Jedro

Glede na navedene ugotovitve je odločitev sodišč druge in prve stopnje delno materialnopravno zmotna. Pravno zmotna je v delu kolikor ni bil sprejet ugovor tožene stranke, da ji mora tožeča stranka ob izselitvi iz spornega stanovanja omogočiti vrnitev, to je vselitev v njeno prejšnje stanovanje. Pravno zmotni del odločitve je posledica neupoštevanja celotnega ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega sicer izhaja, da toženec osebno stanovanja ne uporablja več. Toda stanovanje uporablja očitno vsaj en njegov družinski član - uporabnik in sicer hčerka E.. Uporabniki stanovanja pa so po določilu 2. odstavka 19. člena ZSR, ob predpisanih predpostavkah (ki se v tem primeru niso problematizirale) ohranili pravico do nadaljnje uporabe stanovanja in sicer v obsegu pravic imetnika stanovanjske pravice. Čim pa je v stanovanju ostal eden od družinskih članov imetnika stanovanjske pravice, katerega status uporabnika ni bil sporen po 2. odstavku 19. v zvezi s 1. odstavkom 5. člena ZSR, mora lastnik stanovanja v takem primeru, kot je obravnavani, ob izselitvi iz nezakonito vseljenega stanovanja omogočiti uporabniku, da se vseli v prejšnje (zakonito zasedeno stanovanje), ki je v tem primeru Z. v L.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi toženca sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se glasita: "Toženec E. M. je dolžan izprazniti triinpolsobno stanovanje v L., pritličje in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 15 dneh potem, ko mu bo tožeča stranka omogočila vselitev v njegovo prejšnje stanovanje Z., L.".

V preostalem delu pa se revizija zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške vseh stopenj postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da mora izprazniti sporno stanovanje, ker ga zaseda na podlagi odločbe Garnizijske komande L. z dne 20.8.1991, ki ne more predstavljati veljavnega pravnega naslova za vselitev. Sodišče druge stopnje pa je toženčevo pritožbo zoper tako sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek tožnice zavrne ali pa naj se sodbi razveljavita. V revizijskih razlogih predstavlja svoje pravne poglede na pomen 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, povezano z dogovorom med RS in delegacijo zveznega sekretariata za ljudsko obrambo bivše Jugoslavije in Brionskim sporazumom ter zaključuje, da je mogla Republika Slovenije razpolagati le s tistim premoženjem bivše Jugoslavije, ki ga je dobila v upravljanje do sklenitve Brionskega sporazuma, da je v nadaljnjih 90 dneh lahko JLA še naprej razpolagala z vojaškimi stanovanji in da je Republika Slovenija lahko z navedenim premoženjem razpolagala od 21.10.1991 dalje. Glede na tako stanje je odločba JLA, s katero je toženec dobil sporno stanovanje 20.8.1991, veljavna. Sicer pa pobija zaključek nižjih sodišč, da je tožencu prenehala stanovanjska pravica tudi na stanovanju Z. v L., ki ga je veljavno dobil pred spornim in katerega je izpraznil po vselitvi v sporno stanovanje.

Tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku).

Revizija je delno utemeljena.

Na revizijska izvajanja, ki zadevajo pravna naziranja revidenta o pravnem pomenu 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, pomen takoimenovanega Brionskega sporazuma in v njem dogovorjenega 90 dnevnega moratorija ter s tem povezanih sporazumov, je opozoriti na sledeče: Republika Slovenija je citirani ustavni zakon sprejela 25.6.1991 in je začel veljati z dnem razglasitve (25.6.1991). Na podlagi 1. odstavka 9. člena ustavnega zakona je Republika Slovenija pravno prevzela v takojšnje upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na njenem ozemlju do tedaj upravljali zvezni organi ter njena vojska. Pravni prevzem v upravljanje navedenega premoženja pa pomeni, da s tem premoženjem po 25.6.1991 mimo Republike Slovenije ni mogel nihče drugi več pravno veljavno razpolagati. Nadaljnja to je 2. in 3. odstavek 9. člena ustavnega zakona pa sta urejala le tehnični, to je dejanski prehod premoženja s strani bivše zvezne vojske na Teritorialno obrambo Slovenije. Skupna deklaracija (tako imenovani brionski sporazum pa je na podlagi sklepa Skupščine RS z dne 10.7.1991 zavezovala Republiko Slovenijo zgolj k temu, da za tri mesece ustavi oziroma odloži nadaljnje izvrševanje, uresničevanje ali dopolnjevanje njenih ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki pa ni suspendirala ali derogirala že doseženih pravnih in dejanskih razmerij. Glede na tako stanje je bil pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da odločba Garnizijske komande L. z dne 20.8.1991, s katero je bilo tožencu dodeljeno sporno stanovanje, ne predstavlja pravnoveljavnega naslova za uporabo spornega stanovanja. Ker posledično tej ugotovitvi toženec zaseda sporno stanovanje Z. št. 1 v L., brez veljavnega pravnega naslova, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, da mora toženec to stanovanje izprazniti. Taka odločitev ima oporo v 50. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) v zvezi s 159. členom stanovanjskega zakona (SZ). Toženčeva revizija glede tega dela odločitve po povedanem ni utemeljena.

