Jedro

Ker je pri tožnikovem delu preko polnega delovnega časa šlo za izjemno delo pri odpravi okvar na delovnih sredstvih (vzdrževalec kotlov in vročevodov), ki je bilo nujno za preprečitev škode, in je bilo urejeno v splošnih aktih delodajalca, se tožniku plača za to delo, opravljeno v zakonsko dopustnih okvirih, všteje v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 4. 2009 in prvi odstavek odločbe Območne enote tožene stranke ... št. ... z dne 10. 2. 2009. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 30 dni na novo odmeriti delno invalidsko pokojnino od 6. 2. 2009 dalje tako, da se pri ugotovitvi pokojninske osnove upoštevajo tudi plače, prejete za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1976 do 1985 in sicer: za leto 1976 v znesku 2573,58 tedanjih din, za leto 1977 v znesku 4.534,89 tedanjih din, za leto 1978 v znesku 3.019,70 tedanjih din, za leto 1979 v znesku 5.141,93 tedanjih din, za leto 1980 v znesku 4.041,40 tedanjih din, za leto 1981 v znesku 7.317,78 tedanjih din, za leto 1982 v znesku 18.289,70 tedanjih din, za leto 1983 v znesku 11.257,46 tedanjih din, za leto 1984 v znesku 38.230,50 tedanjih din, za leto 1985 v znesku 91.157,00 tedanjih din.

Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati razliko med delno invalidsko pokojnino, izplačano po odločbi št. ... z dne 10. 2. 2009 in delno invalidsko pokojnino, odmerjeno z upoštevanjem plač iz prejšnjega odstavka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov razlike zapadlih v plačilo do vložitve tožbe dne 5. 5. 2009 od 5. 5. 2009 dalje, od kasneje zapadlih zneskov pa od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 447,00 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba št.... z dne 8. 4. 2009 in odločba št. ... z dne 10. 2. 2009 ter da se tožniku delna invalidska pokojnina odmeri z upoštevanjem osebnih dohodkov, izplačanih za 1146 ur dela preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1976 do leta 1985. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe na novo odmeriti delno invalidsko pokojnino z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa ter mu izplačati razliko med delno invalidsko pokojnino, odmerjeno in izplačano po odločbi z dne 10. 2. 2009 in na novo odmerjeno delno invalidsko pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v 8 dneh. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da naj se pri izračunu pokojninske osnove upošteva osebni dohodek, ki ga je v obdobju od leta 1976 do leta 1985 prejel za delo preko polnega delovnega časa, saj je to delo opravljal v skladu z določbo 312. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sklicuje se na določbo 27. čl. Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnim delodajalci, ki je določal primere, ko se je takšno delo štelo kot poseben delovni pogoj. Kasnejši Zakon o delovnih razmerjih, vključno s spremembami iz leta 1982, je enako določal primere, ko se je delo preko polnega delovnega časa štelo kot poseben delovni pogoj, ki ga delavci upoštevajo pri merilih, po katerih odmerjajo pravice, odvisne od dolžine delovnega časa. Sodišče se je zmotno sklicevalo na spremenjeni 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ki je pričel veljati 31. 7. 1982, po katerem dela preko polnega delovnega časa ni mogoče uvesti, če se ga da opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Zaposlovanje in usposabljanje delavcev ni bilo odvisno od tožnika in zato ne more biti prizadet v svojih pravicah, če delodajalec tega ni storil. Izpovedal je, da mu je bilo nadurno delo pisno odrejeno, v celotnem obdobju ga je opravljal zaradi nujnosti, ker bi sicer glede na naravo tehnologije in organizacije dela nastala precejšnja materialna škoda. Nadurno delo je bilo potrebno zaradi odprave okvar na delovnih sredstvih, pa tudi zato, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah. Z izpovedjo prič je dokazano, da je bilo delo v spornem obdobju nujno, nepredvideno in ga je potrebno šteti kot poseben delovni pogoj. Izpolnjen je tudi časovni pogoj, ker je delo trajalo manj kot 12 ur tedensko. Ni bilo mogoče vnaprej vedeti, ali bo pri obratovanju parnih kotlov in toplovodov prišlo do okvar, bodisi zaradi mehanskih poškodb ali zunanjih vplivov. Če se napake ne bi takoj odpravile bi bila posledica škoda na zdravju delavcev, lahko bi bilo ogroženo življenje delavcev in občanov, delodajalcu pa bi nastala velika in nepopravljiva gospodarska škoda. Sodišče ni preverilo izpovedi priče A.P., ki naj bi navedel, da je imel tožnik v opisu dela tako redno vzdrževanje kot izredne dogodke. Pritožba citira določbo 2. čl. pogodbe o zaposlitvi, kjer ni navedeno, in kar je glede vsebine pogodb o zaposlitvi splošno znano dejstvo, da se delo ne bo opravljalo kot redno ali izredno. Nepravilno je sodišče ugotovilo, da tožnik ni bil edini, ki bi lahko opravljal dela pri popravilih oz. odpravi napak. Dejansko je bil edini usposobljen za varilca in strojnika kotla oz. kotlovnih naprav in je bil tako za odpravo navedenih napak edini kvalificiran.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je treba za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva in ponoviti dokaze, ki jih je sicer izvedlo že sodišče prve stopnje, vendar ne dovolj natančno, v posledici pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je na podlagi 355. in 358. čl. ZPP opravilo ustno obravnavo in tožnika ponovno zaslišalo. Po ponovni oceni izvedenih dokazov, zlasti izpovedi zaslišanih prič ter izpovedi tožnika je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

