Jedro

Za presojo dovoljenosti revizije v tej zadevi je odločilno, da odškodninska terjatev obeh tožnic za plačilo 1.200.000 SIT za njuno nepremoženjsko škodo ni solidarna, ampak deljiva. Ker ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njiju na dva enaka dela po 600.000 SIT. Tudi vrednost spornega predmeta se določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zato revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Toženec sam krije stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožnic za plačilo 1,200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo v obliki telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu utrpeli zaradi prekomernega hrupa v času festivalov ...

Sodišče druge stopnje je njuni pritožbi le delno ugodilo in spremenilo stroškovno odločitev, sicer pa jo je zavrnilo in v odločitvi o glavni stvari potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnici v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavljata revizijske razloge več procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 -UPB2).

Revizija ni dovoljena.

Tožnici sta za svojo nepremoženjsko škodo zahtevali plačilo odškodnine v skupnem znesku 1,200.000 SIT. Tak zahtevek bi po materialnem pravu lahko uveljavljali, če bi šlo na upniški strani za solidarno skupnost. Solidarnost pa se ne domneva, saj so osebe na upniški strani po 425. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) solidarne le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena (enako sedaj določa tudi 444. člen Obligacijskega zakona, katerega uporaba pa v tej zadevi glede na njegovo prehodno določbo 1060. člena ne pride v poštev). Solidarnost obeh tožnic v obravnavani zadevi ni določena v zakonu, ni dogovorjena in v tej zadevi niti ni bila zatrjevana. Tudi sicer je glede na samo naravo odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo ta vezana le na konkretnega oškodovanca.

Gre torej za deljivo obveznost in terjatev. Denarna terjatev ustreza zahtevi za deljivost, kot je opredeljena v prvem odstavku 412. člena ZOR. Kadar je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se po tretjem odstavku 412. člena ZOR terjatev deli med njimi na enake dele in more upnik zahtevati le svoj del terjatve. Pravkar pojasnjeno za obravnavano zadevo pomeni, da je tožbeni zahtevek obeh tožnic za plačilo (skupaj) 1,200.000 SIT mogoče obravnavati le kot tožbeni zahtevek vsake od njiju za plačilo 600.000 SIT odškodnine.

V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. S procesnega vidika gre na strani tožeče stranke za navadno sosporništvo. Vsaka od tožnic bi lahko vložila samostojno tožbo in njuna odškodninska zahtevka nista medsebojno povezana. V takem primeru se vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (glej drugi odstavek 41. člena ZPP). Tudi s procesnega vidika je torej treba šteti, da vsaka od tožnic uveljavlja samostojen zahtevek, ki glede na določbo tretjega odstavka 412. člena ZOR znaša 600.000 SIT. To pa je znesek, ki ne presega mejne vrednosti 1,000.000 SIT za dovoljenost revizije.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo njuno nedovoljeno revizijo in s tem tudi zahtevano povrnitev revizijskih stroškov. Revizijski odgovor v tej zadevi glede na njegovo vsebino ni bil potreben, zato mora toženec sam kriti njegove stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).