Jedro

Odločujoča in pravilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da sta se pravdni stranki v 6. členu dogovora zavezali, da si bosta prizadevali in naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi (tretji) lastnik nepremičnine izvedel parcelacijo in novo parcelo v približni izmeri 2.300 m² prodal tožnici. Tožnica v pritožbi izpostavlja še določbo 9. člena dogovora (op. ta člen je kot pravno podlago upoštevalo tudi sodišče prve stopnje), s katero se je toženka zavezala opustiti vsakršna ravnanja v kamnolomu, ki bi tožnico motila pri posesti ali jo ovirala pri opravljanju dejavnosti. Nesporno je bila parcelacija izvedena in toženka je obe novo nastali nepremičnini kupila sama.

Tožnica na izpostavljeni pogodbeni podlagi zoper toženko uveljavlja tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino (op. nepremičnino, ki je bila predmet zgoraj izpostavljenega prizadevanja obeh pravdnih strank) z vsebino, ki je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Povedano drugače, na zgoraj omenjeni pogodbeni podlagi želi s tožbenim zahtevkom oblikovati (nadomestiti) toženkino (avtonomno) izjavo volje (o prodaji nepremičnine, po določeni ceni, z zemljiškoknjižnim dovolilom,...). Tožničina teza, da gre le za izpolnitev pogodbe (dogovora oziroma nekakšne generalne klavzule) in da se je obligacija prizadevanja zaradi kršitev spremenila v nekakšno obligacijo rezultata, je zmotna in ji ni mogoče slediti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zgoraj izpostavljena obligacija prizadevanja (kljub zapisu, da bosta "naredili vse, kar je njihovi moči", in vključno z opustitveno dolžnostjo iz 9. člena dogovora) ne vsebuje tožničine pravice in toženkine obveznosti skleniti prodajno pogodbo, s katero bi toženka tožnici prodala omenjeno nepremičnino.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 839,06 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe z vsebino, ki je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in se na tem mestu ne povzema, ter za povračilo pravdnih stroškov in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna toženi stranki (toženki) v roku 15 dni povrniti 3.662,71 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, izpostavlja okoliščine zadeve in pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi toženkinih zavez iz 6. in tudi 9. člena Dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij (dogovor). V pretežnem delu pritožbe pojasnjuje s katerimi ravnanji/opustitvami je toženka kršila omenjeni določbi dogovora. Ponavlja tezo, da se je dogovorjena obligacija prizadevanja spremenila v obligacijo rezultata in da 6. člen dogovora vsebuje generalno klavzulo, ki je podlaga za tožničin tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino (izpolnitveni zahtevek). Graja zmotne materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bilo vzpostavljeno upniško-dolžniško razmerje in da tožnica iz tega razmerja nima nobene pravice. Zmotno je razlogovanje, da se sodišče zaradi neobstoja aktivne legitimacije (op očitno gre za materialno legitimacijo oziroma utemeljenost zahtevka) ni vsebinsko opredeljevalo do zahtevka, saj je opravilo vsebinsko presojo zahtevka. Zmotna je ugotovitev, da niso obstajali dodatni (posebni) dogovori, ki niso zapisani v 6. členu dogovora. Sodišče prve stopnje se v ničemer ni opredelilo do navedb in stališč tožnice in je storilo bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Stališča iz sodbe VS RS II Ips 24/2022 niso uporabljiva v konkretni zadevi, ker je šlo za bistveno drugačno dejansko stanje. Zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo na preprostem dejstvu, da dogovorjena obligacija prizadevanja ne predstavlja ustrezne podlage za zahtevano sodno varstvo. Tožnica izpostavlja določbe mandatne in na njej temelječih pogodb, ki imajo naravo obligacij prizadevanja. Bistveno pri teh pogodbah je, da obveznosti niso konkretizirane in da se je treba zavzemati za interese naročnika ter ga obveščati o okoliščinah, ki so zanj pomembne. Jasno je, da mora toženka pogodbo izpolniti na vsakega izmed možnih (in pravno dopustnih) načinov. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ). 6. člen dogovora vsebuje zavezo, da si bosta pravdni stranki prizadevali in storili vse, kar je v njuni moči, da bi tedanji lastnik izvedel parcelacijo in novo parcelo prodal tožnici. Jasna sta interes in cilj tožnice. Sodišče prve stopnje je zanemarilo trditve o duhu in namenu dogovora (op. tožnica obširno opiše urejanje medsebojnih razmerij, svoja pričakovanja in toženkine kršitve dogovora). Cilj je še vedno mogoče doseči. Napačen je zaključek, da ni bilo posebnih dogovorov izven samega besedila, in sklep, da "nič kar ni zapisano, ne velja". O tem je pričala takratna tožničina odvetnica, katere izjavo je sodišče prve stopnje zanemarilo. Izjavi lastnika družbe, ki je lastnica toženke, ni mogoče slediti, ker je izrecno izpovedoval o neseznanjenosti s poslovanjem. Celo toženka je izpovedala, da je bilo dogovorjeno, da bo ona izpeljala parcelacijo. Toženka je imela vse informacije, zato je bilo utemeljeno pričakovanje, da bo tožnico obveščala. Ravnala je v nasprotju z dogovorom (op. tožnica obširno utemeljuje toženkine kršitve dogovora). Tožnici parcele ne želi prodati, pri čemer je interes izgubila po siceršnji realizaciji dogovora. Sodišče prve stopnje se je s svojim postopanjem in zavrnitvijo tožbenega zahtevka dejansko izognilo konkretni (življenjski) rešitvi predmetnega spora. Napačno je stališče o tožničini neaktivnosti in v celoti so prezrti tožničini argumenti, da sta se na dražbi skupno prodajali obe parceli, ki sta nastali s parcelacijo. Med pravdnima strankama bi, če bi se dražbe udeležila tožnica, obstajala konkurenca. Toženka bi morala predlagati dogovor o skupnem nastopu na dražbi in o prenosu lastništva. Posledično sta nezakonita tudi odločitev o zavrnitvi dokaza s postavitvijo izvedenca nepremičninske stroke ter odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

