Jedro

Toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo ter varovanjem državne meje izključila s področja uporabe Direktive. Niti straža niti varovanje državne meje nista bili dejavnosti, ki bi potekali v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč sta predstavljali redno dejavnost Slovenske vojske; nista se izvajali v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč sta bili načrtovani v naprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti.

V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uporabiti določb 97.č) in 97.e) člena ZObr ter 46. člena KPJS, saj iz njih v bistvenem izhaja, da se ne glede na konkretne okoliščine, pripravljenost na delo ne všteva v delovni čas. Ker pa celoten kontekst obravnavane zadeve terja, da se ta čas (ne glede na dejansko opravljanje dela) opredeli za delovni čas, kot ga pojmuje pravo EU, se je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno oprlo neposredno na določbe Direktive.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku plača prikrajšanje pri plači za mesece: december 2018, januar 2019, od januarja 2020 do maja 2020, od julija 2020 do marca 2021 in od avgusta 2021 do decembra 2022, in sicer neto zneske od bruto osnov, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek glede zahtevanega prikrajšanja pri plačah za mesece julij 2017, marec 2018, junij 2018, september 2018, oktober 2018, marec 2019, april 2019, junij 2020, julij 2020, november 2020, december 2020, marec 2021, oktober 2021 ter od februarja 2022 do maja 2022 v zneskih, kot izhajajo iz izreka, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.306,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih trditev o nesklepčnosti in popolnosti tožbe. Tožnik ni zadostil svojemu materialnemu dokaznemu bremenu, ni opredelil opravljenih nalog ter kdaj in v kolikšnem trajanju mu je bila pripravljenost odrejena. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme glede uporabe Direktive 2003/88/ES (kršitev načela enakosti orožij), je bistveno kršilo določbe postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), izpodbijana sodba pa je sodba presenečenja. Zavzema se za to, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) izključuje uporabo Direktive, nasprotno pa bi moral dokazovati tožnik. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo sodbe Sodišča EU C-742/2019, sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 196/2018 pa ne bi smelo šteti za ustaljeno sodno prakso v zvezi s pripravljenostjo. Zatrjuje protispisnost zaključkov v točki 15 obrazložitve sodbe, saj tožnik ni navedel argumentov za to, da se pripravljenost na straži ne razlikuje od pripravljenosti pri varovanju meje. Napačen je zaključek sodišča, da določba 97.e člena ZObr ne definira različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti. Kot zmotno graja stališče, da ima direktiva v tem primeru vertikalni neposredni učinek in se zato določbe ZObr in KPJS ne uporabijo. Po njenem mnenju ne drži, da spada straža v "običajno službo pripadnika SV", saj ta ni redno delo vseh pripadnikov SV, tožnik tako ni bil "stražar", temveč "vojak specialist-vezist". Meni, da za spor ni relevantno dokazovanje možnosti rotacij na straži, ta za stražo namreč ni primeren. Zatrjuje bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev glede neprimernosti sistema rotacij in posebne narave straže, ki je ni mogoče šteti za običajno službo. Zaveze tožnika v času razpoložljivosti na straži niso bile tako intenzivne, da mu ne bi omogočile, da razpolaga s svojim časom in se posveti svojim interesom brez večjih omejitev. Sklicuje se na zadevo SEU C-344/19. Glede varovanja državne meje nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da 7 let trajajoča dejavnost ni izredna dejavnost; glede na podatke o migracijah je sodelovanje SV na nalogi varovanja državne meje izredna naloga, ki je trajala do vstopa Hrvaške v Schengensko območje. Opozarja na spreminjanje razmer, zato ni bistveno, da so se rotacije v preteklosti izvajale; zaključek, da bi se tudi v letih 2019-2022 delo lahko organiziralo na enak način, nima podlage v izvedenih dokazih. Sklicuje se na izpovedi prič (A. A., B. B.). Poudarja, da tožnik običajno ne opravlja nalog vsakodnevno na terenu. Graja razlago pojma operacije. Da je množična ilegalna migracija nesimetrična grožnja varnostnemu sistemu države, izhaja iz izpovedi priče A. A. Glede straže in varovanja meje toženka še navaja, da se je večdnevna rotacija spremenila v času sprejetih ukrepov za obvladovanje epidemije Covid-19, ki je terjala sprejetje ukrepov, nujnih za zaščito zdravja skupnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, in se nanje sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na relevantne pritožbene navedbe.