Jedro

Zahteva se plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja, kar pomeni, da gre za pogodbeno (poslovno) odškodninsko terjatev v smislu 262. člena ZOR, zato obravnavana terjatev zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna solidarno plačati tožnikoma odškodnino, to je H. S. v znesku 2.250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2000 dalje do plačila; in S. M. v znesku 2.380.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2000 dalje do plačila in zahtevek na povračilo povzročenih stroškov. Nadalje je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 860,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper sodbo sta tožnika vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni, v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženo stranko obveže na plačilo stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ali da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da sodišče prve stopnje utemeljuje svojo ugotovitev, da je območna organizacija S. imela pravno sposobnost na podlagi statuta z dne 31.01.1991, na dokazu, ki izvira iz pravdnega postopka P 2442/2002-III Okrožnega sodišča v Ljubljani. Enako se sodišče prve stopnje posredno sklicuje na statut O. in okolice z dne 31.01.1991 iz odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 30.04.1993. Po mnenju pritožnikov sklicevanje na navedene dokaze predstavlja bistveno kršitev določb ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbami 286. člena ZPP. Tožena stranka bi morala navajati dejstva in predlagati dokaze v utemeljitev svojih navedb tudi glede dokazovanja pravne sposobnosti Območne enote S. in okolica, ki naj bi nastalo pred oktobrom leta 1992. Ker tega tožena stranka ni storila, teh dokazov ni v tem pravdnem spisu, sodišče prve stopnje pa je prekoračilo pooblastila, ki mu gredo po zakonu, in je kljub pravilom o prekluziji uporabilo ključni dokaz, ki ga sploh ni v spisu. Sodišče prve stopnje se sklicuje na Statut O. in okolice iz januarja 1991, ki ni nikoli bil predložen v spis. Pritožnika opozarjata, da bi statut, v kolikor sploh obstaja, morala predložiti tožena stranka, potem pa bi jima moral biti ta statut vročen, da bi lahko podala svoje stališče glede statuta, zlasti pa, ali v njem obstajajo določbe o pravni sposobnosti O. Ob tem pritožnika poudarjata, da sta s trditvami in predloženimi dokazi dokazala, da obstaja pasivna legitimacija tožene stranke. Nadalje navajata, da je tudi sicer zmotno stališče sodišča prve stopnje, ko trdi, da je pravna sposobnost Območne organizacije S. in okolice nastala na podlagi Zakona o reprezentativnosti sindikatov iz leta 1993 retroaktivno, to je za nazaj. Kaj takega ne predpisuje niti zakon, niti katerikoli drugi materialnopravni akt. Šele od dne, ko je shranjen statut na v zakonu predpisan način, sindikat pridobi lastnost pravne osebe in s tem pravno in pravdno sposobnost. Pritožnika zato menita, da je trditev, da je O. in okolica pridobila lastnost pravne osebe s sprejetjem statuta leta 1991, v nasprotju z določbami materialnega prava in v nasprotju z utečeno sodno prakso. Opozarjata tudi, da ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi nastalo zastaranje odškodninske terjatve. Navajata, da sta konec leta 2001 ali v začetku leta 2002 izvedela, da v njuni zadevi tožena stranka sploh ni vložila tožbe na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. To sta ugotovila šele takrat, ko so ostali znanci, ki jih je zastopal odvetnik M. J. v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem, dobili spor in prejeli odškodnino. Šele takrat sta se pozanimala, v kateri fazi je njuna zadeva, a ker nista dobili nobenega odgovora od pravne službe Z, sta angažirala odvetnika M.J., ki je vpogledal v