Jedro

Zgolj pravilna prijava znamke še ne zadostuje za varstvo po 7. točki prvega odstavka 19. člena ZIL, saj mora biti znak, da bi užival pravno varstvo, prej zavarovan z znamko. Sicer pa ZIL posebno varstvo pravilno prijavljenim znamkam nudi s tako imenovano prednostno pravico po prvem odstavku 45. člena.

Prednostno pravico prijavitelja je treba ločiti od pravic, ki jih ima nosilec z znamko zavarovanega znaka. Medtem ko je trajanje pravice nosilca znamke do njene izključne uporabe v gospodarskem prometu (34. člen ZIL) odvisno od veljavnosti znamke (tretji odstavek 37. člena ZIL), pa je pravica vložnika pravilne prijave le začasna. Prijavitelj znamke ima namreč le časovno omejeno prednostno pravico in to od datuma prejema pravilne prijave znamke do trenutka njenega priznanja ali zavrnitve, torej do izdaje odločbe Urada za intelektualno lastnino.

Prednostna pravica prijavitelju znamke zagotavlja izključno pravico do pridobitve zahtevane znamke, vendar pa iz besedila prvega odstavka 45. člena ZIL izhaja, da poznejšim prijaviteljem preprečuje, da pridobijo znamko za enak (ne pa za podoben) znak. Zato ZIL tudi ne dovoljuje morebitnih kasnejših bistvenih sprememb znaka ali dopolnitev seznama proizvodov oziroma storitev (drugi odstavek 46. člena ZIL).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1798/2001-24 z dne 23.1.2002.

Obrazložitev

Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (tožena stranka) je z odločbo z dne 18.11.1999, ugodil zahtevi za priznanje znamke ter prizadeti stranki (S.M. d.o.o. Z/S) priznal blagovno in storitveno znamko. Po preizkusu pogojev za priznanje prijavljene znamke je namreč ugotovil, da niso podani razlogi za njeno zavrnitev in da je ugovor TV S. d.o.o. L. (tožeče stranke) neutemeljen.

Odločba o priznanju znamke je bila dokončna v upravnem postopku, zato je tožeča stranka sprožila upravni spor, vendar pa je Upravno sodišče Republike Slovenije (Upravno sodišče) z izpodbijano (uvodoma navedeno) sodbo zavrnilo njeno tožbo. Pri tem se je sklicevalo na razloge, ki jih je tožena stranka navedla v svoji odločbi. Ugotovilo je, da je bil postopek pred izdajo odločbe o priznanju znamke pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeča stranka je proti sodbi Upravnega sodišča vložila pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabljenega materialnega prava in kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje Upravnemu sodišču. Tožena stranka je prerekala navedbe tožeče stranke ter Vrhovnemu sodišču predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe Upravnega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

(1.1) Zakon o industrijski lastnini (ZIL; Uradni list Republike Slovenije, št. 13/1992 z dne 20.3.1992 in naslednji) v 19. členu določa, kdaj se določen znak ne more zavarovati kot znamka. Tako se med drugim kot znamka ne more zavarovati znak, ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga oziroma storitev, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku (7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL). ZIL torej absolutno izvzema iz pravnega varstva z znamko znak, ki je podoben že zavarovanemu znaku koga drugega.

(1.2) Tožena stranka je v postopku preizkusa pogojev za priznanje prijavljene znamke ugotovila, da je tožeča stranka vložila prijavo znamke za znak "TV SHOP", preden je svojo znamko prijavila prizadeta stranka. Vendar je ugotovila tudi, da je bila prijava znamke tožeče stranke zavrnjena, zaradi česar znak "TV SHOP" ni bil (za)varovan kot znamka (v zvezi s tem glej sodbo naslovnega sodišča, opr. št. I Up 266/2002 z dne 5.4.2005). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa ni moč pritrditi stališču pritožnice, da "je iz smiselnih določil ZIL potrebno upoštevati vse pravice, ki gredo prijavitelju blagovne oziroma storitvene znamke, ne glede na to, ali je že priznana ali ne". ZIL namreč jasno in določno našteva, v katerih primerih določenega znaka ni mogoče zavarovati kot znamke; eden od takšnih pogojev pa je obstoj podobnega, prej zavarovanega, znaka.