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in se tudi opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka jo zgrešeno uveljavlja zato, ker naj tožnik ne bi navedel argumentov, na podlagi katerih je možen zaključek, da se pripravljenost na straži ne razlikuje od pripravljenosti pri varovanju meje; to po vsebini ne predstavlja očitka protispisnosti. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti, da je t. i. sodba presenečenja, za katero gre lahko le v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Česa takega pritožba ne zatrjuje.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo v obdobju od julija 2017 do decembra 2022 (pri čemer so nekateri meseci izključeni), ko je kot "vojak specialist-vezist" opravljal naloge straže, naloge glede varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na različnih vadbiščih na terenu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da mu toženka časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala (le) dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je tožnik dokazal, da straža in varovanje državne meje predstavljata "običajno službo" v mirnodobnem času, ter da gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je primerno in mogoče izvesti tudi s sistemom rotacij. Posledično je zaključilo, da navedene aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva). Ker je moral biti tožnik v času pripravljenosti za delo takoj na razpolago toženki in ni smel zapuščati odrejenega kraja, s svojim časom ni mogel razpolagati in se ni mogel brez omejitev posvečati svojim interesom, pa je pravilno zaključilo, da se ta čas šteje v delovni čas, za katerega mu pripada 100 % plačilo osnovne plače. 9. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožbo štelo za sklepčno in popolno. Razloge v zvezi s tem je sodišče navedlo v točki 6 obrazložitve. Tožnik je s sklicevanjem na podatke plačilnih list po mesecih opredelil ure stalne pripravljenosti in že prejeta plačila zanje, navedel je delo, v okviru katerega mu je bila stalna pripravljenost odrejena, ter trdil, da to delo ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi SEU C-742/19 izključujejo uporabo Direktive. Med strankama ni bilo sporno število ur stalne pripravljenosti in kdaj so bile opravljene, kolikšno plačilo je iz tega naslova prejel in kdaj, niti da je bil tožnik v času pripravljenosti za delo v odrejenem kraju, ki ga ni smel zapustiti. Tožnik je torej upravičenje, ki ga uveljavlja s tožbo, podkrepil z ustreznimi dejstvi in dokazi.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v osnovi izhajalo iz določb 97.e), 97.č) člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZObr) ter 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl. – KPJS), ki urejajo pripravljenost na delo. Pri tem je glede vprašanja, ali straža ter varovanje meje spadata v "običajno službo" in se Direktiva uporablja tudi za ta primer ter ali se pripravljenost na delo, ki je bila odrejena tožniku, šteje v delovni čas ali ne, utemeljeno sledilo tudi stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki se nanaša na plačilo za čas stalne pripravljenosti vojaške osebe, torej gre za enako pravno podlago. Sicer pa je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, pri pravni presoji pa je izhajalo zlasti iz stališč, zavzetih v sodbi Sodišča EU v zadevi C-742/19. Iz te izhaja splošen napotek o restriktivnem tolmačenju izjem, pa tudi konkretno stališče, da organizacija delovnega časa vojaških oseb ni izključena s področja uporabe prava EU, pri čemer se Direktiva ne uporablja le v primerih, kadar ji posebne značilnosti nekaterih dejavnosti javnih služb neizogibno nasprotujejo. Na podlagi ugotovitve, da je bilo tako stražo kot varovanje državne meje mogoče organizirati drugače kot s pripravljenostjo na delo (z rotacijo), tako da bi bil zagotovljen čas počitka po Direktivi, je pravilno presodilo, da to delo ni izjema, ki izključuje uporabo Direktive. Takšno pa tudi sicer ni po svoji vsebini.

11. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme, ne drži. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive, oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki njeni uporabi neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo ter varovanjem državne meje izključila s področja uporabe Direktive. Pravilno je ugotovilo, da niti straža niti varovanje državne meje nista bili dejavnosti, ki bi potekali v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč sta predstavljali redno dejavnost Slovenske vojske; nista se izvajali v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč sta bili načrtovani v naprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti. Na objektih, na katerih je stražo opravljal tožnik, je bilo stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije (tako se tudi sicer izvaja od decembra 2022 dalje). Tudi varovanje državne meje se je od leta 2015 do leta 2019 izvajalo z rotacijo, tako da so se pripadniki vozili na delo in z dela domov, enako tudi v letu 2022. Glede na takšne ugotovitve je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnika na straži ter pri varovanju državne meje opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo SEU v sodbi C-742/19, in ki izključujejo uporabo Direktive.

13. Pritožbeno ni sporno, da se je delo na meji več let opravljalo v sistemu rotacij, ter da se delo na straži od leta 2022 prav tako opravlja v sistemu rotacij. Ob dejstvu, da je torej mogoče te aktivnosti učinkovito organizirati tudi brez odrejene pripravljenosti in po sistemu rotacije pripadnikov, in da toženka te aktivnosti od leta 2022 dalje v praksi na ta način (zopet) izvaja, so neutemeljene pavšalne navedbe toženke, da sistem rotacij za te aktivnosti ni primeren. Tudi sicer gre za nedovoljene pritožbene novote (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP). Do splošnih trditev, da je straža bolj učinkovita in so objekti bolje varovani, če pripadniki ne rotirajo, ter da imajo rotacije zaposlenih lahko nepopravljive posledice, kar toženka ponavlja tudi v pritožbi, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti. Tudi če bi bilo morda določeno nalogo mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, to ne pomeni, da te aktivnosti ni mogoče izvesti na način, ki omogoča spoštovanje Direktive. Pritožbeno zatrjevana neobrazloženost kot bistvena kršitev postopka tako ni podana.

14. Toženka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bil tožnik razporejen v formacijsko dolžnost "vojak specialist-vezist" in ne "stražar". V katero formacijsko dolžnost je bil tožnik razporejen v spornem obdobju in katera dela je običajno opravljal v okviru te formacijske dolžnosti, za odločitev v tem sporu ni relevantno. Odločilno je le, da je v vtoževanem obdobju dejansko opravljal stražo ter naloge varovanja državne meje, za kar mu je bila odrejena pripravljenost na delo.

15. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zakaj delo vojakov na meji v vtoževanem obdobju ni bilo delo v zvezi z izrednim dogodkom. Pravilno je štelo, da bi bilo množične migracije v letu 2015 sprva mogoče šteti kot izredni dogodek, ne pa v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo C." ni spremenila, kot je to ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi prič B. B., D. D. in E. E. Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije, vojaki pa so prejeli sezname o tem, kdaj bo kateri opravljal varovanje. Tudi če bi bilo migracije v letu 2015 mogoče šteti za izredni dogodek, pa je toženka očitno sama štela, da ne gre za izredni dogodek takšnega obsega, ki bi terjal organizacijo dela v sistemu pripravljenosti na delo, saj je to delo vse do leta 2019 organizirala v sistemu rotacij, kar dodatno potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje. Da bi se razmere v letu 2019, ko je toženka omenjene aktivnosti poimenovala z "operacijo C." in vojakom na meji pričela odrejati pripravljenost, bistveno poslabšale ter v čem, pa toženka ni zatrjevala niti dokazala. Pri presoji vsebine "operacije C." in spremenjenega režima dela od leta 2015 do 2019 sodišče prve stopnje ni spregledalo pojasnil prič A. A. ter B. B., kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, saj se je do njih ustrezno opredelilo v točkah 26, 27, 29 in 32 obrazložitve, glede na predhodno podano trditveno podlago toženke. Pavšalnih trditev o neupoštevanju njunih izpovedi pritožbeno sodišče niti ni moglo preizkusiti.

16. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje tudi po poimenovanju te aktivnosti v "operacijo C." ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je z ugotovitvijo, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve toženke, je pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju niso vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča ne temelji le na ugotovitvi, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba. Tudi nebojna operacija bi bil lahko "vojaška operacijo v pravem pomenu besede", torej izjema od uporabe Direktive, če bi bile podane okoliščine, ki bi neobhodno terjale neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo), česar pa v konkretnem primeru toženka ni dokazala.

17. Navedbe toženke, da se je predhodna večdnevna rotacija spremenila v času sprejetih ukrepov za obvladovanje epidemije (Covid-19), so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne presoja (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP). Tudi sicer pa kažejo na to, da ne drži, da sistem rotacij z načrtovanjem delovnega časa ne bi bil primeren zaradi same vsebine dela, ki se je opravljalo na straži in v zvezi z varovanjem državne meje.

18. Ob zaključku, da tako aktivnosti v zvezi s stražo kot varovanjem državne meje spadajo v t. i. "običajno službo" in se Direktiva uporablja tudi za ta primer, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je treba pripravljenost za delo tožnika v zvezi s stražo in varovanjem državne meje všteti v delovni čas.

