Jedro

Tožena stranka je zavrgla zahtevo za denacionalizacijo, ker je na podlagi dohodne štampiljke na vlogi ugotovila, da je prispela po poteku materialnega prekluzivnega roka za vložitev zahteve. Sodišče je tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo in ji vrnilo zadevo v ponovno odločanje, ker tožena stranka ni upoštevala izjave priče, ki je povedala, da so bile zadeve pri upravnem organu neurejene in so vloge opremljali z dohodno štampiljko v sprejemni pisani v dneh za tem, ko so jih stranke pridobile v referatu.

Izrek

1. Združita se postopka v zadevah opr. št. U 123 in U 456 v skupno obravnavo tako, da postane vodilna zadeva, vpisana pod U 123. 2. Tožbama se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS št. ... z dne 3. 12. 2004 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

K 1. točki izreka: Tožnik AA je dne 28. 1. 2005 pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 12. 2004 (zadeva vpisana pod U 123), prav tako pa je dne 4. 2. 2005 tožbo zoper isto odločbo tožene stranke vložila tudi BB po odvetniku CC s D (zadeva vpisana pod U 456). Ker gre v obeh zadevah za odločbo, izdano v postopku denacionalizacije po ZZ in EE, je sodišče s sklepom na podlagi 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) združilo navedena postopka, ker gre za denacionalizacijo istega podržavljenega premoženja.

K 2. točki izreka: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana, in odpravila delno odločbo Upravne enote V, št. ... z dne 4. 4. 2003 (1. točka izreka). Zahtevo BB iz F z dne 8. 12. 1993 za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno ZZ in EE, razen v delu, ki se nanaša na 1/2 parc. št. 229/2 k.o. U, pa je zavrgla (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je bil po določbi 1. odstavka 64. člena ZDen zadnji dan roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo 7. 12. 1993, tega roka, ki je materialni prekluzivni rok in veže stranko in organ, pa po preteku ni mogoče podaljšati. V 2. členu Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91-I in 34/93, v nadaljevanju Navodilo) je določeno, da predstojnik upravnega organa določi delavca za sprejem vlog, ki se nanašajo na denacionalizacijo, ta pa mora z njimi ravnati v skladu s Pravilnikom o pisarniškem poslovanju (Uradni list SRS, št. 44/88 in 1/89, v nadaljevanju Pravilnik). V Pravilniku je bilo predpisano ravnanje pooblaščenih delavcev z vlogami, in sicer je bilo treba vloge nemudoma po prejemu opremiti z datumom prejema, če je bilo potrebno, tudi z uro prejema, vlogi, če je bila poslana priporočeno po pošti, pa je bilo treba priložiti tudi pisemsko ovojnico kot dokaz o tem, kdaj je bila dana na pošto. Tožena stranka ugotavlja, da je na obravnavani vlogi za denacionalizacijo, ki je sicer datirana s 7. 12. 1993, dohodni žig Občine V, ki izkazuje, da je občina vlogo prejela dne 8. 12. 1993. K vlogi ni priložena pisemska ovojnica in tudi ne drug dokaz, iz katerega bi izhajalo, da je bila vloga poslana priporočeno po pošti dne 7. 12. 1993 oziroma, da je bila osebno predana pooblaščenemu delavcu občine dne 7. 12. 1993. Navaja, da na odločitev o stvari ne more vplivati izjava referentke iz referata za denacionalizacijo prvostopnega upravnega organa GG (dana na zapisnik dne 5. 3. 2003), da pri njih ni bilo nobenega denacionalizacijskega zahtevka, ki bi bil vložen po izteku roka ter da je stranka zahtevo pustila v referatu dne 7. 12. 1993, v sprejemni pisarni pa je bila knjižena naslednji dan. Po mnenju tožene stranke glede na določbe ZDen in ZUP/86 z izjavo pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo ni mogoče dokazovati in takšna izjava kaže le na to, da prvostopni upravni organ ni posloval v skladu z ZDen, Navodilom in Pravilnikom. Na odločitev tudi ne more vplivati potrdilo Temeljnega sodišča v T, Enote v T, št. Rz ... z dne 7. 12. 1993, s katerim vodja zemljiške knjige potrjuje, da je tega dne g. HH iz S, p. I, vložil zahtevo za postopek denacionalizacije pri Občini V, za zemljišča, ki so bila last EE in ZZ v k.o. U ter leta 1946 zaplenjena. Za izdajo takšnega potrdila sodišče nima pravne podlage, kako je ugotovilo, da je bila vloga na Občini V vložena 7. 12. 1993, pa ni pojasnilo. Ker je tožena stranka ugotovila, da je bila vloga za denacionalizacijo vložena prepozno, zaradi česar ni bilo podlage za njeno obravnavo in izdajo prvostopne odločbe, je prvostopno odločbo odpravila ter zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla.

