Jedro

Pritožba utemeljeno navaja, da bi tožena stranka morala voditi ustrezne evidence o prisotnosti oziroma delu svojih zaposlenih. Če je tožničine navedbe o opravljenih nadurah tožena stranka štela za neresnične, bi jih morala argumentirano prerekati. Tožena stranka je bila kot delodajalec skladno z 18. členom ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnice, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. Tožena stranka take evidence nedvomno ni vodila, v spis pa tudi ni vložila drugih ustreznih dokazov, ki bi ovrgli tožničine navedbe o opravljenih nadurah. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice iz tega naslova, saj je očitno (zmotno) menilo, da je dokazno breme na tožnici.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe (4. alineja VI. točke in VII. točka izreka sodbe) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožnici, in jo razveljavilo (I. točka izreka) ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 3. 2015, temveč je trajalo do 26. 7. 2015 za polni delovni čas, v obdobju od 27. 7. 2015 do 3. 8. 2015 pa za delovni čas 20 ur tedensko, tožena stranka pa ji je delovno dobo dolžna vpisati v ustrezno evidenco v roku 8 dni (II. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni: - za obdobje od 31. 3. 2015 do 26. 7. 2015 za polni delovni čas, za obdobje od 27. 7. 2015 do 3. 8. 2015 pa za delovni čas 20 ur tedensko obračunati bruto plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja, ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov do plačila (III. točka izreka); - obračunati denarno povračilo v znesku 2.393,91 EUR bruto, od tega zneska obračunati davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek (IV. točka izreka); - za leto 2015 obračunati regres za letni dopust v bruto znesku 461,26 EUR in ji po odvodu akontacije dohodnine plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti glavnice do plačila (V. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala: - poziv nazaj na delo, - vzpostavitev delovnega razmerja za polni delovni čas od 27. 7. 2015 dalje in vpis delovne dobe v ustrezno evidenco za ta čas, - za obdobje od 27. 7. 2015 dalje obračun bruto plač za polni delovni čas in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, plačilo ustreznih davkov in prispevkov in izplačilo neto zneskov plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov do plačila, ter - obračun bruto zneska iz naslova opravljenih nadur, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska 6.084,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (VI. točka izreka).

Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 99,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo nadur v znesku 6.084,00 EUR (4. alineja VI. točke izreka navedene sodbe), pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo vseh stroškov postopka. V pritožbi navaja, da mora delodajalec pravilno voditi evidenco dela delavcev. Tožena stranka svoje evidence nadur ni predložila, zato je potrebno slediti tožničinim trditvam, ki so bile potrjene tudi z izpovedbo priče A.A.. Tožena stranka je le pavšalno nasprotovala izplačilu nadur in za svoje navedbe ni predložila dokazov. Tožena stranka bi morala konkretno navesti, s katerimi zneski se ne strinja in zakaj (tako je stališče VDSS v sodbi, opr. št. Pdp 1062/2012), tako pa je konkretizirano nasprotovala le naduram za dne 20. 9. 2014 in 26. 10. 2014. V tem delu bi sodišče tožničin zahtevek lahko zavrnilo. Tožnica je sicer v tožbi navedla, da je delala vsak vikend - v soboto ali nedeljo, kar je potrdila tudi priča A.A.. Zato sodišče nerazumljivo navaja, da iz predložene tabele ne izhaja, da je tožnica kdaj delala cel vikend.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu izpodbijala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2015, ki ji jo je podala tožena stranka, zahtevala pa je tudi izplačilo nadur, ki jih je opravila v obdobju od leta 2011 do 2014 v skupnem znesku 6.084,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku iz naslova razveljavitve izredne odpovedi pretežno ugodilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. V zvezi s to odločitvijo je sicer tožena stranka vložila pritožbo, ki se skladno s sklepom prvostopenjskega sodišča, opr. št. I Pd 462/2015 z dne 4. 5. 2016 in sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 592/2016 z dne 14. 7. 2016, šteje za umaknjeno. Tako je predmet presoje v pritožbenem postopku le pritožba tožnice zoper zavrnitev zahtevka za izplačilo nadur.

6. Sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo v delu odločitve glede vtoževanega zneska iz naslova nadur, zato je sprejeta odločitev nepravilna ali vsaj preuranjena.