3.Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pravno relevantnem delu, to je v delu, iz katerega izhaja pravilnost končne odločitve sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvijo 22. člena URS. Odveč je pripomniti, da predmetne kršitve glede nebistvenih okoliščin obravnavanega primera, po naravi stvari ne morejo biti podane oziroma ne morejo imeti vpliva na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Dokaz s postavitvijo izvedenca nepremičninske stroke ni bil predlagan, ampak je bil predlagan dokaz s postavitvijo sodnega cenilca nepremičninske stroke. Tožnica neizvedbe slednjega dokaza na naroku ni grajala, zato te zatrjevane relativne procesne kršitve ne more uspešno uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (glej prvi odstavek 286.b člena ZPP). Predmetni dokaz je bil nenazadnje obrazloženo zavrnjen iz razloga nepotrebnosti, pri čemer toženka razlogov za njegovo zavrnitev ne izpodbija. Razlogi so razvidni iz siceršnje obrazložitve izpodbijane sodbe in so v tem, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi pomanjkanja aktivne (stvarne) legitimacije. Posledično se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ukvarjati s presojo predlagane kupnine za nepremičnino in v tej smeri izvajati dokazov.

6.Pravilna je tožničina teza, da je sodišče tožbeni zahtevek vsebinsko presojalo in da ga je zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne (stvarne) legitimacije. Posledično so zmotni nekateri zapisi sodišča prve stopnje, da se ni vsebinsko opredeljevalo do postavljenega zahtevka, da ni podana aktivna legitimacija za vložitev te tožbe, ipd..

