Jedro

Čeprav je bila glavna obravnava zaključena v 15 minutah, to ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. Ni mogoče šteti, da bi bila s takšnim načinom vodenja obravnave kršena tožnikova možnost obravnavanja pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), saj je bil tožnik pravilno in pravočasno vabljen na obravnavo. Na obravnavo je pristopil potem, ko je bila že zaključena, poučen je bil o tem, da lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje, česar pa ni storil. Sodišče je zavrnilo ugotovitveni del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je pred prenehanjem delovnega razmerja pridobil pravico do koriščenja 12 dni letnega dopusta, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, saj mu je tožena stranka pravico do izrabe letnega dopusta v trajanju 12 dni priznala. Sodišče prve stopnje bi ravnalo pravilno, če bi ta del tožbe zavrglo (1. odst. 274. čl. ZPP), vendar na pritožbo tožnika drugostopenjsko sodišče tega ne more storiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da je pridobil pravico do koriščenja dopusta 12 dni pred prenehanjem delovnega razmerja in za plačilo odškodnine za neizrabljeni dopust v višini 140.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.8.1997 dalje do plačila (1. tč. izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 22.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2002 dalje do plačila (2. točka izreka). Zoper takšno sodbo je laično pritožbo vložil tožnik. Ugovarja poteku obravnave pred sodiščem prve stopnje. Zaradi slabega vremena in prometne nesreče je tožnik na narok zamudil 10 minut, v tem času pa je bilo vse končano, čeprav tudi tožena stranka ni pristopila na narok. Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo, da so bili izpolnjeni vsi štirje pogoji odškodninskega delikta. Škoda je izvirala iz nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj je delovno razmerje tožniku podaljšala zaradi nadomeščanja delavcev v času letnega dopusta. Škoda obstaja, povzročila pa jo je tožena stranka; bolniški stalež tožnika ne bi preprečil izrabe letnega dopusta, saj v avgustu ta izraba ni bila predvidena, razen tega pa mu je bilo delovno razmerje odpovedano že s 4.8.1997. Svet tožene stranke je ta sklep o prenehanju delovnega razmerja sicer na tožnikov ugovor 22.8.1997 razveljavil, vendar zaradi odpovedi delovnega razmerja tožnik v času od 4.8.1997 do 22.8.1997 ni mogel izrabiti letnega dopusta, razen tega pa je bil takrat tudi v bolniškem staležu. Smešno bi bilo govoriti o letnem dopustu v času odpovedi delovnega razmerja in bolniškega staleža. Obstajala naj bi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, saj bi tožnik v avgustu 1997 moral nadomeščati delavce v času letnega dopusta, če si ne bi poškodoval rame. Navedeno pomeni, da tožnik ne bi mogel izrabiti letnega dopusta, tudi če ne bi prišlo do poškodbe, saj bi takrat moral nadomeščati odsotne delavce tožene stranke. Pritožba ni utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino za 12 dni neizrabljenega letnega dopusta, pri čemer naj kot osnovo zanjo vzame plačo, izplačano zadnji mesec, ko je tožnik še delal. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku izplača zakonite zamudne obresti od 26.8.1997 do plačila in da mu plača pripadajoče stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2000 do plačila. Na pritožbo tožene stranke je drugostopenjsko sodišče takšno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih drugostopenjske odločbe je pritožbeno sodišče navedlo, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali tožnik po krivdi delodajalca ni mogel izrabiti letnega dopusta, opozorilo pa je tudi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj je bil izrek sodbe nerazumljiv in iz njega sploh ni bilo razvidno, kakšno odškodnino je sodišče prve stopnje tožniku sploh dosodilo. Tožnik je namreč postavil po višini opredeljen zahtevek, sodišče prve stopnje pa ga je kar samo spremenilo v opisnega. Dosodilo pa mu je tudi stroške postopka, res da le opisno, čeprav jih tožnik do konca obravnave sploh ni priglasil. V novem postopku je sodišče prve stopnje opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu. Tožnik v laični pritožbi ne navaja, iz katerih pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. čl. ZPP izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Iz navedb, da naj bi bil postopek formalen, da je tožnik narok za glavno obravnavo zamudil zaradi slabega vremena in prometne nezgode in da je sodišče prve stopnje odločilo, čeprav je bila odsotna tudi tožena stranka, je razbrati, da smiselno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. čl. ZPP. V kolikor bi držala pritožbena navedba, da je sodišče v tem sporu odločilo, čeprav na narok ni pristopila nobena od strank, bi bila v resnici podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. čl. ZPP v zv. s prvim odstavkom 209. čl. ZPP. Prvi odstavek 209. čl. ZPP namreč določa, da nastane mirovanje postopka, če nobena od strank ne pride na narok. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje na naroku 10.6.2000 ne bi moglo zaključiti obravnave in izdati sodbe, če v resnici na obravnavo ne bi pristopila nobena od strank. Vendar pa je iz zapisnika glavne obravnave razvidno, da je nanjo pristopila pooblaščenka tožene stranke, obravnava je bila res zaključena v 15 minutah, kar pa ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. Tudi ni mogoče šteti, da bi s takšnim načinom vodenja obravnave bila kršena tožnikova možnost obravnavanja pred sodiščem (8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP), saj je bil tožnik pravilno in pravočasno vabljen na obravnavo. Na obravnavo je pristopil potem, ko je bila že zaključena, poučen je bil o tem, da lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje, česar pa ni storil. Zmotno je tožnikovo stališče, da naj bi bila nedopustnost ravnanja oškodovalca, kot eden od elementov odškodninske odgovornosti, podana že zaradi tega, ker je tožena stranka novo pogodbo o delovnem razmerju za določen čas sklenila zaradi nadomeščanja delavcev v času letnega dopusta. Res je sicer, da je v aneksu št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bilo tožniku delovno razmerje za določen čas podaljšano še za obdobje od 25.7.1997 do vključno 26.8.1997 navedeno, da se to delovno razmerje sklepa zaradi kontinuitete izvajanja zobozdravstvenih storitev pri toženi stranki v času koriščenja rednih dopustov. Vendar iz tega ne sledi, da tudi tožnik v tem času ne bi mogel izrabiti pripadajočega dopusta v trajanju 12 dni. Odškodninska odgovornost tožene stranke bi bila podana le v primeru, če bi tožnik zahteval izrabo letnega dopusta, tožena stranka pa mu tega ne bi dovolila. Tožnik kaj takšnega v celotnem postopku nikoli ni zatrjeval in to tudi ne izhaja iz izvedenih dokazov. Tožnikova domneva, da pripadajočega letnega dopusta ne bi mogel izrabiti, ker je bilo delovno razmerje za določen čas podaljšano zaradi nadomeščanja zaradi letnih dopustov odsotnih delavcev pa ne zadošča za odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi neizrabljenega letnega dopusta. Tožnik tudi ni z ničemer dokazal, da letnega dopusta po krivdi tožene stranke ni mogel izrabiti v času trajanja prvotne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ko je nadomeščal zaradi bolezni odsotno zobozdravnico .... Tožnik je bil v času od 4.8.1997 do 31.8.1997 v bolniškem staležu, vendar okoliščine, da v tem času ne bi mogel izrabiti letnega dopusta, ni mogoče pripisati krivdi tožene stranke. Res je sicer, da je direktorica tožene stranke med bolniškim staležem dne 14.8.1997 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, ta sklep pa je svet tožene stranke razveljavil že 22.8.1997, vendar ni izkazano, da tožnik zaradi tega sklepa, ki je obstajal le dober teden dni, ni mogel izrabiti letnega dopusta, saj je v tem času itak bil v bolniškem staležu, razen tega pa tudi ni izkazano, da bi zahteval izrabo letnega dopusta, kakor je to že razloženo zgoraj. Glede na to, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi neizrabljenega letnega dopusta, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 140.000,00 SIT. V skladu s prvim odstavkom 154. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) mora škodo povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Navedeno pomeni, da bi tožnik najprej moral dokazati, da mu je tožena stranka povzročila škodo, šele potem bi tožena stranka lahko dokazovala, da je škoda nastala brez njene krivde. Tožniku ni uspelo dokazati, da bi mu tožena stranka povzročila škodo, zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek moralo zavrniti. Sodišče je zavrnilo tudi ugotovitveni del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je pred prenehanjem delovnega razmerja pridobil pravico do koriščenja 12 dni letnega dopusta. Za takšno ugotovitveno sodbo tožnik nima pravnega interesa, saj mu je tožena stranka pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta v trajanju 12 dni priznala (priloga B 6), zavrnila pa je njegovo pritožbo, s katero je zahteval priznanje še dodatnih treh dni dopusta (priloga A 10). Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje sicer ravnalo pravilno, če bi ta del tožbe zavrglo (prvi odstavek 274. čl. ZPP), vendar na pritožbo tožnika drugostopenjsko sodišče tega ne more storiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.