanje roditeljske pravice, zato posledično določba 113. člena ZZZDR ne predstavlja podlage za napadeni sklep. V zakonu tudi ni podlage, da bi otrok tožil na ugotavljanje očetovstva pred svojo polnoletnostjo. V otrokovem imenu lahko tožbo vloži zgolj in samo mati, ali skrbnik s privolitvijo CSD. Pritožba graja tudi odločitev o stroških. Meni, da je odločitev o stroških v škodo mladoletnega otroka in nezakonita. Zaradi predlagateljevih samovoljnih ravnanj in zlorabe procesnih pravic ima mati višje stroške, kot znaša preživnina za otroka. Sodišče spregleda tretji in peti odstavek ZNP, iz katerih izhaja, da mora stroške povrniti udeleženec, če je postopek tekel zgolj v njegovem interesu ter da mora povrniti stroške tisti udeleženec, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu pripetilo.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, roditeljsko pravico na podlagi drugega odstavka 4. člena ZZZDR2 sestavljajo pravice in dolžnosti staršev, da zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo, skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. V okvir roditeljske pravice sodi tako tudi pravica do zastopanja mladoletnega otroka tako v premoženjskih, kot tudi v nepremoženjskih zadevah. Na podlagi tretjega odstavka 4. člena ZZZDR pripada roditeljska pravica skupaj očetu in materi.

6. Pravno podlago za izvrševanje roditeljske pravice predstavlja 113. člen ZZZDR. V konkretnem primeru se starša mladoletne A. ne strinjata o vprašanju, ali je potrebno v imenu mladoletne A. vložiti tožbo na izpodbijanje očetovstva predlagatelja ter hkrati na ugotovitev očetovstva C. C. ZZZDR v 107. členu določa, da mladoletne otroke zastopajo starši, pri čemer ne razlikuje položaja zakonitega zastopnika, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo in drugega od staršev. Za zastopanje otroka v sodnih postopkih je pravilom upravičen tisti od staršev, kateremu je otrok s sodno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo, razen kadar gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Vprašanje, da otrok pozna svoj izvor, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj3. 7. Ker mora sodišče o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj odločiti v skladu z otrokovo koristjo, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno opravilo tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru interes mladoletne A., da izve za svoj izvor, da ima očetovstvo tudi formalnopravno urejeno ter da v skladu z resničnim dejanskim stanjem živi in sprejema odločitve že v obdobju pred polnoletnostjo, pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinsko pravnih razmerjih. Oporo za navedeno odločitev je prvo sodišče imelo v izvedeniškem mnenju izvedenke klinično psihološke stroke V. S. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje ovrednotilo kot strokovno prepričljivo, natančno, pregledno, z jasnimi izhodišči in zaključki in s takšno oceno v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Nasprotni udeleženki pravica do izjave ni bila kršena, saj je sodišče prve stopnje izvedenko na naroku zaslišalo, kjer je svoje mnenje še dodatno dopolnila v smeri podanih pripomb udeležencev in vprašanj sodišča. 9. Nekonkretizirano pritožba navaja, da se izvedensko mnenje naslanja na listine, ki jih v spisu ni, zaradi česar se do njih ni bilo moč opredeliti. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, kakšne teste naj bi izvedenka opravila. Izvedenka je delo opravila tako, da je natančno pregledala vso dokumentacijo v spisu, opravila je strokovni razgovor, oziroma kot ga je sama imenovala intervju s staršema ter psihološki pregled mladoletne A. Na naroku je pojasnila, da je z mladoletno A. opravila običajen psiholoških pregled ter orientacijske teste glede kognitivnega funkcioniranja. Iz izvedeniškega mnenja tudi jasno izhaja, da je izvedenka z dovoljenjem nasprotne udeleženke pridobila dodatno dokumentacijo od Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, katere vsebino je povzela v izvedeniškem mnenju. Iz mnenja pa je razviden tudi povzetek intervjujev, ki jih je izvedenka opravila s dekličino vzgojiteljico A. G., delavko CSD D. M., klinično psihologinjo v porodnišnici dr. V. V. ter dekličino pediatrinjo A. M. K. Do navedene listine in intervjujev, ki so bili v izvedeniškem mnenju povzeti, bi se pritožnica lahko opredelila, zaradi česar sodišče prve stopnje ni poseglo v njeno pravico do izjave kot dela pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Sodna izvedenka je poleg navedenega na naroku tudi argumentirano pojasnila odločitev za uporabljeno metodo svojega dela, pa tudi sicer je metoda delo v strokovni avtonomiji izvedenca 4. Zmotno pritožba tudi meni, da bo imelo poznavanje biološkega porekla v vsakem primeru prednost pred siceršnjimi družinskimi vezmi pri pripoznanih očetih in njihovimi obveznostmi. Sodišče mora namreč v vsakem konkretnem primeru tehtati pravice otroka in ugotoviti, kaj je v otrokovo največjo korist, kar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi storilo.

10. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja tako teorija kot tudi praksa stojita na stališču, da je za otroka najbolje, če se ga seznani z njegovim biološkim izvorom še v predšolskem razvojnem obdobju, ko je njegova sposobnost dojemanja še na tako konkretnem nivoju, da lažje sprejema dana dejstva in se lažje prilagaja situacijam, na katere sam ne more vplivati, vsekakor pa še pred puberteto, ko se začne pri otroku pospešen razvoj lastne identitete. Prikrivanje ali prepozna seznanitev z biološkim izvorom namreč na otrokov psihološki razvoj vpliva zelo neugodno. Prvo sodišče je poudarilo, da ima vsakdo interes izvedeti, kdo so njegovi naravni starši, pri čemer je prvi najpomembnejši razlog za to psihološka potreba posameznika po identiteti. Drugi razlog je v medicinski zgodovini, pri tem gre predvsem za podatke o dednih boleznih, tretji razlog pa predstavljajo materialni interesi posameznika, na primer dedovati po naravnih starših oziroma biti preživljan po naravnih starših.5 Sodišče prve stopnje se pri odločitvi ni oprlo samo na teoretična izhodišča glede trenutka seznanitve otroka, da izve za svoj izvor, kot mu to očita pritožba, temveč je izhajalo tudi iz okoliščin konkretnega primera. Izvedenka je namreč pojasnila, da se pri mladoletni A. že nakazuje nezaupanje vase, saj je možno, da je deklica v pogovorih med odraslimi člani družine slišala, da ni predlagateljev otrok, pa si tega ne zna razložiti. Pri odločitvi je upoštevala tudi dejstvo, da ima predlagatelj v življenju mladoletne A. pravzaprav dokaj nepomembno vlogo, saj je bil ob A. prisoten le nekaj mesecev ali prvo leto življenja, zato se med njima medsebojna vez ni ustvarila, z mladoletno A. nima nobenih stikov, zanjo plačuje le preživnino, drugačnega odnosa pa med njima ni. Predlagatelj je oče torej le na papirju, v realnem življenju pa nikoli ni bil prisoten. Podporo in varnost v družini mladoletni A. predstavlja predvsem nasprotna udeleženka in polbrat D. Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru poznavanje izvora ključno za to, da mladoletna A. pridobi pravilno predstavo o sami sebi, pa tudi o njenem mestu v družbi, hkrati pa bo to pomembno vplivalo na njene družinske in sorodstvene vezi.

11. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno ni opravilo tehtanja med interesi matere in predlagatelja, saj so njuni interesi podrejeni načelu varstva največje koristi otroka.