7.Odločujoča in pravilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da sta se pravdni stranki v 6. členu dogovora zavezali, da si bosta prizadevali in naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi (tretji) lastnik nepremičnine izvedel parcelacijo in novo parcelo v približni izmeri 2.300 m² prodal tožnici. Tožnica v pritožbi izpostavlja še določbo 9. člena dogovora (op. ta člen je kot pravno podlago upoštevalo tudi sodišče prve stopnje), s katero se je toženka zavezala opustiti vsakršna ravnanja v kamnolomu, ki bi tožnico motila pri posesti ali jo ovirala pri opravljanju dejavnosti. Nesporno je bila parcelacija izvedena in toženka je obe novo nastali nepremičnini kupila sama.

8.Tožnica na izpostavljeni pogodbeni podlagi zoper toženko uveljavlja tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino (op. nepremičnino, ki je bila predmet zgoraj izpostavljenega prizadevanja obeh pravdnih strank) z vsebino, ki je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Povedano drugače, na zgoraj omenjeni pogodbeni podlagi želi s tožbenim zahtevkom oblikovati (nadomestiti) toženkino (avtonomno) izjavo volje (o prodaji nepremičnine, po določeni ceni, z zemljiškoknjižnim dovolilom,...). Tožničina teza, da gre le za izpolnitev pogodbe (dogovora oziroma nekakšne generalne klavzule) in da se je obligacija prizadevanja zaradi kršitev spremenila v nekakšno obligacijo rezultata, je zmotna in ji ni mogoče slediti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zgoraj izpostavljena obligacija prizadevanja (kljub zapisu, da bosta "naredili vse, kar je njihovi moči", in vključno z opustitveno dolžnostjo iz 9. člena dogovora) ne vsebuje tožničine pravice in toženkine obveznosti skleniti prodajno pogodbo, s katero bi toženka tožnici prodala omenjeno nepremičnino. Dogovora o sklenitvi vtoževane prodajne pogodbe, kljub tožničinim ciljem in interesom, ni bilo. Takšna pravica in obveznost iz dogovora ne izhaja in tudi ni podane zakonske podlage, po kateri bi morala toženka s tožnico skleniti vtoževano prodajno pogodbo. Poenostavljeno povedano je tožničin tožbeni zahtevek nesklepčen oziroma neutemeljen po materialnem pravu (dogovoru).

