Jedro

V sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v obravnavanem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni za tožnika na neto znesek 5.149,76 EUR obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni za tožnika na na neto znesek 5.149,76 EUR obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke in mu izplačati znesek 5.149,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 10. 2013 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožniku v roku 8 dni povrne stroške spora v znesku 972,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del I. in II. točko navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je kot pripadnik v mednarodnih operacijah in misijah prejemal plačo izven države, ki je sestavljena iz nominalne osnove in dodatkov. Taka plača predstavlja neto plačo, ki jo pripadnik dobi izplačano na račun. Po 4. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami je določeno, da plača v Republiki Sloveniji služi kot podlaga za obračun davkov, prispevkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Prav tako 1. odstavek 42. člena ZDoh-2 določa, da se ne glede na določbe 41., 43., 44. in 45. člena tega zakona v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja javnemu uslužbencu in funkcionarju po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, napotenemu na delo v tujino, vštevajo samo tisti dohodki oziroma deli dohodka iz delovnega razmerja, ki so po vsebini in obsegu ustrezajoči dohodkom iz delovnega razmerja, ki bi jih prejemal za enaka dela v Sloveniji. Tako je torej nesporno, da se davki in druge dajatve ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času vojaške službe, obračunajo na podlagi plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi opravljal delo v Sloveniji. Tudi v določbah ZPSV ni nikjer določeno, da se od odškodnine plačujejo prispevki. Enako velja za določbe ZPIZ-2. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da je predmet spora odškodninska terjatev. Sodišče v zvezi s tem ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti (škode, protipravnosti, vzročne zveze, krivde). Ker ti elementi, katerih tudi tožnik ni zatrjeval in dokazoval, pri čemer je na toženi stranki breme dokazovanja neobstoja krivde, niso obrazloženi, gre za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tudi po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter 22. členu Ustave RS, saj toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. V zvezi z višino škode nasprotuje stališču sodišča, da se ugotavlja vrednost dneva s povprečno delovno obveznostjo 174 ur mesečno, in sicer kot urna postavka in ne kot vrednost dnevne postavke. Ker tožnik vtožuje neizkoriščen dan tedenskega počitka, bi moralo sodišče ob predpostavki upoštevanja urne postavke prisoditi odškodnino za neprekinjenih 24 ur in ne zgolj za 8 ur, saj bi po metodologiji sodišča zgolj tako lahko ugotovili vrednost dneva, ko tožniku ni bilo zagotovljeno koriščenje tedenskega počitka. Uredba izrecno temelji na obračunu dnevne in ne urne postavke, na kar je tožena stranka tekom postopka opozorila. Sodišče se o tem ni izjasnilo in se sklicuje le na ustaljeno sodno prakso, kar pomeni kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj taka obrazložitev ne zadosti standardu obrazloženosti poleg tega pa gre tudi za kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem meni, da je v celoti neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Bistveni očitek, ki ga uveljavlja tožena stranka v pritožbi, je zmotna uporaba materialnega prava. Tožena stranka poudarja sporno naravo obravnavane terjatve, na to pa navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da ta bistvena kršitev postopka ni podana.

7. Pritožba glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), ker toženi stranki naj ne bi bila dana možnost, da se seznani z odločilnimi razlogi sodbe. Tudi ta bistvena kršitev ni podana, kar bo tudi pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS; št. 68/2007 in naslednji) se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

9. Delavec ima v skladu s 156. členom ZDR poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po 2. odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Vrhovno sodišče RS že v zadevi VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

10. Čeprav sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru za odškodnino za premoženjsko škodo, ni obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle najti podlago tudi za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnik ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti1. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom2. To glede tožene stranke ni bilo ugotovljeno. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Tako nastanek škode kot protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, upoštevati pa je potrebno še nakazano domnevo vzročnosti. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je bila tožniku zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazlagalo predpostavk odškodninske odgovornosti, kršena pravica do izjave v postopku po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS. Prav tako ni utemeljen očitek kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, prav tako ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Ključno je vprašanje pravilnosti materialnopravnega razlogovanja, v posledici katerega pa sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik v času misije v Afganistanu ni imel zagotovljenega niti enega dneva tedenskega počitka, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 26 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče pri izračunu višine urne postavke moralo upoštevati mesečno 30 - dnevno obveznost in ne 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka. Za računanje plače po 30 - dnevni mesečni delovni obveznosti namreč ni podana materialno pravna podlaga. V zvezi s tem pa tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

12. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe o predhodnem odvodu davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v obravnavanem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018).

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 357. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Odgovorilo je le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP). Kljub delni spremembi prvostopenjske odločitve pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka (II. točka izreka), saj se uspeh strank ni bistveno spremenil. 14. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člena ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.