Jedro

Po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP je mogoče relativne procesne kršitve v reviziji uveljavljati samo, če so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Če pa se je kršitev relativnega značaja pripetila že v postopku na prvi stopnji, se lahko po razlagi revizijskega sodišča uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo.

Izvedensko mnenje, ki je pridobljeno po naročilu ene stranke pred pravdo, nima neposredne dokazne vrednosti niti kot izvedensko mnenje niti kot listina. Upošteva se lahko le kot del strankinih navedb.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 167 EUR se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.517 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in tožniku naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče kršilo 285. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s tem 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ker ga ni opozorilo na neujemanje njegove izpovedi s trditvami v pripravljalni vlogi, tovrstno neskladje pa je bilo kasneje ključno pri presoji njegove verodostojnosti. Po tožnikovem mnenju je nerazumna tudi zavrnitev dokaznega predloga glede pridobitve izsledkov preiskave kriminalistične policije, ki ji je bil sporočen sum prirejene prometne nesreče. Sodišče je namreč zavrnilo njegov dokazni predlog, ker ni posredoval podatkov za identifikacijo voznika avtomobila A. L., čeprav je samo razpolagalo s temi podatki. S tem je kršilo 226. člen ZPP, ki med drugim pravi, da si sodišče priskrbi listino po uradni dolžnosti, če je le-ta pri državnem organu. Sodišče je tudi v celoti ignoriralo izvedensko mnenje, ki je bilo priloženo tožbi, ter s tem kršilo njegovo pravico do izjavljanja v postopku (22. člen URS). Nadalje poudarja, da se sodbi sodišč nižje stopnje ne moreta preizkusiti (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ker mu sodišče ni omogočilo, da v postopku dokaže svoje trditve, sojenje pa je bilo nekorektno in pristransko. Sodišče naj bi kršilo tudi določbo 285. člena ZPP, ko je zavzelo pavšalno stališče, da je tožnik navajal neresnične podatke ob pregledu pri zdravniku. Zatrjuje tudi, da je prvostopenjsko sodišče pristransko zaslišalo pričo A. L. Povsem drugače je ocenilo izpoved policistov in sodbo oprlo samo na dokaze tožene stranke. Sodiščema očita napačno uporabo materialnega prava, ker sta zavzeli stališče, da se prometna nesreča ni zgodila na način, kot to zatrjuje tožeča stranka, medtem ko bi morali presoditi obstoj vseh štirih postavk civilnega delikta. Navaja še, da ni bilo dokazano, da gre za prirejeno nesrečo. 4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo 167 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Tožnik je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Zahtevka se opirata na različno dejansko in pravno podlago, zato se po drugem odstavku 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je bil zavrnjen zahtevek tožnika iz naslova premoženjske škode za znesek 167 EUR, revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

7. Revizijski očitek, da je sodišče kršilo določbo o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP) in s tem 22. člen URS, ko tožnika ni opozorilo na neujemanje njegove izpovedi s trditvami v pripravljalni vlogi, predstavlja očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP je mogoče takšne procesne kršitve v reviziji uveljavljati samo, če so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Če pa se je kršitev relativnega značaja pripetila že v postopku na prvi stopnji, se lahko po razlagi revizijskega sodišča uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Ker se tožnik v pritožbenem postopku na obstoj opisane relativne procesne kršitve ni skliceval, je tudi v reviziji ne more uveljavljati. Iz enakega razloga je potrebno zavrniti očitek kršitve 226. člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo tožnikovega dokaznega predloga glede pridobitve izsledkov preiskave kriminalistične policije, saj ta kršitev v pritožbi ni bila uveljavljana.