vpisnike Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in ugotovil, da tožba ni bila nikoli vložena. Tožnikoma to dotlej ni bilo znano; potem je bila vložena zahteva in nato tožba. Poudarjata, da je ob analizi, ali je nastalo zastaranje odškodninske terjatve, potrebno upoštevati vse objektivno subjektivne elemente, to je, da je nastala škoda, kdaj je nastala škoda in kdaj sta oškodovanca izvedela za škodo in za tistega, ki je škodo storil. Tožnika sta izvedela za škodo šele takrat, ko sta leta 2002 preko novega pooblaščenca ugotovila, da tožba sploh ni bila vložena in da so njihovi sodelavci prejeli določen znesek ob isti dejanski in pravni podlagi. Tako sta šele takrat lahko identificirala višino škode. Nadalje navajata, da sta šele po poizvedbah novega pooblaščenca ugotovila, da je odškodninsko odgovorna Z, ki ji je bilo dano pooblastilo za zastopanje. Preden je nastala škoda in preden sta oškodovanca izvedela, da jima je sploh nastala škoda, ter za tistega, ki je škodo povzročil, ne morejo teči niti subjektivni niti objektivni roki. Opozarjata, da je od leta 1992 do leta 1995 bila vojna na območju BiH, zaradi česar tožnika sploh nista mogla komunicirati z organi na območju Republike Slovenije. Po vojni kot tujca nista mogla priti na območje Republike Slovenije, ker nista bila v delovnem razmerju in nista imela pogojev za pridobitev vstopnega vizuma. To jima je bilo omogočeno šele potem, ko je novi pooblaščenec vložil tožbo in ko je bilo na podlagi vabila sodišča na obravnavo tožnikoma omogočeno, da prideta na območje Republike Slovenije. N avajata še, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal njun pooblaščenec, zlasti ni zaslišalo njiju ter pravnika Z, ki je delal na zadevi, in sicer v zvezi z vprašanjem pasivne legitimacije tožene stranke, dela pravne službe v zadevi tožečih strank in glede podanega ugovora zastaranja odškodninske terjatve. To zna biti po mnenju tožečih strank odločilno glede dokazovanja dejstev, zatrjevanih s strani pravdnih strank.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je terjatev tožnikov v vsakem primeru zastarala. Pri tem sodišče druge stopnje pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je zmotno pravno naziranje tožnikov, da bi bilo glede zastaranja potrebno upoštevati pravila o subjektivnem roku, kar tožnika ponavljata tudi v pritožbi. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v obravnavani zadevi zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja, kar pomeni, da gre za pogodbeno (poslovno) odškodninsko terjatev v smislu 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR , Uradni list SFRJ, št. 29/1978, 39/1985, 45/1989, 57/1989 in Uradni list RS, št. 88/1999), torej po pravilih o kršitvi pogodbene obveznosti, in ne za odškodninsko terjatev za izvenpogodbeno (neposlovno) škodo oziroma za škodo iz naslova civilnega delikta (154. člen ZOR in nasl.). Glede na navedeno tudi v zvezi z zastaranjem ne pride v poštev uporaba določil o zastaranju odškodninske terjatve po prvem in drugem odstavku 376. člena ZOR, ki določata 3-letni subjektivni in 5-letni objektivni zastaralni rok, na katera se v pritožbi sklicujeta tožnika, marveč je – kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje – potrebno uporabiti tretji odstavek 376. člena ZOR, ki specialno ureja zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo s kršitvijo pogodbene obveznosti. Pravilna je tudi nadaljnja obrazložitev sodišča prve stopnje, da zastaralni rok za odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (po kršitvi pogodbe) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev (prvi odstavek 361. člena ZOR), ter da obravnavana terjatev zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (tretji odstavek 376. člena ZOR).

