Jedro

V skladu s 352. členom OZ zastara odškodnina terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 352. člena OZ). V 2. odstavku 352. člena pa je določeno, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Obseg nepremoženjske škode je znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadostuje, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Če tudi oškodovanec za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera, ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek. Tožnici je bil obseg škode znan najkasneje ob zaključku zdravljenja, zato je terjatev tožnice ob vložitvi tožbe že zastarala, saj je potekel 3 letni subjektivni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 8.960,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2008 v 15 dneh in izplačati rento v višini 125,00 EUR, od izdaje sodbe dalje in sicer vsakega 5. v mesecu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila ter da ji je dolžna povrniti stroške postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (vse I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 4.113,06 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II točka izreka). Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu zahtevka v znesku 17.291,53 EUR.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pravočasno pritožuje tožnica ter sodbo izpodbija v celoti, saj meni, da ne temelji na pravičnem sojenju. Tožnica pritožbi prilaga kopijo RTG slik hrbta in prsi, ki je le del medicinske dokumentacije, ki je sodišče ni upoštevalo. V pritožbi navaja, da se na slike ni hotela sklicevati odvetnica, ki ji je bila dodeljena s strani brezplačne pravne pomoči in ki je vztrajala, da se na sodišču obravnavajo le izvidi in pri tem popolnoma zavrnila, da predloži RTG slike. Obstajajo ogromna protislovja med zdravniškimi mnenji in tožnica v pritožbi poudarja, da pri nas javni zdravstveni sistem funkcionira tako, da se zdravniki med seboj ščitijo, čeprav gre na račun zdravja pacientov. Če eden zdravnik naredi napako bodo vsi nadaljnji zdravniki, ki dobijo isto zadevo v roke ščitili tega zdravnika. Tožnica navaja, da njena medicinska dokumentacija odseva te prijateljske vezi, kjer zdravniki zakrivijo napake, nato pa drug drugega ščitijo. Tožnica predlaga, da se postavi neodvisnega sodnega izvedenca, ki bo očital RTG slike in natančno preučil celotno dokumentacijo. Izvedenec, ki je tekom postopka podal izvedensko mnenje je zaposlen na A. centru in noče pokvariti kolegialnih vezi. Tožnica meni, da sojenje ni bilo pravično, ker je bil sodni izvedenec pristranski. Prav tako je izvedenec B.B. zaposlen na A. centru in živi v isti stavbi ter je sosed odvetnice, ki je bila tožnici dodeljena preko brezplačne pravne pomoči. Sta družinska prijatelja in odvetnica mu nikakor ni upala na obravnavi ugovarjati. Glede zastaranja tožbe nikakor ne more biti res, da je bilo 5. 3. 2004 končano zdravljenje in če bi sodišče, vključno z odvetnico tožnice, upoštevalo celotno obsežno dokumentacijo, skupaj z RTG slikami, bi ugotovilo, da se je zdravljenje poškodbe, ki jo je tožnica utrpela na delovnem mestu, iz katerega je bila kasneje odpuščena, ni nikoli končalo, ker nikoli ni bila zdravljena. Tožnica predlaga, da sodišče postavi neodvisnega izvedenca, ki bo očital slike in šel skozi vse izvide ter pojasnil protislovje med zdravniškimi mnenji, potem pa sam na podlagi RTG slik postavil diagnozo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica se je dne 28. 1. 2004 poškodovala, ko je po nalogu tožene stranke čistila stavbo oziroma prostor pred podjetjem C. d.o.o., ko ji je na ledu, ki je bil na tleh pred vhodnimi vrati navedenega podjetja spodrsnilo, tako da je padla in se pri tem poškodovala. Zaradi poškodb se je tožeča stranka 4. 2. 2004 zglasila v A. centru, kjer ji je zdravnik predpisal oskrbo z relativnim počitkom, analgetiki po potrebi ter hlajenje bolečega predela, predpisana pa ji je bila tudi fizioterapija. Tožnica je dne 30. 4. 2008 vložila tožbo zaradi plačila odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala obstoj vzročne zveze med padcem dne 28. 1. 2004 in s strani tožnice navajanimi zdravstvenimi težavami ter je izpodbijala trditev tožnice, da je bilo zdravljenje domnevne poškodbe zaključeno 31. 3. 2008 ter je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi poteka zastaralnega roka. Prav tako pa je tožena stranka prerekala tudi zahtevek tožnice za plačilo materialne škode zaradi stroškov v zvezi z zdravljenjem, prevozom in nakupom medicinskih pripomočkov ter zdravil. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi odločila trikrat in sicer prvič je s sodbo opr. št. I Pd 1266/2008 z dne 6. 3. 2009 zavrnilo zahtevek tožnice in toženi stranki prisodilo stroške postopka, prav tako pa je zaradi delnega umika tožbe glede izplačila 31.000,00 EUR iz naslova nematerialne škode postopek ustavilo. Zoper sodbo se je pritožila tožnica in Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom Pdp 736/2009 z dne 28. 1. 2010 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, ter sodišču prve stopnje naložilo, da mora ugoditi dokaznemu predlogu tožeče stranke in postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bo podal mnenje o tem, kdaj je bilo tožničino zdravljenje dejansko zaključeno. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo napotkom pritožbenega sodišča in s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 204/2010 z dne 25. 11. 2011 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.567,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek 23.432,76 EUR pa zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo premoženjsko škodo v znesku 12,80 EUR ter da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto plačo v znesku 44,50 EUR, po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek v znesku 1.194,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 3.190,46 EUR. Po pritožbi obeh strank je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom Pdp 330/2012 z dne 25. 7. 2012 pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter sodišču prve stopnje naložilo, da dopusti izvedbo dokaza z vpogledom v priloženo izvedensko mnenje izvedenca, dr. D.D. in odpravi izpostavljena nasprotja med njegovim mnenjem in izvedenskim mnenjem dr. C.C., nato pa ponovno presodi utemeljenost ugovora zastaranja tožene stranke. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje vpogledalo izvedensko mnenje dr. D.D., dr. med. spec. z dne 5. 9. 2011, ki ga je pridobilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (v zadevi Ps 16/2009 z dne 1. 12. 2011) in dodatno zaslišalo dr. C.C.. Na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je obseg nastale škode bil tožnici znan najkasneje ob zaključku zdravljenja, to pa je bilo dne 5. 3. 2004. Pri tem se je sodišče oprlo na izjavo izvedenca dr. C.C., ki je na naroku dne 23. 11. 2012 vztrajal pri zaključku, da je bilo zdravljenje glede tožničinega padca z dne 18. 1. 2004 zaključeno dne 5. 3. 2004. Izpovedal je, da je njegov zaključek, ko je pregledal celotno medicinsko dokumentacijo tožnice, da je poškodba, ki jo je utrpela tožnica dne 28. 1. 2004, lahko le minimalno vplivala na razvoj degenerativnih sprememb desne rame in gibljivosti desne rame ter da je desna rama dejansko relativno močno degenerativno okvarjena, s tem pa so povezane tudi stalne bolečine tožnice in je v posledici tega bila pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Po mnenju izvedenca je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ta invalidnost je bila tudi predmet izvedeniškega mnenja prim. dr. D.D., dr. med. in je bil vpliv poškodb iz leta 2004 le minimalen. Po mnenju izvedenca je poškodba lahko vplivala le toliko, da se je razvilo nekaj več brazgotin okoli ramenskega sklepa, kar je lahko posledica udarnine mehkega tkiva okrog ramenskega sklepa. Zaključek izvedenca je bil ponovno, da je vpliv poškodbe iz leta 2004 na sedanjo okvaro desne rame tožnice minimalen. Izvedenec je tudi podal mnenje, da se tožnica neposredno po padcu ni veliko zdravila, saj je prišla zaradi težav z bolečinami v desni rami na ponovni pregled k travmatologu šele 21. 10. 2004 in še to zaradi zlomljenega prsta, ki je posledica nove poškodbe.