Tožnik je potrdilo delodajalca M. d.o.o. o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1976 do 1985 toženi stranki predložil dvakrat, prvič ko je zahteval predhodno pisno informacijo o višini starostne pokojnine dne 2. 10. 2008 in nato 23. 1. 2009, ko je vložil zahtevo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Tožena stranka je zahtevo za vštevanje omenjene plače v pokojninsko osnovo zavrnila, ne da bi podrobneje ugotovila dejansko stanje in ne da bi se opredelila do poročil delodajalca z dne 26. 1. 2009 ter 2. 3. 2009, v katerih je obrazloženo, kakšno delo je tožnik opravljal v spornem obdobju ter pojasnjeno, da je bil tožnik zaposlen v mehanični delavnici, ki je delovala kot servis za vse tedanje temeljne organizacije skupine M.. Naloga delavcev v vzdrževanju je bila zagotavljati nemoten potek proizvodnih procesov v ostalih temeljnih organizacijah, to pomeni, da so morali opravljati vzdrževalna in druga dela tudi izven rednega delovnega časa, da delovni procesi sicer niso bili moteni. V času tožnikove zaposlitve je bila oprema v kotlovnici M. večkrat zamenjana, ob tem je tožnik opravljal nujna dela preko polnega delovnega časa, česar ni mogel nadomestiti s prostimi urami, temveč mu je delodajalec takšno delo plačal. Napake je bilo potrebno odpravljati takoj, ko so nastale in ni bilo mogoče čakati, da bi delodajalec zagotovil dodatne zaposlitve ali prerazporejal delavce. Kotlarna, kjer je tožnik delal, je obratovala vse leto, toplotna energija je bila potrebna v tehnološkem procesu za sušenje lesa ter za stiskalnico furnirja in folije, pozimi pa tudi za ogrevanje.

