Jedro

Center za socialno delo je izdal odločbo, s katero je odločil po uradni dolžnosti, da tožniku preneha pravica do državne štipendije z določenim dnem in da je tožnik dolžan prejete zneske štipendije za sporno šolsko oziroma študijsko leto vrniti. Zoper to odločitev je tožnik vložil vlogo „Prošnja za odpis dolga štipendije“,v kateri je navedel, da ugovarja na izterjavo štipendije za sporno študijsko leto, in sicer zaradi bolezni. Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v navedeni vlogi ne oporeka pravilnosti odločitve CSD, in da se je njegova vloga nanašala zgolj na odpis dolga štipendije. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe iz razloga, ker tožnik ni vložil pritožbe ali jo je vložil prepozno (drugi odstavek 63. člena ZDSS-1), napačna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbo z dne 6. 10. 2015 zavrglo, saj je štelo, da tožnik zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 21. 5. 2012, s katero je bilo odločeno, da mu s 1. 10. 2009 preneha državna štipendija, ki mu je bila priznana s prehodno odločbo istega organa z dne 11. 11. 2009 ter da je dolžan vrniti prejete zneske štipendije za šolsko leto 2009/2010 v skupnem znesku 1.884,12 EUR, ni vložil pritožbe. Štelo je, da njegovo vlogo, Prošnjo za odpis dolga štipendije z dne 1. 6. 2012 (priloga A3), ni mogoče šteti kot pritožbe.

2. Zoper takšno odločitev prvostopenjskega sodišča se pritožuje tožnik. Navaja, da je v predmetni zadevi zaradi molka upravnih organov vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev ničnosti odločbe CSD A. z dne 21. 5. 2012, s tem pa se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo. Tožnik je že v vlogah upravnemu organu prve stopnje z dne 26. 5. 2015 in druge stopnje 10. 9. 2015 ter v pritožbi navajal, da gre pri vlogi tožnika z dne 1. 6. 2012 za pritožbo prava neuke stranke zoper odločbo CSD z dne 21. 5. 2012. Ne glede na to, da vloga ni bila naslovljena kot pritožba, bi jo organ moral, upoštevaje načelo varstva pravic strank, šteti kot pritožbo glede na njeno vsebino in priložene dokaze. V kolikor pa upravnemu organu narava strankine vloge ni bila razumljiva, bi moral stranko pozvati, da pomanjkljivosti odpravi, nato pa o pritožbi odločiti sam ali odstopiti v odločanje organu druge stopnje. Odločitev prvostopenjskega sodišča in njegovo razlogovanje, da ne gre za pritožbo, temveč za prošnjo za odpis, ni mogoče slediti, saj v vlogi tožnik ugovarja izterjavi štipendije in vračilu štipendije in se tako z vrnitvijo štipendije ne strinja, saj navaja, da do nedokončanja letnika, za katerega je prejemal štipendijo, ni prišlo po njegovi krivdi, zato štipendije ni dolžan vrniti. Vloga je bila sicer naslovljena kot Predlog za odpis, vendar zgolj na predlog delavke na CSD, ki mu je na podlagi preteklih izkušenj svetovala, naj poda predlog za odpis, kar je tožnik v svoji vlogi tudi predlagal. Pritožba nadalje meni, da se upravni postopek lahko začne samo, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis, takšne podlage za upravno ukrepanje glede vračila prejetih zneskov štipendije pa v konkretnem primeru ni bilo. Napadena upravna odločba z dne 21. 5. 2012 niti ne odpravlja, niti ne razveljavlja kakšne prejšnje odločbe, kar pomeni, da upravni organ ni imel pooblastila v istem upravnem postopku odločati tudi o vrnitvi prejetih štipendij. Pritožba obširno pojasnjuje, zakaj meni, da bi bilo potrebno odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi sodne pristojnosti izreči za nično, o čemer pa se sodišče prve stopnje sploh ni izreklo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu pritožbenih navedb in upoštevajoč 366. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP), v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča po eni strani preuranjena, po drugi strani pa je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, v delu, ko je štelo, da tožnikovo vlogo z dne 1. 6. 2012 ni mogoče šteti kot pritožbo.

5. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče izhaja, da je tožnik v predmetni tožbi zahteval presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe CSD A. št. ... z dne 21. 5. 2012. Zoper navedeno odločitev je tožnik dne 1. 6. 2012 podal vlogo, ki jo je naslovil kot prošnja za odpis dolga štipendije. Priložil je tri priloge, odpustnico, potrdilo pedopsihiatra in potrdilo psihologinje.

6. Prvostopenjsko sodišče citirane vloge ni štelo kot pritožbe, saj vloga niti po nazivu niti po vsebini ne predstavlja takšnega pravnega sredstva. Tožnik v njej ugovarja izterjave štipendije zaradi zdravstvenih razlogov in prosi za odpis dolga. Iz vloge tako naj ne bi bilo razvidno, da se tožnik ne strinja z izdano odločbo, kar je bistvo vsake pritožbe. Ne ugovarja prenehanju same pravice niti obstoju obveznosti vračila štipendije.

7. Pritožbeno sodišče ob presoji vloge tožnika z dne 1. 6. 2012 meni, da je glede na časovno zaporedje dogodkov razvidno, da je CSD A. dne 21. 5. 2012 izdal odločbo, s katero je odločil po uradni dolžnosti, da tožniku 1. preneha pravica do državne štipendije s 1. 10. 2011 in 2. da je dolžan prejete zneske štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2009/2010 v skupnem znesku 1.884,12 EUR vrniti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe. Na podlagi navedenega je tožnik podal vlogo, ki jo je poimenoval Prošnja za odpis dolga štipendije, vendar je že v prvem stavku navedel, da ugovarja na izterjavo štipendije za študijsko leto 2009/2010 in sicer zaradi bolezni. Bolezen mu je preprečila normalen potek študija. Iz pojasnil v tožbi nadalje izhaja, da je tožnik vlogo poimenoval tako na predlog strokovne delavke CSD A., B.B. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ne glede na to, kako se vloga glasi (prošnja za odpis dolga štipendije), je vendarle potrebno izhajati iz vsebine same vloge. Iz vsebine vloge pa izhaja nestrinjanje tožnika z izdano odločbo CSD A., saj tožnik navaja, da se ne strinja z izterjavo štipendije za študijsko leto 2009/2010, torej z 2. točko odločbe, da je dolžan prejete zneske štipendije vrniti. Pri tem navaja razlog za to in sicer bolezen in v zvezi s tem predloži potrdilo dispanzerja za mentalno zdravje, izvid pedopsihiatra in obvestilo zdravniku izdano s strani Kliničnega centra v C..

8. Oblika in vsebina pritožbe je določena v 238. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, ZUP). Zgolj zaradi tega, ker tožnik v svoji vlogi z dne 1. 6. 2012 ni navedel, da gre za pritožbo, bi tožena stranka ob skrbni presoji same vsebine morala ugotoviti, da se tožnik z izdano odločbo ne strinja in da ji ugovarja in v zvezi s tem postopati tako, kakor ZUP določa glede vlog (67. člen), ne pa da o njej sploh ni odločala, v kolikor pa bi štela, da ima določene hibe glede oblike in vsebine pritožbe oziroma same vloge, bi toženka morala izvesti postopek z nepopolnimi vlogami.

9. Glede na dosedaj navedeno pritožbeno sodišče ne more slediti ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožnik v vlogi z dne 1. 6. 2012 ne oporeka pravilnosti sprejete odločitve v odločbi CSD z dne 21. 5. 2012 in da se je njegova vloga z dne 1. 6. 2012 nanašala zgolj na odpis dolga štipendije, saj navedbe v vlogi govorijo drugače. 10. Na podlagi navedenega je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe iz razloga, ker tožnik naj ne bi vložil pritožbe ali jo je vložil prepozno (drugi odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1), napačna. Prvostopenjsko sodišče, zgolj zaradi tega, ker je napačno štelo, da tožnikove vloge z dne 1. 6. 2012 ni mogoče šteti za pritožbo, ni presojalo pravočasnost tožbe z vidika drugega odstavka 72. člena ZDSS-1, niti v predmetni zadevi v primeru pravočasnosti vložene tožbe ni odločalo po vsebini. Vse navedeno bo moralo storiti v ponovnem postopku o zadevi odločiti tudi po vsebini.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrača v nadaljnjo sojenje. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridržalo za končno odločbo.