Je pa revizija utemeljena v preostalem delu. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje (neposrednih in posrednih) izhaja, da je imel toženec stanovanjsko pravico pred vselitvijo v sporno stanovanje (Z.) na triinpol sobnem stanovanju Z. v L. (dodeljenem z odločbo Vojaških oblasti bivše federacije z dne 2.4.1985), da se toženec iz prejšnjega stanovanja Z. preselil z družino - uporabniki stanovanja v sporno stanovanje (zadnji odstavek na drugi stani sodbe sodišča prve stopnje in da v spornem stanovanju živi toženčeva hči E. M. (razlogi sodbe sodišča prve stopnje na isti strani) ter da je toženec v spornem stanovanju živel le do oktobra 1991. Glede na navedene ugotovitve je odločitev sodišč druge in prve stopnje delno materialnopravno zmotna. Pravno zmotna je v delu kolikor ni bil sprejet ugovor tožene stranke, da ji mora tožeča stranka ob izselitvi iz spornega stanovanja omogočiti vrnitev, to je vselitev v njeno prejšnje stanovanje. Pravno zmotni del odločitve je posledica neupoštevanja celotnega ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega sicer izhaja, da toženec osebno stanovanja ne uporablja več. Toda stanovanje uporablja očitno vsaj en njegov družinski član - uporabnik in sicer hčerka E. Uporabniki stanovanja pa so po določilu 2. odstavka 19. člena ZSR, ob predpisanih predpostavkah (ki se v tem primeru niso problematizirale) ohranili pravico do nadaljnje uporabe stanovanja in sicer v obsegu pravic imetnika stanovanjske pravice. Čim pa je v stanovanju ostal eden od družinskih članov imetnika stanovanjske pravice, katerega status uporabnika ni bil sporen po 2. odstavku 19. v zvezi s 1. odstavkom 5. člena ZSR, mora lastnik stanovanja v takem primeru, kot je obravnavani, ob izselitvi iz nezakonito vseljenega stanovanja omogočiti uporabniku, da se vseli v prejšnje (zakonito zasedeno stanovanje), ki je v tem primeru Z. v L. Glede na navedeno dejansko in materialnopravno stanje se pokaže, da je bil tožničin izpraznitveni zahtevek le delno utemeljen, ker je izselitev tožene stranke pogojena z obveznostjo tožeče stranke, da toženi stranki ob izselitvi ponudi v uporabo njeno prejšnje stanovanje. Revizijsko sodišče je zato v skladu s pravilno uporabo materialnega prava in na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP delno ugodilo reviziji tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izselitev tožene stranke pogojilo z obveznostjo tožeče stranke, da toženi stranki ob izselitvi na razpolago njeno prejšnje stanovanje. Revizijo v preostalem delu, s katerim je tožena stranka zahtevala zavrnitev celotnega zahtevka tožeče stranke, pa je zavrnilo, ker ni bila utemeljena (393. člen ZPP).

Ker je revizijsko sodišče delno spremenilo odločbi sodišč druge in prve stopnje, se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v postopku. Zato je skladno z določilom 2. odstavka 166. člena ZPP odločalo o stroškovnih zahtevkih pravdnih strank v celotnem zahtevku. Ker je ugotovilo, da je končni uspeh pravdnih strank približno enak, je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške na vseh stopnjah postopkov. Taka odločitev ima podlago v 154. in 2. odstavku 166. člena ZPP.