Jedro

Ne drži torej, da poročilo ne upošteva časa pridobitve nepremičnine v letu 2006. Kolikor pa ima davčni organ morebitne pomisleke glede metodologije, ki je bila uporabljena v poročilu, ali drugih strokovnih vprašanj, pa je to stvar dokaznega postopka in dokazne presoje (o čemer pa niti izpodbijana niti drugostopenjska odločba nimata razlogov).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42152-8964/2020-2 z dne 6. 1. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril in naložil v plačilo 2.310,87 EUR dohodnine od dobička od odsvojitve nepremičnin. Iz obrazložitve izhaja med drugim, da je pred izdajo izpodbijane odločbe med davčnim organom in tožnikom potekala komunikacija glede določitve vrednosti nepremičnine ob pridobitvi, pri čemer je tožnik predložil cenitveno poročilo, vendar davčni organ ni upošteval vrednosti iz te cenitve, temveč je vrednost določil sam, in sicer pri 127.440,26 EUR, medtem kot se je tožnik z omenjenim mnenjem zavzemal za višjo vrednost.

2.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in pritrdil razlogom prve stopnje. Pritožbene navedbe, da je prvostopenjski organ ravnal samovoljno, da bi tožniku moral razkriti podatke, na podlagi katerih je določal vrednost, ter da je šlo na strani prvostopenjskega organa le za ugibanje, je zavrnil ter dodal, da se je prvostopenjski organ prepričljivo približal vrednosti v skladu z najvišjo stopnjo zavesti, do katere je mogoče priti na podlagi izvedenih dokazov in splošnih pravil o logičnem sklepanju.

3.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter s sodbo odloči o stvari in o tožnikovem zahtevku za povračilo preveč plačane dohodnine s pripadki. V bistvenem navaja, da sporna vrednost nepremičnine ob pridobitvi ni bila ugotovljena na podlagi dokazil, ki jih je tožnik predložil, čeprav na to 98. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) nedvoumno napotuje. Tožnik je po daljši komunikaciji s prvostopenjskim organom naročil izdelavo cenitve, ki so jo napravili kompetentni strokovnjaki, pri čemer ne drži, kot mu je odgovorila kontrolorka na prvi stopnji, da cenitev ni bila narejena na dan pridobitve. Po pojasnilih cenilca je bila namreč v cenitvi narejena ustrezna izravnava v skladu s strokovnimi pravili. Cenitev pa kljub temu ni bila upoštevana.

4.Toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani in drugostopenjski odločitvi in njunih razlogih, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

5.Tožba je utemeljena.

6.Sporno vprašanje v tem upravnem sporu je le eno, in sicer, ali je tožnik predložil ustrezna dokazila za dokazovanje primerljive tržne cene nepremičnine v času pridobitve, v smislu zadnjega stavka drugega odstavka 98. člena ZDoh-2. Tožnik je namreč predmetno nepremičnino pridobil na podlagi darilne pogodbe leta 2006.

7.Tožnik je pred izdajo izpodbijane odločbe predložil poročilo o oceni vrednosti nepremične A., d.o.o., oceno vrednosti pa je izvedel sodni cenilec B. C. (v sodnem spisu pod C2). V zvezi s tem poročilom iz izpodbijane odločbe izhaja, da cenilec /.../ ni upošteval časa pridobitve nepremičnine, temveč je za izračun tržne primerjave povzel prodaje iz leta 2007 /.../. Tudi drugostopenjski davčni organ v tej zvezi povzame, da prvostopenjski organ poročilu ni sledil v celoti, saj je bila predmetna nepremičnina odsvojena leta 2006, tožnik pa je predložil poročilo, ki primerja vrednosti nepremičnin od leta 2007 dalje.

8.Po presoji sodišča tožnik utemeljeno izpodbija tako ugotovljeno dejansko stanje, kajti iz spornega poročila med drugim izhaja:

-str. I in 2: da je kot datum ocene vrednosti opredeljen 15. 11. 2006 (pridobitev),

-str. 20, 21: prilagoditev glede na podatke o prodajah podobnih stanovanj v letu 2007 ter glede na podražitve od konca leta 2006 do posameznih presečnih datumov v letu 2007,

-str. 24: ocena, da znaša vrednost nepremičnine 157.000,00 EUR (tudi) na dan 15. 11. 2006.

9.Ne drži torej, da poročilo ne upošteva časa pridobitve nepremičnine v letu 2006. Kolikor pa ima davčni organ morebitne pomisleke glede metodologije, ki je bila uporabljena v poročilu, ali drugih strokovnih vprašanj, pa je to stvar dokaznega postopka in dokazne presoje (o čemer pa niti izpodbijana niti drugostopenjska odločba nimata razlogov).

10.Glede na navedeno je bilo v izpodbijani odločbi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, zato jo je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek. Tožnik je sicer predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, vendar ni postavil zahtevka, prav tako pa sodišče na to ni vezano1 in je izdalo ugodilno sodbo kot bi bila vložena izpodbojna tožba. Posledično je bilo na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člen ZUS‑1 o zadevi moč odločiti brez glavne obravnave.

11.Tožnik povrnitve stroškov postopka ni zahteval.

-------------------------------

1Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.

Zveza

Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 98, 98/2

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.