V skladu s 352. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS; št. 83/2001 in naslednji) zastara odškodnina terjatev za povzročeno škodo v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 352. člena OZ). V 2. odstavku 352. člena pa je določeno, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih od kar je škoda nastala. Glede začetka tega subjektivnega zastaralnega roka sta pravna teorija in sodna praksa izoblikovali posebna merila, kdaj se šteje, da je obseg nepremoženjske škode oškodovancu znan. Tako velja, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno in se zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadostuje, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Če tudi oškodovanec za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera, ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek (tako je odločilo Vrhovno sodišče v sodbah VIII Ips 459/2007 z dne 6. 4. 2009, VIII Ips 363/2009 z dne 10. 5. 2011, VIII Ips 459/2007 z dne 6. 4. 2009. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, ob dejstvu, da je izvedenec kot datum zaključka zdravljenja navedel 5. 3. 2004, pravilno zaključilo, da je tožnici obseg škode bil znan najkasneje ob zaključku zdravljenja (5. 3. 2004), zato je terjatev tožnice ob vložitvi tožbe dne 30. 4. 2008 že zastarala, saj je potekel 3 letni subjektivni zastaralni rok.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da obstajajo ogromna protislovja med zdravniškimi mnenji in da zato naj sodišče postavi neodvisnega sodnega izvedenca, ki bo očital RTG slike in natančno preučil celotno dokumentacijo. Navedbe, s katerimi pritožba utemeljuje zahtevo po izločitvi izvedenca, po svoji vsebini predstavljajo nestrinjanje z izdelanim izvedenskim mnenjem, kar pa ne pomeni razloga za izločitev izvedenca, zaradi dvoma v nepristranskost (6. točka 70. člena ZPP. Tako je odločilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 87/2009 z dne 25. 1. 2011).

Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile bistvenega pomena za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).