12. Po veljavni ureditvi sta pravici do izpodbijanja in ugotavljanju očetovstva s strani otroka neomejeni. Materialnopravna podlaga za tožbo otroka, vložena zoper domnevnega očeta, je v 98. členu ZZZDR, za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva pa je v 92. členu ZZZDR. Otrok ima pravno sposobnost, kar pomeni, da je lahko nosilec pravic in obveznosti, kot tak pa mora imeti tudi možnost, da jih uveljavlja. Do svoje polnoletnosti jih uveljavlja po zakonitem zastopniku oziroma skrbniku za poseben primer. Otrokova pravica izpodbijanja očetovstva ne nastane šele s polnoletnostjo, kot to meni pritožba, temveč jo ima že od rojstva, le uveljavljati jo mora po zakonitem zastopniku oziroma posebnem kolizijskem zastopniku.

13. Zmotno sicer pritožba meni, da se priznanje očetovstva lahko izpodbija le na podlagi določb Obligacijskega zakonika, ki ureja izpodbojnost dvostranskih pogodb, vendar pa to v konkretnem primeru pravno ni pomembno. Predlagatelj namreč tožbe na izpodbijanje očetovstva ne bo vložil v svojem imenu, temveč v imenu otroka kot njegov zakoniti zastopnik.

14. Poseben skrbnik se postavi mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljsko pravico, v primeru spora med njimi in starši, za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi, ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju (prvi odstavek 213. člena ZZZDR). Kolizijski skrbnik se torej postavi, ko gre za kolizijo interesov med otrokom in njegovim zakonitim zastopnikom. V navedenem primeru pa gre za spor med staršema glede izvrševanja roditeljske pravice, zato kolizije interesov med predlagateljem in mladoletno A., ni. Položaj predlagatelja, prav tako pa tudi položaj nasprotne udeleženke, kot zakonitih zastopnikov otroka, pa bosta v koliziji s položajem otroka, ko (če) bo predlagatelj v imenu otroka vložil tožbo na izpodbijanje očetovstva (tožba na nasprotni strani bo morala zajeti tako domnevnega očeta kot tudi mater). V postopku za izpodbijanje in ugotovitev očetovstva bo zato moralo sodišče takoj po prejemu tožbe na podlagi 82. in 409. člena ZPP ter 212. in 213. člena ZZZDR mladoletni A. postaviti posebnega zastopnika, ki bo namesto nje izoblikoval njeno voljo, kar pomeni, da bo lahko tožbo tudi umaknil in zakonita zastopnika v to voljo ne bosta mogla posegati6. S postavitvijo kolizijskega skrbnika bosta namreč tako predlagatelj kot tudi nasprotna udeleženka v izvrševanju roditeljske pravice omejena.

15. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je odločitev, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 35. člena ZPP. Ena od izjem od pravila, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške postopka, je določena v petem odstavku 35. člena ZPN, po katerem mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo. V čem naj bi bila krivda predlagatelja pri povzročitvi stroškov, pritožba opredeljeno ne pove. Iz tretjega odstavka 35. člena ZNP, na katerega se pritožba tudi sklicuje, izhaja, da mora stroške povrniti udeleženec, če je postopek tekel zgolj v njegovem interesu. V konkretnem primeru pa postopek ni tekel v interesu predlagatelja, temveč je sodišče ugotavljalo največjo korist otroka pri med pravdnima strankama spornem vprašanju, ali je potrebno v imenu otroka vložiti tožbo na izpodbijanje in ugotovitev biološkega očetovstva, zato je prav, da oba udeleženca postopka nosita svoje stroške postopka.

16. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradi dolžnosti niso podani, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

17. Pritožnica krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa tudi predlagatelj krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 V nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 69/04 - UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZZZDR. 3 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-85/10 z dne 13. oktobra 2001. 4 Glej VSL sodba in sklep IV Cp 58/2013. 5 Glej odločbo U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007. 6 Novejša sodna praksa postavlja v enak položaj očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, z očeti, glede katerih velja domneva očetovstva; glej odločbo VS RS sklep II Ips 290/2016.