Jedro

Sodišče druge stopnje s tem, da je v svoji sodbi navedlo pravilno firmo, ki izhaja iz izpiska iz registra, ni kršilo določb pravdnega postopka. Toženec nima prav, ko meni, da gre za spremembo stranke, pri kateri bi bilo treba upoštevati ustrezne določbe ZPP.

Ni mogoče pritrditi stališču revizije, da zaradi postopka pred sodiščem združenega dela glede iste terjatve ni bila podana litispendenca, ki predstavlja oviro za ugovor v pobot v tej pravdi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožeči stranki znesek 141,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1986 dalje do plačila. Zavrnilo pa je pobotni ugovor tožene stranke v višini 3.256,55 SIT. Ob reševanju toženčeve pritožbe je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo izrek sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora in ta ugovor zavrglo. Sicer pa je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče odločitev sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma da razveljavi odločitvi obeh sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje nepravilno spremenilo naziv tožene stranke, ne da bi spremembo vseboval izrek odločbe. Sprememba identitete subjekta, proti kateremu je toženec vložil ugovor v pobot, bi morala biti izvedena v skladu s procesnimi določbami. Toženčev ugovor je bil nepravilno zavržen iz razloga, da teče o tej terjatvi postopek pred sodiščem združenega dela. Zaradi takega postopka ne nastopi litispendenca. Sicer pa so za toženčev ugovor v pobot izpolnjeni vsi zakoniti pogoji.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tožena stranka v reviziji ni točno opredelila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Iz obrazložitve izhaja, da ugovarja nepravilni spremembi naziva tožeče stranke v izpodbijani sodbi in odločitvi sodišča druge stopnje o zavrženju ugovora v pobot. V sodbi sodišča druge stopnje pa niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožeča stranka je v svoji tožbi z dne 29.10.1986 navedla kot svoje ime : Hranilno kreditna služba SOZ "G.". V teku postopka je bilo sporno, če je taka stranka samostojna pravna oseba. Iz podatkov sodnega registra je sodišče prve stopnje v sodbi z dne 15.4.1993 ugotovilo, da je vpisana pravna oseba s firmo Hranilno kreditna služba "G.", že preje pa je obstajala firma Hranilno kreditna služba "G." o.sub.o. V skladu s svojimi ugotovitvami je sodišče prve stopnje pravilno ime tožeče vneslo v izrek sodbe, očitno pomotoma pa je bila v uvodu sodbe zapisana firma SOZ G. Sodišče druge stopnje s tem, da je v svoji sodbi navedlo pravilno firmo, ki izhaja iz izpiska iz registra, ni kršilo določb pravdnega postopka. Toženec nima prav, ko meni, da gre za spremembo stranke, pri kateri bi bilo treba upoštevati ustrezne določbe ZPP. Pravilna navedba firme tožeče stranke pa ni imela nobenega vpliva na odločitev sodišča druge stopnje, ki je zavrglo toženčev ugovor v pobot. Taka odločitev je bila posledica okoliščine, da je toženec v tem postopku po lastnih trditvah ugovarjal v pobot terjatev, glede katere je bil v teku postopek pred sodiščem združenega dela. Ni mogoče pritrditi stališču revizije, da zaradi postopka pred sodiščem združenega dela glede iste terjatve ni bila podana litispendenca, ki predstavlja oviro za ugovor v pobot v tej pravdi. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno razlagali določbe 194.čl. ZPP. Ker za ugovor v pobot ni bilo pogojev, je odločitev o zavrženju pravilna.

Odločitve o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke toženec v reviziji ni posebej izpodbijal. Revizijsko sodišče pa v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti kakšnih nepravilnosti ni ugotovilo.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo proti sodbi in sklepu zavrnilo (393. čl. ZPP).