Tožnik AA v tožbi ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da vloga ni bila vložena pravočasno. Takratni pooblaščenec HH jo je vložil dne 7. 12. 1993 in je tega dne zahteval pri Okrajnem sodišču v V dokumentacijo, da bi jo priložil k vlogi. Ker dokumentacije ni dobil, mu je sodišče izročilo potrdilo, ki ga je priložil k zahtevi dne 7. 12. 1993. Mnenja je, da gre za napako upravnega organa, ki ni bil natančen pri knjiženju. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in potrdi odločbo Upravne enote V. Tožnica BB vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da v zadevi ni sporno, da je dohodni žig Občine V na vlogi za denacionalizacijo odtisnjen s štampiljko 8. 12. 1993, vendar pa okoliščine primera kažejo, da je bila zahteva dejansko vložena dne 7. 12. 1993. V postopku zaslišana priča GG je izpovedala, da nobena vloga za denacionalizacijo ni bila vložena neposredno po izteku roka, ter da so bile razmere na takratnem upravnem organu neurejene. Zadnje dneve pred iztekom roka za denacionalizacijo je bilo v zvezi s tovrstnimi zahtevami ogromno vprašanj potencialnih vlagateljev, kakor tudi samih vloženih zahtev. Vloge so se sprejemale v pisarni referatov in so se naslednji dan knjižile v sprejemni pisarni. Zahtevi za denacionalizacijo je bilo priloženo tudi potrdilo Temeljnega sodišča v T, Enota V, št. Rz 231/93 z dne 7. 12. 1993. Splošno znano je, da delavci v zemljiških knjigah in geodetskih upravah niso bili sposobni pripraviti z.k. izpiskov, kolikor so jih takrat ljudje potrebovali za sprožitev denacionalizacijskih postopkov. Prav zaradi tega je bilo ljudem izdano potrdilo, s katerim je sodišče potrjevalo, da so listine v zemljiški knjigi naročene in so upravičenci oz. njihovi pooblaščenci s tem izkazovali popolnost vloge. Pritrditi je, da sodišče ni moglo potrditi, da je g. HH iz S, p. I vložil zahtevo za denacionalizacijo v Občini V dne 7. 12. 1993, vendar pa kljub temu to potrdilo ni brez dokazne vrednosti. Gotovo sodišče takšnega potrdila ne bi izdalo, če se dejansko ne bi dne 7. 12. 1993 imenovani osebno oglasil na sodišču. Gotovo imajo to dejstvo tudi zavedeno v vpisniku, in bi ga bilo potrebno preveriti in tudi skrbno oceniti, saj je g. HH sedaj že pokojen. Navedeno okoliščino je treba presojati tudi glede na dejstvo, da imenovani ni bil iz V, temveč 20 km oddaljenega kraja, iz česar sledi logičen zaključek, da je isti dan, ko je dvignil potrdilo na sodišču, tudi vložil sporno zahtevo. Nadalje navaja, da je bilo dejstvo pravočasno vložene vloge nesporno več kot 10 let in je sedaj nedopustno, da se to dejstvo presoja drugače. V letu 1996 se je nastavljala enotna evidenca za denacionalizacije na republiškem nivoju in D2 in v tej je predmetna zadeva evidentirana tako, da je bila zahteva vložena 7. 12. 1993. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana, odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožbi sta utemeljeni.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, ki so predmet postopka, vložena pravočasno, to je v roku, ki ga določa Zakon o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 31/93 in 65/98) v 1. odstavku 64. člena, to je do 7. 12. 1993. ZDen v 1. odstavku 64. člena določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najpozneje do 7. 12. 1993. To je prekluziven, materialni rok, za katerega velja, da stranka po izteku roka izgubi pravico, če je ni v tem roku zahtevala. Pritrditi je sicer toženi stranki, da je po določbi 102. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86) vloga vložena pravočasno, če prispe k organu, ki mu jo je bilo treba izročiti, preden izteče rok, vendar pa je po presoji sodišča v obravnavanem primeru tožena stranka preuranjeno odločila zgolj na podlagi odtisnjenega datuma 8. 12. 1993 na vlogi za denacionalizacijo, kar je med strankama tudi nesporno dejstvo. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka upoštevati tudi izjavo zaslišane priče GG (list 209) z dne 5. 3. 2003, ki je povedala, da datum na zahtevi z dne 8. 12. 1993 pomeni, da so stranke lahko zahtevek pustile v referatu za denacionalizacijo, v sprejemni pisarni pa so bile zahteve knjižene naslednji dan. Ocena tožene stranke, da izpovedba navedene priče ne more biti dokaz za pravočasnost vložene vloge, pač pa kaže zgolj na nepravilno poslovanje upravnega organa v zvezi s prejetimi vlogami (v nasprotju z ZDen, Navodilom in Pravilnikom), po presoji sodišča ni pravilna. V kolikor bi bilo namreč v postopku ugotovljeno, da je stranka vlogo pri organu oddala pravočasno, pravočasnost pa na njej nato ni bila pravilno potrjena po krivdi upravnega organa, je bilo takšno vlogo potrebno obravnavati kot pravočasno vloženo, saj zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa stranka ne sme trpeti škodljivih posledic.

Po mnenju sodišča bi morala tožena stranka v zvezi s pritožbenimi navedbami Slovenske odškodninske družbe ugotoviti vse okoliščine primera, ter razjasniti tudi to, zakaj je prvostopni upravni organ štel, da je bila vloga vložena dne 7. 12. 1993. Ker je sodišče ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, je tožbama ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Zadevo je vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.