V postopku pri sodišču prve stopnje zaslišani priči D.C. in A.P. sta bila tožnikova sodelavca, vsaj delno v spornem obdobju, in sicer D.C. od leta 1982, A.P. od oktobra 1980. D.C. je potrdil, da je tožnik posebej usposobljen za delo s parnimi kotli, za kar je potreben poseben izpit. Edini v kotlarni je imel spričevalo za varjenje. Povedal je, da je v zimskem času prihajalo zaradi nizkih temperatur do okvar, ponavadi se je to zgodilo zjutraj ali ponoči. S tožnikom sta bila zadolžena, da je kotlarna redno obratovala, ter za odpravljanje napak v izrednih primerih. Delavci iz drugih temeljnih organizacij niso mogli delati pri vzdrževanju, ker zato niso bili usposobljeni. Vzdrževanje je bilo potrebno zagotoviti ne glede na delovni čas ali prost dan za tri izmensko delo in za celotno proizvodnjo v M.. Okvare, kot na primer počene cevi vročevoda, bi pomenile škodo v proizvodnji, ogrožena so bila tudi delovna sredstva. Dela, ki jih je tožnik opravil preko polnega delovnega časa, niso bila predvidljiva, šlo je za izjemne situacije. Priča A.P. je potrdil, da je bil v spornem obdobju tožnik edini, ki je bil strokovno kvalificiran za varjenje ter upravljanje parnega kotla. Glede opisa del in nalog je priča izrazila le domnevo, da je imel tožnik v opisu tudi izredne delovne naloge zaradi odprave napak. Opis po prepričanju sodišča druge stopnje ni odločilen, ker je samo po sebi jasno, da bo v primeru okvar nujno delo vzdrževalcev, ob tem pa ni mogoče trditi, da ni šlo za izjemne in nepredvidljive dogodke. Priča je potrdil, da je večinoma prihajalo do izrednih dogodkov zunaj rednega delovnega časa. Do napak je zaradi stare strojne opreme prihajalo vsakodnevno, nepravočasno popravilo bi lahko ogrozilo poslovanje, kot primer je navedel, da je zaradi počene cevi stala celotna proizvodna linija.

Vse navedene trditve je v izpovedi na obravnavi pri sodišču druge stopnje potrdil tožnik. Opisal je, da je imela tovarna M. staro strojno opremo, na primer gorilci na kotlih so bili stari 30 let, in le on je imel dovolj izkušenj, da je odpravljal napake. Dogajalo se je, da je moral v tovarno sredi noči, da so se napake odpravile in je proizvodnja lahko nemoteno tekla. Stalne okvare so se pojavljale tudi na starih črpalkah. Zahtevek za popravila je bil dan ustno ali pisno, ne glede na navedeno pa je tožnik, kot edini usposobljeni, moral delati pri odpravi napak. Pravilno navaja pritožba, takšnega mnenja sta bili tudi obe zaslišani priči, da delavec za organizacijo dela, zaposlovanje novih delavcev in usposabljanje že zaposlenih, ne more biti odgovoren. Priča DC. je povedal, da sistem M. ni mogel zaposliti večjega števila vzdrževalcev, da to ne bi bilo racionalno je potrdil tudi priča A.P.. Tožnik je navedel, da sam ni bil zainteresiran za delo preko polnega delovnega časa, opravljal ga je po odredbi nadrejenih in zaradi potreb delovnega procesa. Odgovornim je predlagal dodatne zaposlitve, vendar za to ni bilo posluha. Občasno je zaradi bolezni moral nadomeščati tudi druge delavce. Šlo je za strokovno zahtevno delo, za upravljanje parnih kotlov se je zahteval obdobni preizkus znanja. Odklonitev odrejenega dela bi pomenila kršitev delovne obveznosti, delodajalcu pa bi v primeru, če okvar ne bi odpravil, nastajala premoženjska škoda.

Tožnik je predložil tri splošne akte, ki so v tedanji delovni organizaciji oz. temeljnih organizacijah M. urejali delovna razmerja in delo preko polnega delovnega časa. V samoupravnem sporazumu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu je naveden datum 17. 12. 1973. Pravilnik o delovnih razmerjih , ki je bil sprejet na zboru delavcev 16. 10. 1981, 10. 1. 1983 in 31. 5. 1983 (prečiščeno besedilo z dne 26. 10. 1983) in Pravilnik o delovnih razmerjih z dne 21. 12. 1978 sta določala primere in pogoje, v katerih lahko delodajalec odredi delo preko polnega delovnega časa. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 12/70), ki je veljal, kar zadeva določbe o delu preko polnega delovnega časa, že od 8. 4. 1965 dalje, je v 2. odst. 45. čl. določil, da je delavec dolžan delati več kot polni delovni čas v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšno materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov ali, da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, vendar samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Dodatno je Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki se ne šteje za delovno razmerje (Ur. l. SRS, št. 39/70) določil, da lahko delovna organizacija v skladu s svojim statutom uvede delo preko polnega delovnega časa tudi v primerih, ko se pojavijo dela, ki morajo biti po svoji naravi dokončana brez presledka, da se odvrne škoda ali, da se zagotovi nemoten potek dela, ni pa bilo mogoče vnaprej vedeti, koliko časa bodo takšna dela trajala in do kdaj bi morala biti opravljena. Smiselno enake določbe so bile v kasnejšem Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74), ki je veljal od 18. 5. 1974 dalje ter v Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77), veljavnem od 7. 1. 1978. Ta zakon je bil dopolnjen z zakonom (Ur. l. SRS, št. 27/82), ki je dodatno določal, da lahko delavci s samoupravnim splošnim aktom določijo, da bodo izjemoma za omejeno dobo delali prek polnega delovnega časa tudi, če splošni družbeni interesi in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določena dela oz. naloge v skladu s pogoji, ki jih določajo zakoni. Splošni akti, ki jih je predložil tožnik v bistvu povzemajo zakonske določbe, takšno mnenje je izrazil pooblaščenec tožene stranke na pritožbeni obravnavi, posebej je bilo še v pravilniku z dne 21. 12. 1978 ter v pravilniku z dne 26. 10. 1983 določeno, da delavci delajo preko polnega delovnega časa, če je potrebno, da se opravi delo, ki v določenem roku ni moglo biti opravljeno zaradi pomanjkanja energije ali, da se opravi delo za vojaške potrebe. Ravno primeri, da se odpravi okvara na delovnih sredstvih ter pomanjkanja energije kažejo, da je bilo tožnikovo delo pri vzdrževanju kotlov in toplovodnih naprav nujno ter je s tem izpolnjen pogoj za upoštevanje plačila za delo preko polnega delovnega časa, kot ga določa 407. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V splošnih aktih je bilo, usklajeno z ureditvijo v zakonih, ki so urejali delovna razmerja, določeno, da se delo preko polnega delovnega časa lahko vedno uvede zaradi izjemnih dogodkov, zaradi katerih bi sicer nastala materialna škoda ali bilo ogroženo življenje ali zdravje zaposlenih oz. občanov.

Tožnikovo delo preko polnega delovnega časa v nobenem letu ni preseglo zakonskih omejitev. Po ZDR/77 je namreč takšno delo lahko trajalo največ 12 ur na teden, po spremembah ZDR v letu 1982 največ 30 ur na mesec oz. po prehodni določbi (59. čl.) do 31. 7. 1984 do 48 ur na mesec, če je to odobril pristojni organ občinske skupnosti za zaposlovanje. Vsi izvedeni dokazi potrjujejo, da je šlo za izjemno delo pri odpravi okvar na delovnih sredstvih, sodišče druge stopnje je zato ugotovilo, da je tožnikov zahtevek, da se mu plača, ki jo je za takšno delo prejel, mora všteti v pokojninsko osnovo. S spremembo izpodbijane sodbe na podlagi prve alineje 358. čl. ZPP je tožbenemu zahtevku ugodilo, odpravilo izpodbijani odločbi in toženi stranki naložilo, da tožniku delno invalidsko pokojnino odmeri ponovno ter ob tem upošteva pri izračunu pokojninske osnove plače, ki jih je prejel za delo preko polnega delovnega časa.

Po sodbi je tožena stranka dolžna razliko v delni invalidski pokojnini izplačati za nazaj, od dneva, ko je tožnik pravico uveljavil oz. sukcesivno za vsak mesec. Na podlagi 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1 je zato tožniku dolžna izplačati od vsakomesečne razlike tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska, do plačila.

Ker je tožnik v sporu uspel, mu je tožena stranka po določbi 154. čl. ZPP dolžna povrniti stroške postopka, odmerjene po Zakonu o odvetniški tarifi (ZodvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009)