19. Kot je pokazal dokazni postopek, je bil tožnik v pripravljenosti zaradi opravljanja straže vojaških objektov, in sicer vojaškega objekta F., G. in oddajnika H. Straža je potekala 7 dni v tednu v razporeditvi 12 ur dela, 12 ur pripravljenosti. V času pripravljenosti ni mogel razpolagati s svojim časom in se brez omejitev posvečati svojim interesom, objekta ni bilo dovoljeno zapustiti, saj je bila obvezna nenehna prisotnost na območju objekta, tako v času opravljanja dela, kot v času stalne pripravljenosti. Tudi v času pripravljenosti za delo na državni meji je bil tožnik na razpolago toženki in ni smel zapuščati odrejenega kraja (v času, ko ni bil na dolžnosti, je bil v pripravljenosti v vojašnici ali na kraju, ki ga je določila toženka), s svojim časom ni mogel razpolagati in se ni mogel brez omejitev posvečati svojim interesom, saj je bil toženki na razpolago in se je od njega pričakovalo, da je pripravljen na morebitno takojšnje aktiviranje. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje glede na definicijo delovnega časa v pravu EU pravilno presodilo, da šteje čas tožnikove pripravljenosti za delo v delovni čas.

20. Tudi SEU je v 95. točki obrazložitve sodbe C-742/19 pojasnilo, da je treba obdobje razpoložljivosti za delo, odrejeno vojaški osebi, ki pomeni njeno neprekinjeno prisotnost na delovnem mestu, kadar to delovno mesto ne sovpada z njenim prebivališčem, šteti za delovni čas v smislu 1. točke 2. člena Direktive. Neutemeljene so navedbe toženke, da zaveze tožnika v času razpoložljivosti niso bile tako intenzivne, da mu ne bi omogočile, da prosto razpolaga s svojim časom in se posveti svojim interesom brez večjih omejitev. Od tožnika se je v času pripravljenosti ob izkazani potrebi pričakovalo takojšnje aktiviranje, kar po naravi stvari izključuje možnost proste razpolage s svojim časom. Tudi iz sodbe C-344/19, na katero se sklicuje toženka, izhaja, da je treba obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut, v celoti šteti za delovni čas, saj je delavec v tem primeru praktično močno odvrnjen od načrtovanja kakršnihkoli kratkotrajnih, sprostitvenih dejavnosti. Prav tako iz citirane sodbe izhaja, da je v primeru, ko delavec nima možnosti, da bi po opravljenih delovnih urah zapustil odrejeni kraj in mora v času pripravljenosti še naprej spoštovati obveznost biti takoj na razpolago delodajalcu, treba ta čas opredeliti kot delovni čas.1 Nedvomno je bil tožnik v času pripravljenosti za delo odmaknjen od svojega družbenega in družinskega okolja, ter je imel glede na zavezo takojšnjega aktiviranja le malo svobode pri razpolaganju s prostim časom. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je treba to obdobje v celoti opredeliti kot delovni čas, ne glede na delo, ki ga je tožnik v navedenem obdobju opravil. 21. V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uporabiti določb 97.č) člena ZObr (ki vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, za ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, določa, da se ne štejejo v delovni čas, ampak kot pripravljenost za delo na delovnem mestu), 97.e) člena ZObr (po kateri se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenskega oziroma mesečne delovne obveznosti) in 46. člena KPJS (po katerem se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas), saj iz njih v bistvenem izhaja, da se ne glede na konkretne okoliščine, pripravljenost na delo ne všteva v delovni čas.2 Ker pa celoten kontekst obravnavane zadeve terja, da se ta čas (ne glede na dejansko opravljanje dela) opredeli za delovni čas, kot ga pojmuje pravo EU, se je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno oprlo neposredno na določbe Direktive (1. točka 2. člena). V obravnavanem primeru, ko gre za spor med tožnikom - javnim uslužbencem in delodajalcem - Republiko Slovenijo ima direktiva, ki je v tem delu nepogojna in dovolj natančna (z njo je namreč določena pravica, ki jo lahko posameznik uveljavlja zoper državo) vertikalni neposredni učinek. Zato se je na citirani člen direktive in v zvezi z njim na razlago SEU mogoče sklicevati tudi proti državnemu organu, ki je delodajalec.

22. Ob sprejetem zaključku, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je mogoče upoštevati le splošna pravila o plačilu, da torej tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100-odstotno plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100-odstotnim in že plačanim 50-odstotnim zneskom osnovne plače. 23. Iz navedenega izhaja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato po določbi 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. V primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Podobno tudi v zadevah SEU C-303/98, C-151/02, C-14/04, C-518/15. 2 Razen če je delavec v tem času delo dejansko opravljal.