9.Zato so preostali pritožbeni očitki pravno nerelevantni in odgovor nanje niti ni potreben. Sicer drži pritožbeno zavzemanje, da zadeva VS RS II Ips 24/2022 obravnava drugačno dejansko stanje, vendar so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da dogovor ni ustrezen pravni posel, ki bi utemeljeval tožbeni zahtevek (op. takšen, ki meri na izvedeno pridobitev lastninske pravice); da ni bilo zaveze, da bo toženka nepremičnino prodala tožnici; in da obveznost, ki jo tožnica vtožuje ni bila predmet dogovora in pogajanj. Pravno nerelevantna je okoliščina, da toženka od tožnice zahteva plačilo za uporabo omenjene parcele. Enako velja za vse obširno zatrjevane kršitve dogovora s strani toženke, saj le-te ne utemeljujejo tožbenega zahtevka. Drži, da so nekateri zaključki sodišča prve stopnje zmotni (npr. da ni bilo vzpostavljeno upniško-dolžniško razmerje in da tožnica nima nobene pravice proti toženki iz materialnopravnega razmerja), vendar le-ti ne vplivajo na pravilnost in zakonitost drugih zaključkov oziroma končne odločitve sodišča prve stopnje. Jasno je namreč, da obligacija prizadevanja vzpostavlja upniško-dolžniško razmerje in določene pravice ter dolžnosti, vendar ne takšnih, ki jih s tožbo zasleduje tožnica. Zatrjevane kršitve toženke in pričakovanja tožnice bi se lahko odrazile v morebitnih odškodninskih zahtevkih, ne pa v zahtevku za sklenitev prodajne pogodbe s tožnico, in da, omenjena obligacija prizadevanja ne predstavlja ustrezne podlage za zahtevano sodno varstvo. Sodišče prve stopnje se ni izognilo konkretni (življenjski) rešitvi spora, temveč tožnici ni moglo prisoditi nečesa, kar ji, kljub obširno (s sklicevanjem na mandatno pogodbo in njej podobne pogodbe) zatrjevanim toženkinim kršitvam, ne gre. Strinjati se je mogoče, da pri obligacijah prizadevanja vseh modalitet posla ni vedno mogoče konkretizirati, vendar iz takšnih obligacij ni mogoče izpeljevati zavez, ki so nove, tuje in dejansko pomenijo nekakšno nedogovorjeno sankcijo za kršitev pogodbe. Zavez (konkretno zaveze za sklenitev prodajne pogodbe med pravdnima strankama) ni mogoče preprosto izluščiti iz okoliščin in zatrjevanega duha oziroma namena dogovora. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 82. člena OZ. Pravno nerelevantno je, kdo je bolj aktivno/pasivno pristopil k obligaciji prizadevanja. Tudi v primeru, če se sledi tožničinim nadaljnjim pritožbenim trditvam in očitkom zmotne dokazne ocene nekaterih izpovedb, da so obstajali dogovori izven predmetnega zapisa (glede parcelacije) in da so nekatera ravnanja bila pričakovana (obveščanje), iz teh (dodatnih) obveznosti ne izhaja vtoževana zaveza k sklenitve prodajne pogodbe s predlagano vsebino. Sodišče prve stopnje se s presojo (ne)obveščanja ni bilo dolžno ukvarjati, saj upoštevaje tožbeni zahtevek ne gre za pravno relevantno dejstvo. Enako velja za dejstvo, da sta se nepremičnini prodajali in prodali kot celota. Smiselno podobno velja za očitek, da bi bilo razumljivo, da bi toženka lahko tožnici predlagala sklenitev sporazuma o skupnem nastopu na razpisu oziroma dogovor, po katerem bi ena izmed pravdnih strank pridobila obe nepremičnini ter po dogovorjenih pogojih lastništvo parcele, za katero ni izkazovala interesa, prenesla na drugo stranko (op. očitno bi bil upoštevaje zaključek pritožbe tudi po mnenju tožnice potreben nek dodaten dogovor). Ker toženka ni zavezana k sklenitvi prodajne pogodbe s tožnico, je pravno nerelevantno, če nepremičnine ne želi prodati in če je izgubila motivacijo za zasledovanje interesov tožnice.

10.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

11.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna priglašenih 1.125 točk za odgovor na pritožbo, 21,25 točk materialnih stroškov (ne priglašenih 2% od nagrade, ampak 2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 839,06 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo priglašenih 100 točk za posvet s stranko (1 ura) in 100 točk za poročilo stranki. Ti stroški niso samo neizkazani, kar je že povsem zadosten razlog za njihovo zavrnitev, ampak so hkrati še vsebovani v nagradi za sestavo odgovora na tožbo in ne gre za samostojni odvetniški storitvi, za kateri bi toženki pripadala posebna nagrada (glej tudi ustaljeno sodno prakso1). V zvezi z drugim argumentom je pojasniti, da sodišča niso vezana na obvezno razlago določil Odvetniške tarife (OT), ki jih sprejme upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (OZS). Razlaga prava je imanentna sodiščem, sodnik pa je pri opravljanju svoje funkcije vezan na ustavo in zakon. Toženkino sklicevanje na obvezne razlage OT, sprejete s strani upravnega odbora OZS, je vsled navedenemu neutemeljeno.

-------------------------------

1Npr. odločbe VSC I Cp 380/2023 z dne 16.11.2023 in I Cp 439/2019 z dne 15. 1. 2020, VSK I Cp 177/2021 z dne 23. 6. 2021, VSL I Cpg 101/2019 z dne 26. 2. 2019 in II Cp 91/2020 z dne 9. 3. 2020 ter številne druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.