7. Tožnica je zatrjevala, da je poleg osemurnega delovnika od ponedeljka do petka vsak vikend delala še en dan (ali v soboto ali v nedeljo), in da je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka za nadure, opravljene med vikendom, plačala 4,50 EUR neto. Poleg nje in A.A., s katero sta delali v nasprotnih izmenah, pri čemer je vsaka v svoji izmeni vedno delala sama, sta občasno pri prodaji pomagali B.B. in študentka C.C.. Tožbi je priložila tabelo (priloga A2), iz katere izhaja, za katere dni (soboto ali nedeljo) v času od julija 2011 do decembra 2014 zahteva plačilo nadur.

8. Tožničino izpovedbo o tem, da se je en dan v vikendu delalo nadure, je potrdila priča A.A., ki je pojasnila potek delovnika: s ponedeljkom se je za prodajalko pričela popoldanska izmena, ki je trajala do petka, sobota je bila prosta, nato je prodajalka od nedelje do sobote delala v dopoldanski izmeni, nedelja je bila prosta. Ta priča je tudi potrdila, da sta v prodaji občasno pomagali B.B. in študentka C.C., in pojasnila, da nadur niso dobili plačanih.

9. Tožena stranka je tožničinim navedbam o nadurah, opravljenih med vikendom, v celoti nasprotovala, konkretizirano pa je prerekala le 16 nadur in za to predložila tudi dokaze: 8 nadur z dne 20. 9. 2014, ko je bila tožnica na bolniški, in 8 nadur z dne 26. 10. 2014, ko je bila v D..

10. Pritožba utemeljeno navaja, da bi tožena stranka morala voditi ustrezne evidence o prisotnosti oziroma delu svojih zaposlenih. Če je tožničine navedbe o opravljenih nadurah tožena stranka štela za neresnične, bi jih morala argumentirano prerekati, kot je to storila za dneva 20. 9. 2014 in 26. 10. 2014. Tožena stranka je bila kot delodajalec skladno z 18. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006; ZEPDSV) dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnice, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. Tožena stranka take evidence nedvomno ni vodila, v spis pa tudi ni vložila drugih ustreznih dokazov, ki bi ovrgli tožničine navedbe o opravljenih nadurah, razen za omenjena dneva. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice iz tega naslova, saj je očitno (zmotno) menilo, da je dokazno breme na tožnici. Izjavi tožnice, da je v tabeli možna kakšna napaka, je po oceni pritožbenega sodišča pripisalo prevelik pomen, in nepravilno zaključilo, da zato ni mogoč nedvoumen zaključek in jasna dokazna ocena o tem, da je tožnica dejansko opravila nadure v tistih dneh in številu, kot jih je prikazala v prilogi A2. 11. Tožnica je še pojasnila, da je morala v primeru, če je hotela imeti prosti vikend, naslednji vikend delati oba dneva (v soboto in nedeljo), ali pa je morala toženi stranki plačati 32,00 EUR za drugo prodajalko. Izpovedala je, da je kljub temu v tabelo vnesla podatke tako, kot da je delala en dan v vsakem vikendu. Sodišče prve stopnje je zato napačno ocenilo, da je s tem izkazan (dodaten) dvom v doslednost podatkov iz predložene tabele, ker naj iz nje ne bi izhajalo, da je tožnica kdaj delala cel vikend. Tožnica je namreč v vsakem primeru v obdobju dveh tednov opravila 16 nadur, pri čemer jih je v primeru, ko je želela en prost vikend, opravila v naslednjem vikendu, ko je delala v soboto in nedeljo (sicer pa je 8 ur opravila v enem vikendu in 8 ur v drugem vikendu).

12. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe (v 4. alineji VI. točke izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (dokazni postopek zlasti v zvezi z višino terjatve, pa tudi v zvezi z obsegom opravljenega dela preko rednega delovnega časa, pred sodiščem prve stopnje ni bil izveden). V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev odločitve glede pravdnih stroškov v VII. točki izreka sodbe je posledica razveljavitve 4. alineje VI. točke izreka sodbe.

13. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in po potrebi zaslišati predlagane priče v zvezi z opravljanjem nadur in organizacijo dela pri toženi stranki ter izvesti dokazni postopek v zvezi z višino zahtevanih izplačil iz naslova nadur. Nato naj sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega (in ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu) ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem naj upošteva, da je tožnica s pripravljalno vlogo, vloženo dne 26. 10. 2015, umaknila tožbeni zahtevek za 8 nadur, o čemer še ni bilo odločeno.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.