Jedro

Ker razmerje, ki ga v tožbi zaradi izselitve in izpraznitve poslovnih prostorov opisuje tožeča stranka, ni najemno razmerje, ampak tožbene navedbe kažejo na razmerje, ki traja do preklica (prekarij), je za določitev stvarne pristojnosti odločilna vrednost spornega predmeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je Okrajno sodišče v Škofji Loki izreklo za stvarno nepristojno, ker je tožeča stranka predmet spora ovrednotila na več kot 8.345,85 €, kar je kriterij za razmejitev stvarne pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Opozarja na 2. odstavek 30. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki v najemnih in zakupnih razmerjih predvideva pristojnost okrajnega sodišča ne glede na vrednost spornega predmeta. Zatrjuje, da gre za tak spor. Meni, da bi bilo okrožno sodišče pristojno le v primeru, če bi šlo za gospodarski spor.

Pritožba ni utemeljena.

Poleg vrednosti spornega predmeta, ki jo je kot kriterij razmejitve pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodišče uporabilo prvostopenjsko sodišče (1. odstavek 30. čl. ZPP), je pri presoji stvarne pristojnosti lahko odločilen tudi pravni temelj spornega razmerja. S 3. točko 2. odstavka 30. čl. ZPP je v sporih iz najemnih in zakupnih razmerij, ne glede na vrednost spornega razmerja, predpisana stvarna pristojnost okrajnega sodišča. Razmerje, ki ga v tožbi opisuje tožeča stranka, ni najemno razmerje, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da tožena stranka sporne nepremičnine zaseda na podlagi pogodbe. Tožeča stranka zatrjuje, da je do vložitve tožbe soglašala s tem, da sporne nepremičnine uporablja tožena stranka, vsa medsebojna razmerja pa so se urejala s konsenzom. Maja 2008 pa so se odnosi tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke poslabšali in od tedaj prihaja do sporov, celo sodnih postopkov, zaradi česar tožnik ne soglaša več s tem, da tožena stranka uporablja prostore v njegovi stavbi. Tak opis kaže na razmerje, ki traja do preklica, kar je značilnost prekarija (3. odstavek 583. čl. ZPP). Obstoj najemnega razmerja tožeča stranka izrecno zanika; odpoveduje ga zgolj iz previdnosti (podredno) – za primer, da bi sodišče obravnavano razmerje štelo za najemno razmerje.

Ker predmet obravnave ni spor iz 3. tč. 2. odstavka 30. čl. ZPP (spor iz najemnih in zakupnih razmerij), je pri razmejitvi pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem odločilna vrednost spornega predmeta. Tožbeni zahtevek se ne nanaša na denarno terjatev, zato je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Tožeča stranka je spor ovrednotila na 26.157,60 €.

Na 1. odstavku 30. čl. temelječa ugotovitev, da je o sporu pristojno odločati okrožno sodišče, ker vrednost spora presega znesek 2.000.000 SIT (8.345,85 €), ki je kriterij za razmejitev pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem, je pravilna. Na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP je zato pritožba zavrnjena in potrjena prvostopenjska odločitev.

Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).

O pritožbi odloča senat, ker gre za pravno vprašanje, pomembno pri oblikovanju sodne prakse (3. odstavek 166.a čl. ZPP).