(1.3) Iz navedenega izhaja, da zgolj pravilna prijava znamke še ne zadostuje za varstvo po 7. točki prvega odstavka 19. člena ZIL, saj mora biti znak, da bi užival pravno varstvo, prej zavarovan z znamko. Ekstenzivna razlaga ZIL, ki jo je ponudila pritožnica, tako ni pravilna. Sicer pa ZIL posebno varstvo pravilno prijavljenim znamkam nudi s tim. prednostno pravico po prvem odstavku 45. člena.

(2.1) Glede na to tudi ni utemeljen očitek pritožnice o "zmotnem mišljenju Upravnega sodišča, češ da se po določbah 36. člena ZIL šteje, da se pravica nosilca znamke pridobi šele s priznanjem te pravice in njenim vpisom v register". Prijavitelj znamke ima namreč od datuma prejema pravilne prijave prednostno pravico nasproti vsakomur, ki za enak znak vloži prijavo pozneje (prvi odstavek 45. člena ZIL).

(2.2) Vendar pa je treba prednostno pravico prijavitelja ločiti od pravic, ki jih ima nosilec z znamko zavarovanega znaka. Medtem ko je trajanje pravice nosilca znamke do njene izključne uporabe v gospodarskem prometu (34. člen ZIL) odvisno od veljavnosti znamke (tretji odstavek 37. člena ZIL), pa je pravica vložnika pravilne prijave le začasna. Prijavitelj znamke ima namreč le časovno omejeno prednostno pravico, in to od datuma prejema pravilne prijave znamke do trenutka njenega priznanja ali zavrnitve, torej do izdaje odločbe Urada za intelektualno lastnino.

(2.3) Pravica nosilca znamke se zrcali v zakonski prepovedi zavarovanja z znamko znaka, ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga oziroma storitev, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku (7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL). Ravno ta prepoved omogoča nosilcu znamke uživanje njegove pravice v obsegu, kot ga določa 34. člen ZIL, s tem da se pravica pridobi s priznanjem in njenim vpisom v register (prvi odstavek 36. člena ZIL).

(3) Tako tudi ni utemeljeno naziranje pritožnice, da "prednostna pravica velja tudi v primeru podobnosti". Prednostna pravica namreč prijavitelju znamke zagotavlja izključno pravico do pridobitve zahtevane znamke, vendar pa iz besedila prvega odstavka 45. člena ZIL izhaja, da poznejšim prijaviteljem preprečuje, da pridobijo znamko za enak (ne pa za podoben) znak. Zato ZIL tudi ne dovoljuje morebitnih kasnejših bistvenih sprememb znaka ali dopolnitev seznama proizvodov oziroma storitev (drugi odstavek 46. člena ZIL).

(4) Glede navedb pritožnice o pomenu novosti znaka za njegovo razlikovalno funkcijo pa Vrhovno sodišče v celoti sprejema obrazložitev Upravnega sodišča. Osnovni namen znamke je namreč zavarovanje znaka, ki omogoča razlikovanje istega oziroma podobnega blaga ali storitev v gospodarskem prometu (prvi odstavek 17. člena ZIL). Pogoj je torej, da je znak primeren za razlikovanje blaga ali storitev (prvi odstavek 18. člena ZIL), ne pa njegova novost, čeprav novost znaka sicer v številnih primerih zagotavlja distinktivnost. (5) Pritožnica je sodbo Upravnega sodišča izpodbijala tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa ni navedla, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Zato je ta pritožbeni razlog ostal neobrazložen, posledično pa je neutemeljen.

(6) Bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu Vrhovno sodišče ni zasledilo, pritožnica pa jih tudi ni konkretno navedla.

(7) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Ker le-te niso utemeljene, niso pa podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče v skladu s 73. členom Zakona o upravnem sporu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.