8. Tožnik neutemeljeno očita sodišču, da je v celoti ignoriralo izvedensko mnenje, ki ga je priložil tožbi, ter s tem kršilo njegovo pravico do izjavljanja v postopku (22. člen URS). Izvedensko mnenje, ki je pridobljeno po naročilu ene stranke pred pravdo, namreč nima neposredne dokazne vrednosti niti kot izvedensko mnenje niti kot listina. Upošteva se lahko le kot del strankinih navedb. Zato sta sodišči nižjih stopenj ravnali pravilno, ko sta svoje ugotovitve oprli na mnenje izvedenca, ki ga je postavilo sodišče, in sta le tako zagotovili njegovo nepristranost, hkrati pa tudi kontradiktornost pri izvedbi tega dokaza.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik z navideznim uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP dejansko izpodbija dokazno oceno, s čimer nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. Tudi pretežni del ostalih revizijskih navedb izpodbija dejanske ugotovitve sodišč nižje stopnje, zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo (npr. očitek, da je sodišče kršilo določbo 285. člena ZPP, ko je tožnikove navedbe pri zdravniku označilo za neresnične; da je pristransko zaslišalo pričo A. L., povsem drugače pa ocenilo izpoved policistov; da je odločitev oprlo samo na dokaze tožene stranke; da je bilo neujemanje tožnikove izpovedbe s trditvami v pripravljalni vlogi ključno pri presoji njegove verodostojnosti; da ni bilo dokazano, da gre za prirejeno nesrečo).

10. Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. Po trditvah tožnika se je obravnavana prometna nesreča zgodila dne 16. 3. 2006, ko sta z njegovim prijateljem A. L. z avtomobilom znamke Fiat Punto v trikrakem križišču pravilno po prednostni cesti zavijala levo, takrat pa je vanju z avtomobilom znamke Hyundai Pony trčil zavarovanec tožene stranke, ki se je pripeljal z njune leve strani. Sodišči nižjih stopenj poteku dogodkov, kot ga opisuje tožnik, nista sledili. Svoj zaključek sta oprli na izpoved policistov M. S. in M. R., ki sta, zaslišana kot priči, skladno izpovedala, da se jim je takoj pojavil sum, da gre za prirejeno nesrečo, ker je šlo za neprometno cesto, nesreča se je zgodila ponoči v industrijski coni, v križišču, ki je sicer zelo pregledno. Zavarovanji obeh udeleženih vozil sta bili sklenjeni na dan škodnega dogodka ali dan prej, sklenjeni pa sta bili za en mesec. Na kraju nesreče po izpovedbi policistov tudi ni bilo sledov drsenja, zdrsa ali zaviranja, drobci razbitega stekla pa so bili na strehi vozila H., kar je fizikalno nemogoče. Glede poteka nezgode je izvedenec cestno prometne stroke I. Š. pojasnil, da je na podlagi ostrine odtisa registrske tablice vozila Hyundai na levi strani vozila Fiat Punto ter oblike deformacije pločevine in poteka prask mogoče sklepati, da je vozilo Fiat Punto v trenutku trčenja stalo, vozilo Hyundai pa se je gibalo z minimalno hitrostjo. Če bi se obe vozili gibali, bi bil po mnenju izvedenca njun položaj po nezgodi drugačen, drugačne pa bi bile tudi poškodbe vozil. Izvedenec je tudi izključil možnost, da bi si tožnik poškodoval glavo na način, kot zatrjuje, saj je fizikalno nemogoče, da bi z glavo udaril v desni notranji del vozila. Ob takšnih ugotovitvah sta nižji sodišči zaključili, da tožniku ni uspelo dokazati, da se je prometna nesreča zgodila na način, kot to zatrjuje v tožbi, ter da je zatrjevano škodo utrpel ravno v dogodku z dne 16. 3. 2006. Pravilno sta presodili, da je na tožniku dokazno breme, da dokaže obstoj in potek škodnega dogodka, prav tako pa tudi izvor zatrjevane škode. Ker je ob neizkazanem poteku škodnega dogodka in nejasnem izvoru zatrjevane škode postala presoja temeljnih predpostavk civilnega delikta (131. člen Obligacijskega zakonika) brezpredmetna, je tudi revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno.

11. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane postopkovne kršitve, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v ostalem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije.