Jedro

Izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) samo po sebi ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Pridržanje je dopustno, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni.

Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe sicer pravilno pojasnilo, da je standard znatne nevarnosti pobega bližje standardu velike nevarnosti kot pa standardu zaznavne nevarnosti. Ni pa razvidno, katere pritožnikove individualne okoliščine in katera dejstva, ki jih je ugotovila že toženka v upravnem postopku ali ki jih je sodišče ugotovilo sámo (navaja namreč, da je po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje3), je upoštevalo pri oceni, da ni podana pritožnikova znatna begosumnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1829/2021-15 z dne 17. 12. 2021 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3721/2021/5 (1222-13) z dne 6. 12. 2021 (I. točka izreka sodbe in sklepa), in ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da je do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa (II. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedenim (odpravljenim) sklepom je toženka odločila, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) na prostore Centra za tujce od 4. 12. 2021 od 11.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje za šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebitni odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Navedeni sklep toženke je bil odpravljen na podlagi presoje, da tožnikovo pridržanje ne temelji na ugotovitvi znatne nevarnosti pobega, poleg tega pa opis oziroma ugotovitve toženke tudi ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost v smislu 28. člena Uredbe Dublin III.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo (I. točka izreka sodne odločbe) vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da sodišče presojo o neizkazani znatni nevarnosti pobega preveč opira na besedišče v izpodbijanem sklepu in zanemarja ugotovljeno dejansko stanje, saj upošteva predvsem tožnikovo trditev na naroku za glavno obravnavo, da namerava ostati v Sloveniji. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru zavrača pritožbene navedbe. Med drugim izpostavlja, da osebe ni mogoče pridržati samo zato, ker je v postopku po Uredbi Dublin III. Zaradi tega dejstvo prehajanja meja na nedovoljen način samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je podana znatna begosumnost, ampak je treba pri odločanju upoštevati tudi individualne okoliščine. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da mora za pridržanje osebe v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III obstajati znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Le v takem primeru lahko države članice v skladu z navedeno določbo in na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, pod nadaljnjim pogojem, da je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

7. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022 razložilo, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) samo po sebi ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Pridržanje je dopustno, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Izpostavilo je, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega,2 ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.

8. Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe sicer pravilno pojasnilo, da je standard znatne nevarnosti pobega bližje standardu velike nevarnosti kot pa standardu zaznavne nevarnosti. Ni pa razvidno, katere pritožnikove individualne okoliščine in katera dejstva, ki jih je ugotovila že toženka v upravnem postopku ali ki jih je sodišče ugotovilo sámo (navaja namreč, da je po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje3), je upoštevalo pri oceni, da ni podana pritožnikova znatna begosumnost. V 14. točki obrazložitve je navedlo samo, da razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil Hrvaško, še ne pomenijo, da bo pred koncem predmetnega postopka zapustil tudi Slovenijo, saj je na naroku na izrecno vprašanje povedal, da namerava ostati v Sloveniji.

9. Navedeno pomeni, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ni mogoče razbrati, katere pritožnikove individualne okoliščine in na kakšen način so bile upoštevane pri presoji stopnje nevarnosti pritožnikovega pobega pred zaključkom postopka predaje Hrvaški, razen tega, da je sodišče očitno verjelo njegovemu zagotovilu na glavni obravnavi, da namerava ostati v Sloveniji. Vendar je izpodbijani sklep tudi v tem delu pomanjkljiv, saj niso navedeni razlogi za tako dokazno oceno pritožnikove izpovedi.

10. Vrhovno sodišče je zato zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Nekateri avtorji pojasnjujejo, da je znatna nevarnost višja stopnja nevarnosti kot gola nevarnost. To zahteva vsaj, da pobeg ni samo verjeten, ampak mora biti pri oceni stopnje verjetnosti bolj verjeten kot ne. Glej Steve Peers in drugi, EU Immigration and Asylum Law (Text and Commentary), Second Revised Edition, Brill/Nijhoff, 2015, str. 373. 3 Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da vprašanje obstoja znatne nevarnosti pobega ni dejansko, ampak je pravno vprašanje. Nanaša se na subsumpcijo dejstev pod pravno normo, s čimer odgovarja na vprašanje, ali se ugotovljena dejstva oziroma okoliščine prilegajo abstraktnemu dejanskemu stanu iz te norme.