Jedro

Kot dokaz o drugem trajnem viru preživljanja ne zadoščajo izjave staršev in sestre, da tožnica od njih prejema zadostna sredstva za lastno preživljanje in preživljanje svojega otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1611/96-8 z dne 9.7.1998.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.8.1996, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za sprejem nje in njenega otroka v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da je pridobitev državljanstva po 10. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 in 13/94, ZDRS), to je z naturalizacijo, vezana na več pogojev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Med drugim je to tudi pogoj, da mora imeti oseba, ki zaprosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost (4. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS). Tega pogoja tožnica glede na podatke in listine v upravnih spisih ne izpolnjuje. Tudi po presoji sodišča je to že zadosten razlog za zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Na drugačno rešitev tega spora ne more vplivati dejstvo, da tožnici in njenemu otroku pri preživljanju pomagajo njeni starši in sestra. Sredstev, ki jih za svoje preživljanje trenutno dobiva od svojih staršev in sestre namreč ni šteti med trajne vire po 3. alinei 1. odstavka 5. člena Uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94). Tožena stranka je pravilno odločila tudi glede prošnje za sprejem tožničinega mladoletnega otroka A.V. Zanj bi bili izpolnjeni pogoji za sprejem v državljanstvo le takrat, če bi tožnica pridobila državljanstvo RS (2. odstavek 14. člena ZDRS). Zato je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Tožnica se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da živi na območju Republike Slovenije od svojega rojstnega leta 1969 (skoraj 30 let). Z overjeno izjavo svojih staršev in sestre je dokazala, da redno prejema zadostna sredstva za lastno preživljanje in preživljanje svojega otroka. Čeprav nezaposlena, ni od nikogar, razen od svojih staršev in sestre, zahtevala sredstev za preživljanje. Starši so dolžni preživljati svojega otroka, če nima sredstev za preživljanje in se ne more zaposliti. To pa njeni starši prostovoljno izpolnjujejo. Zato ne drži, da nima rednih sredstev za preživljanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, tako da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje ali spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Nadalje predlaga sodišču, da jo oprosti plačila sodnih taks za pritožbo, ker nima lastnih sredstev, s katerimi bi lahko plačala visoko sodno takso.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi ugotovitev v upravnem postopku. Po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, med drugim zagotovljen tudi trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Ta pogoj pomeni, da mora imeti prosilec za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastna sredstva, s katerimi se bo preživljal sam, bodisi drug trajen vir preživljanja, na primer zakonito pravico preživljanja po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tožnica očitno glede na podatke in listine v predloženih upravnih spisih tega pogoja ne izpolnjuje, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Kot dokaz o drugem trajnem viru preživljanja pa ne zadoščajo izjave staršev in sestre, da tožnica od njih prejema zadostna sredstva za lastno preživljanje in preživljanje svojega otroka. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica ne izpolnjuje pogoja trajnega vira preživljanja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS in je na tej podlagi pravilno odločilo.

Sodišče o predlogu tožnice za povrnitev stroškov ni odločilo, saj glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa je pristojno odločiti sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP/77 v zvezi s 16. členom ZUS).

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo izpodbijano sodbo.