Kršitev pogodbe – in s tem nedopustno ravnanje pri poslovni odškodninski obveznosti – je podana, če pogodbena obveznost ni (pravilno in pravočasno) izpolnjena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odločitev delavskega sveta delodajalca tožečih strank, s katero njuni zahtevi za varstvo pravic ni bilo ugodeno, sprejeta na seji dne 19.10.1992, s čimer je bila istega dne seznanjena tudi tožena stranka (sodišče prve stopnje je to ugotovilo na podlagi zatrjevanja tožnikov, slednja pa te ugotovitve v pritožbi ne izpodbijata). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi morala biti tožba zoper delodajalca vložena najkasneje do vključno 03.11.1992 (to je v 15-dnevnem roku od seznanitve z dokončno odločbo – po 83. členu tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/1989 s spremembami). Če je bilo med strankami mandatnega razmerja dogovorjeno, da se v primeru zavrnitve zahteve za varstvo pravic tožečih strank vloži tožba zoper njunega delodajalca, pa to ni bilo storjeno, bi – kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje – najkasneje od dne 03.11.1992 dalje tožnika lahko zahtevala odškodnino zaradi kršitve pogodbene obveznosti (pričetek teka zastaralnega roka), ta njuna terjatev pa bi zastarala najkasneje dne 03.11.1997 (po petih letih). Ker sta tožnika odškodninsko tožbo zaradi kršitve pogodbe vložila šele dne 10.09.2002, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je njuna terjatev zastarala, saj je že davno potekel splošni petletni zastaralni rok. Glede na navedeno in upoštevaje citirana določila ZOR o odškodnini za kršitev pogodbene obveznosti ter o zastaranju pogodbene odškodninske terjatve so brezpredmetne pritožbene navedbe tožnikov o tem, da bi bilo potrebno upoštevati določila o subjektivnem in objektivnem zastaralnem roku, kot tudi zatrjevano dejstvo, da sta tožnika šele konec leta 2001 oziroma v začetku leta 2002 – ko sta izvedela, da so njuni znanci v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani dobili spor in prejeli odškodnino – lahko identificirala višino škode, oziroma da sta se šele tedaj pozanimala v kateri fazi je njun postopek ter ugotovila, da ni bila vložena tožba. Prav tako pri tem nima bistvene vloge dejstvo, da sta tožnika živela na območju BiH in da zaradi vojne v času od leta 1992 do 1995 nista mogli komunicirati z organi Republike Slovenije; zastaralni rok je namreč potekel kasneje, proti koncu leta 1997, in bi lahko tožnika, kot ju je utemeljeno v izpodbijani sodbi opozorilo že sodišče prve stopnje, z bolj skrbnim in aktivnim ravnanjem oziroma s poizvedbami pri svojem nekdanjem delodajalcu, nenazadnje pa tudi s pisno poizvedbo pri pristojnem sodišču, ugotovila ali je bila vložena tožba zoper njunega bivšega delodajalca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi s tekom zastaralnega roka (kdaj je le-ta začel teči in kdaj je potekel). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tožnika in pravnika tožene stranke glede podanega ugovora zastaranja odškodninske terjatve oziroma glede dela pravne službe, saj v zvezi z ugotavljanjem pravnorelevantnih dejstev za ugovor zastaranja, tožeča stranka takšnih dokaznih predlogov sploh ni podala.

Sodišče druge stopnje se ne opredeljuje do pritožbenih navedb tožnikov, da sta šele po poizvedbah novega pooblaščenca ugotovila, da je odškodninsko odgovorna Z., ki ji je bilo dano pooblastilo za zastopanje, saj tožnika tega, da sta za zastopanje (neposredno) pooblastila Z., v postopku pred sodiščem prve stopnje nista zatrjevala do konca prvega naroka za glavno obravnavo, v pritožbi pa nista izkazala, da tega brez svoje krivde nista mogla storiti, zato ta navedba predstavlja nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3). Enako velja za pritožbene navedbe tožnikov, da po vojni zaradi nezmožnosti pridobitve vstopnega vizuma nista mogla priti na območje Republike Slovenije ter da jima je bilo to omogočeno šele potem, ko je njun novi pooblaščenec vložil tožbo in sta šele na podlagi vabila sodišča na obravnavo lahko prišli na območje Republike Slovenije.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz razloga zastaranja tožbenega zahtevka, se do vprašanja pasivne legitimacije ter do pritožbenih navedb v zvezi z njo ni bilo potrebno opredeljevati. Tudi zatrjevana nepravilna uporaba oziroma neuporaba določb ZPP (po prvem odstavku 339. člena ZPP, kot v pritožbi navajata tožnika), namreč glede na ugotovljeno zastaranje terjatve tožnikov, ni mogla in ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožba tožnikov torej ni utemeljena, ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).