Jedro

Pri obnovi po uradni dolžnosti se postopek začne po uradni dolžnosti in se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi. Zato pred tem ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. Tožeča stranka bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu blaga in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) tožbo tožeče stranke zavrnilo, razen v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odločitev tožene stranke o stroških, kjer je tožbi ugodilo, odločbo drugostopenjskega carinskega organa v tem delu odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z odločbo z dne 9. 4. 2003 je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada Ljubljana z dne 14. 5. 2002, s katero je ta dovolil obnovo po uradni dolžnosti za postopke uvoznega carinjenja zaradi razlogov iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in 52/2002).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede zavrnilnega dela sodbe navaja, da je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdil o poreklu blaga EUR.1 pri carinskih organih v Nemčiji ugotovljeno, da blago po sporni carinski deklaraciji Carinske izpostave z dne 22. 4. 1998 (ECL), s katero je bil avto sproščen v prost promet po preferencialni carinski stopnji, ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (Ur. l. RS, št. 44/97 - MP št. 13/98; v nadaljevanju: Evropski sporazum), saj potrdilo o poreklu EUR.1 ni verodostojno. V obravnavanem primeru gre za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po ZUP in ne za vprašanje postopanja po 154. členu CZ, zaradi česar so ugovori, ki se nanašajo na uporabo navedene določbe CZ, pravno nepomembni. Obnova je bila pravočasno uvedena znotraj enomesečnega roka. Ker ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe, tudi ni mogoče šteti, da je pristojni carinski urad v Ljubljani za nova dejstva izvedel še preden mu je Generalni carinski urad, Sektor za preiskovalne zadeve, Oddelek v Ljubljani, poslal rezultate preverjanja ECL. Dejstvo, da izjava o poreklu blaga EUR.1 ni verodostojna, je po presoji prvostopenjskega sodišča novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi v primeru, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločbe. Navedbe, da carinski delavec, ki je sprejel ECL, ni imel pooblastil, so pavšalne. Odločilo je na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo le presojo v postopku ugotovljenih dejstev - presojo, ali so bili izpolnjeni pogoji za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove upravnega postopka.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločitev. Navaja, da je potrdilo o poreklu sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, saj je že bilo priloženo ob carinjenju in že presojano, zato je ekspertiza tujega izvedenca v zvezi s spornim potrdilom o poreklu (EUR.1) le nov dokaz in ne novo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko bil postopek obnovljen. Tožena stranka tujega izvedenca ni povabila na ustno obravnavo. Meni, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, ker ni opazil očitne napake na spornih potrdilih EUR.1. Ni bilo preverjeno, ali je imel deklarant res pravilno pooblastilo za izpolnitev ECL. Ugovarja tudi stvarni in krajevni pristojnosti prvostopenjskega carinskega organa. Prvostopenjski carinski organ je obšel enomesečni rok za obnovo postopka z obrazložitvijo, da je Sektor za preiskovalne zadeve poseben organ, ki je ločen od carinskega urada. Odločitvi organa prve stopnje naj bi bili v nasprotju s sodno prakso upravnega sodišča v sodbi U-562/2002 glede uporabe določb ZUP oziroma naknadnega obračuna carinskega dolga (154. člen CZ). Meni namreč, da ni mogoče po uradni dolžnosti posegati v carinsko deklaracijo, ampak je treba v primeru, če organ ugotovi, da podatki v carinski deklaraciji niso pravilni, sestaviti zapisnik (62. člen CZ) in izdati redno odločbo o naknadnem obračunu (154. člen CZ), ne pa uporabiti določb ZUP o obnovi. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo dokončnosti in pravnomočnosti ECL. Tožena stranka bi morala postopka obnoviti preden je potrdila o poreklu poslala na preverjanje, saj se postopek preverjanja potrdila ne more opraviti, če ni začet upravni postopek. Sodišče prve stopnje tudi ni presodilo tožbenih navedb glede storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin. Ponarejeno potrdilo je v vzročni zvezi z nezakonito odločbo, zato bi organ moral postopek obnoviti po 2. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne bi smela navesti dveh obnovitvenih razlogov, ki se med seboj izključujeta. Navaja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (oziroma je sporno), zato je protislovna navedba v izpodbijani sodbi, da glavne obravnave ni bilo treba opraviti, čeprav je tožeča stranka na podlagi 50. člena ZUS glavno obravnavo zahtevala. Pri izdaji sodb so sodelovale tudi sodnice, ki so bile prej zaposlene pri toženem organu. Izpodbijana sodba ni obrazložena, navedbe sodišča prve stopnje so nejasne in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je sledilo obrazložitvi tožene stranke, pri čemer pa ni upoštevalo, da ta odločba v bistvenem delu ni obrazložena, zaradi česar ni mogoče vložiti učinkovitega pravnega sredstva.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi revizijski preizkus.

8. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v obravnavani zadevi podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. V obravnavani zadevi je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdil o poreklu blaga EUR.1, na podlagi katerih je bila v postopku carinjenja uveljavljena preferencialna obravnava carinskega blaga ter posledično ugodnejši obračun carinskega dolga, ugotovljeno, da naj bi bilo potrdilo v obravnavanem primeru ponarejeno. Na hrbtni strani obravnavanega potrdila o poreklu blaga je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. To so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je slovenski carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in ki bi lahko privedle do drugačne preferencialne obravnave blaga in posledično tudi do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile uporabljene ob sprostitvi blaga v prost promet. Ne gre torej zgolj za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot zmotno meni tožeča stranka. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je verjetno izkazano, da gre pri ugotovitvah v zvezi s spornim potrdilom za nov dokaz, ki izkazuje novo dejstvo, in s tem za okoliščino, ki bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Kot taka pa predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača ugovore o selektivni uporabi omenjene zakonske določbe s strani prvostopenjskega sodišča. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da utemeljitev obnove po dveh točkah 260. člena ZUP ne predstavlja kršitve, ki vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo tudi odločitev tožene stranke o pravočasnosti uvedbe obnove postopka po uradni dolžnosti. Po določbi drugega odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga uvedbo obnove postopka stranka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je za odločanje o uvedbi obnove pristojen organ zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Z organom v obravnavani zadevi ne more biti mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen Zakona o carinski službi - ZCS-1, Ur. l. RS, št. 56/99, 52/2002 in 101/2002), kot zmotno meni tožeča stranka, saj ni mogoče govoriti o njegovi (organizacijski) enotnosti, kot je to pravilno pojasnila že tožena stranka. Z organom je torej lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS-1), v konkretnem primeru Carinski urad Ljubljana, kjer je bilo opravljeno carinjenje po sporni ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad Ljubljana prejel rezultate preverjanja (da po spornih ECL ne gre za blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma) dne 13. 5. 2002, je bil dne 14. 5. 2002 izdan sklep, s katerim je bila uvedena obnova postopka carinjenja po sporni ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga, pravočasna. Identično stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah I Up 770/2006, I Up 817/2006, I Up 1357/2006, I Up 1179/2005, I Up 844/2006, I Up 842/2006, I Up 1351/2006, I Up 766/2006, I Up 759/2006, I Up 860/2006, I Up 1204/2005, I Up 1206/2005, I Up 1201/2005, I Up 767/2006, I Up 627/2006, I Up 1180/2005, I Up 1101/2006, I Up 760/2006, I Up 626/2006, I Up 1183/2005, I Up 1162/2006, I Up 816/2006, I Up 845/2006, I Up 1207/2005, I Up 625/2006, I Up 1190/2005, I Up 763/2006, X Ips 899/2006 in X Ips 900/2006. 10. Določbe o naknadnem obračunu carinskega dolga po 154. členu CZ se v praksi res lahko uporabijo v podobnih dejanskih situacijah, ko bi bila možna tudi uporaba določb o obnovi postopka po ZUP, vendar gre za drugačno pravno podlago. Zato so navedbe, ki se nanašajo na naknadni obračun carinskega dolga po CZ, nerelevantne, če gre za obnovo postopka po ZUP. Bistveno je le, da je bila pravna podlaga za obračun carinskega dolga pravilno uporabljena. Iz tega razloga Vrhovno sodišče tudi v obravnavanem primeru zavrača navedbe, ki se nanašajo na uporabo 154. člena CZ. Ravno tako zavrača navedbe o neenotnosti sodne prakse glede razmerja med določbami ZUP in CZ. Določbe CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga ne izključujejo obnove po ZUP (glej npr. zadeve X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006). Prav tako pa niso utemeljeni revizijski razlogi glede dokončnosti in pravnomočnosti ECL, saj je predpostavka za uvedbo obnove postopka v smislu že navedenih določb ZUP dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

11. Glede na to, da je v obravnavanih zadevah odločilno samo to, ali je utemeljena obnova postopka (gre zgolj za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva), niso relevantni ugovori tožeče stranke, da sodišče ni sprejelo dokaznih sklepov oziroma je zavrnilo njegove dokazne predloge, da s strani carinskega organa ni bil obveščen o naročilu ekspertiz o presoji pristnosti potrdila o poreklu in da izvedenec ni bil povabljen na ustni obravnavi. V obnovi po uradni dolžnosti se postopek začne po uradni dolžnosti in se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi. Zato pred tem ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. Tožeča stranka bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu blaga in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic. 12. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitve pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je je bila v obravnavanem primeru ključna le presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za začetek obnove carinskega postopka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti relevantnega procesnega dejanskega stanja (obstoj novega dejstva oziroma dokaza, ki predstavlja obnovitveni razlog) - za razliko od dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti za izdajo meritorne odločbe (o carinskem dolgu) in ki se bo ugotavljalo v obnovljenem postopku.

13. Izločitev poimensko nedoločenih sodnic zaradi predhodnega dela pri toženi stranki je prepozna, ker ni bila zahtevana do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

14. Ni utemeljen niti revizijski ugovor, da izpodbijana sodba ni obrazložena. Po presoji Vrhovnega sodišča se je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, ki je zakonito uporabilo določbo drugega odstavka 67. člena ZUS, opredelilo do pravno relevantnih vprašanj, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče ni dolžno opredeljevati.

15. Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

16. Ker po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

17. Predlog tožeče stranke, da Vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče o reviziji odloča brez obravnave.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.