Jedro

Če priča na glavni obravnavi med zaslišanjem potrdi po fotografijah opravljeno prepoznavo na policiji, se sodišče posredno seznani z njenim potekom in rezultati in na ta način postane del izpovedbe prič. Dokaz torej predstavlja izpovedba priče in ne listina, ki jo je sestavila policija.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Postojni je bil B.M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ), za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba in določena kazen 4 mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenemu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, od tega 450 EUR povprečnine. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 500 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh zakonsko predvidenih razlogov" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka N.F. in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Zavrača očitek zahteve, da se sodba opira na dejstva, ki izhajajo iz zapisnika o prepoznavi osebe po fotografijah, saj sta bila M.P. in S.Š. na glavni obravnavi zaslišana kot priči in sta, ko jima je bil prebran zapisnik o prepoznavi po fotografijah, opravljeno prepoznavo potrdila. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj ne sledi izpovedbam razbremenilnih prič, izpodbijana sodba pa ima razloge tudi o vseh ostalih odločilnih dejstvih.

4. Na odgovor vrhovne državne tožilke, ki je bil vročen zagovorniku in obsojencu, se je slednji izjavil in vztrajal pri navedbah v zahtevi.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vložnik zahteve uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je sodišče sodbo oprlo na izjavi in zapisnik o prepoznavi storilca po fotografijah, ki sta jo na policiji opravila oškodovanec M.P. in S.Š. Navedene listine, ki sicer niso bile pridobljene nezakonito in jih ni bilo treba izločiti iz spisa, sodišče ne bi smelo uporabiti kot dokaz, ker omenjeni priči na glavni obravnavi o okoliščinah, v katerih sta opravili prepoznavo, nista bili zaslišani.

7. Zapisnik o prepoznavi na podlagi fotografij in izjava, ki jo v zvezi s takšno prepoznavo da oseba, ki opravlja prepoznavo (takšna izjava po svoji naravi predstavlja obvestilo policiji po 148. členu ZKP), kot pravilno ugotavlja že zahteva, niso nedovoljen dokaz, saj so pridobljene skladno z zakonskimi pooblastili policije in jih zato ni treba izločiti iz spisa. Niso pa dokazi v procesno formalnem smislu, zato se sodba nanje ne sme opirati. Takšno stališče je v teoriji in sodni praksi ustaljeno in je bilo izraženo tudi že v več odločbah Vrhovnega sodišča (npr. I Ips 201/99 , 34/2004, 65/2005 itd.). Zato vložnik v navedeni procesni situaciji in ob sicer pravilnem razumevanju pravne narave navedenih listin, neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, t.j., da se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza; po nobenem od navedenih kriterijev omenjene listine namreč niso nedovoljen dokaz.

8. Navedene listine v postopku tudi niso bile uporabljene kot dokaz in se sodba nanje ne opira, kot trdi zahteva. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bila M.P. in S.Š. na glavni obravnavi zaslišana kot priči, da jima je bil predočen zapisnik o prepoznavi oseb po fotografijah in da sta "potrdila opravljeno prepoznavo". Iz zapisnikov o prepoznavi oseb po fotografijah izhaja, da je oškodovanec obsojenca zanesljivo prepoznal kot napadalca, S.Š. pa napadalca ni videl. S tem, ko priči na opisan način potrjujeta opravljeno prepoznavo, se je sodišče z njunim zaslišanjem posredno seznanilo z njenim potekom in rezultati, in je na ta način postala del izpovedbe prič. Zato sta v tem primeru dokaz izpovedbi prič, ne pa listini, ki ju je sestavila policija. V tem smislu je treba razumeti tudi sklicevanje izpodbijane sodbe na "identifikacijo", opravljeno na policiji. Nasprotno zatrjevanje zahteve izhaja iz netočnih dejstev oziroma drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno, zato tudi na tej podlagi zatrjevana nezakonitost sodbe ni izkazana.

9. Z ostalimi navedbami zagovornik zgolj na prvi pogled uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko trdi, da sta sodbi nejasno obrazloženi oziroma, da sploh nista obrazloženi. V obrazložitvi zahteve pa (v povezavi s konkretnimi okoliščinami) zatrjevanih pomanjkljivosti ne izkaže, temveč neprikrito izraža nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki izpodbijane sodbe (torej izpodbija dejansko stanje) ter se zavzema za obsojenčevo oprostitev skladno z načelom in dubio pro reo.

10. Iz obrazložitve zahteve je razvidno, da se vložnik ne strinja z oceno verodostojnosti prič M.P., S.Š. ter S.P. v zvezi z zanesljivostjo prepoznave storilca kaznivega dejanja, pri čemer v posameznih primerih izpostavlja domnevne nepravilnosti v zvezi s takšno dokazno oceno, kot jih vidi obramba. Graja tudi dokazno oceno izvedenca medicinske stroke ter zaključke sodišča glede načina nastanka oškodovančevih poškodb, ki po mnenju zahteve v izvedenskem mnenju naj ne bi imeli opore. Ne strinja pa se tudi z oceno obsojenčevega, po mnenju zagovornika, prepričljivega zagovora ter izpovedb prič (I., T. in R.), ki so za obsojenca razbremenilne. Izpodbijanima sodbama, ki ga očitno ne prepričata, na tej podlagi očita nejasnost oziroma neobrazloženost, vendar pa zahteva zatrjevanih procesnih pomanjkljivosti v izpodbijanih sodbah ne izkaže, temveč v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotoviti je tudi treba, da imata izpodbijani sodbi razloge o vseh odločilnih dejstvih in da sta razumno obrazloženi.

11. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Glede na obsojenčevo premoženjsko stanje, kot izhaja iz podatkov spisa, je bil oproščen povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravdnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).