Jedro

V dejanski podlagi tožbe je navedeno dogovarjanje o sklenitvi družbene pogodbe in namensko posojilo, toženec pa ves čas zatrjuje obstoj družbene pogodbe. Toda bistvene sestavine za nastanek družbene pogodbe so: dogovor dveh ali več oseb, da bodo združile svoj trud in stvari v skupno korist oz. nastanek premoženja družbe. Od dogovora (in obstoječe zakonodaje) je odvisno, ali bo družba pridobila pravno osebnost, ali pa bo premoženje brez pravne subjektivitete, toda dogovor o skupnih vlaganjih je nujen. V danem primeru sta obe pravdni stranki izpovedali, da nista nameravala ustanoviti nobene od raznolikih oblik, ki jim zakon priznava pravno osebnost, torej bi šlo lahko le za navadno skupnost imovine, po pravilih paragrafa 1175 in naslednjih ODZ. Toda tožnik je zatrjeval, da se o vložkih sploh nista dogovarjala, ker je šlo za posojilo, ki naj bi mu sledila pogodba o proviziji; toženec pa je izpovedoval o dogovoru, da bosta prispevala vsak polovico sredstev za izdelavo orodja, nato pa je govoril o vložku v razmerju 1/3 proti 2/3. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o skupni participaciji, saj nista vnaprej določil meril za delitev dobička in izgube, marveč sta zasledovala le svoje (in ne skupne) koristi. Ker torej ni bilo skladnosti volje pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe, sodišče ni raziskovalo še drugih elementov, ki so potrebni za njen nastanek (obličnost, sposobnost strank in zlasti dopustnost).

Vsako dogovarjanje dveh ali več oseb o tem, kako bi prišle do denarja, ne predstavlja sklenitve pogodbe o skupnosti imovine (družbene pogodbe v ožjem smislu). Po določilu 26. člena ZOR je pogodba sklenjena, če se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah in v danem primeru do tega ni prišlo. Zato mora že po določilu 30. člena ZOR trpeti vsaka stranka svoje stroške pri stipulaciji. Je pa tudi mogoče, da pogodbenika pri pogajanju o glavnem pravnem poslu sklepata druge posle, v danem primeru posojilno pogodbo. Tožnik trdi in tudi toženec vseskozi (in celo v pritožbi) priznava, da je bilo pravdnima strankama že takrat jasno, da bo moral toženec prejeti denar na nek način vrniti, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 562. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec vrniti tožniku tolarsko protivrednost 6.000 DEM in zamudnih obresti po obrestni meri, ki velja za hranilne vloge v nemških markah pri Ljubljanski banki, za čas od 1.6.1991 dalje. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo, obenem pa je odločilo še o stroških postopka, katerih povrnitev v znesku 59.432,50 tolarjev je naložilo tožencu. Tako je odločilo po tem, ko je izvedlo vse dokaze in ugotovilo, da pravdni stranki nista sklenili družbene pogodbe, marveč posojilno pogodbo. Ker je tožnik posodil 6.000 nemških mark, mora tožencu posojilo vrniti v tolarski protivrednosti z ustreznimi obrestmi.

Proti sodbi se je ponovno pritožil toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in navaja, da je sodba nezakonita, ker je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Po njegovem ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče subsumirati pod ravnanje pri sklenitvi posojilne pogodbe, ker se pogodbenika nista posebej pogovarjala o vrnitvi denarja. Res je bilo sicer med njima jasno, da bo moral toženec denar tožniku na nek način vrniti, toda toženec je vseskozi trdil, da bo tožnik dosegel koristi od skupnega podjema z lastno (1) provizijo, (2) z rabatom, ki ga je toženec nudil tožniku oz. podjetju njegovega sina in (3) skozi pravico, da je tožnik skupaj s tožencem določal proizvodno ceno. Po mnenju pritožnika zaveza o vrnitvi denarja pri posojilni pogodbi ne more nastati molče, zato naj bi šlo za laično in brez ustreznih pisnih dokumentov sklenjeno pogodbo o civilni družbi. Oba vlagatelja sta namreč vlagala sredstva in delo, da je nastalo premoženje (stroji) in sta bila dogovorjena za participacijo vsakega od družbenikov na koristih in bremenih, ki bi izvirali iz takega razmerja. Toženec naj bi delal s stroji, tožnik pa bi prejemal provizijo, sodeloval pri določanju cene in dosegel rabat za podjetje svojega sina. Ob tem pritožba poudarja povezanost tožnika in podjetja njegovega sina, pri čemer naj bi prvi prišel do denarja s pretakanjem dobička v sinovem podjetju, ali pa bi se odpovedal lastnim koristim v sinovo korist. Tako kot pri dobičku, naj bi družabnika participirala tudi na bremenih, zato je krivično, da bi tožencu ostali stroji, tožnik pa bi dobil povrnjen denar. Po njegovem bi bilo treba upoštevati ekonomske zakonitosti ter dejstvo, da sta se pravdni stranki pogovarjali o skupnem namenu in za skupno korist tako, da bi imel toženec dobiček od izdelave mask, tožnik pa od razlike v ceni in provizijo. Ker za civilno pogodbo ni treba pisne oblike, je družba nastala, saj sta si pogodbenika že razdelila dobiček od prodaje mask.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov iz 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pregledalo je vse predložene listine, pregledalo sodni register in natančno zaslišalo obe pravdni stranki. Drugi dokazi niso bili predlagani, niti pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi.

V zvezi s tako ugotovljenim dejanskim stanjem, je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V dejanski podlagi tožbe je namreč navedeno dogovarjanje o sklenitvi družbene pogodbe in namensko posojilo, toženec pa ves čas zatrjuje obstoj družbene pogodbe. Toda bistvene sestavine za nastanek družbene pogodbe so: dogovor dveh ali več oseb, da bodo združile svoj trud in stvari v skupno korist oz. nastanek premoženja družbe. Od dogovora (in obstoječe zakonodaje) je odvisno, ali bo družba pridobila pravno osebnost, ali pa bo premoženje brez pravne subjektivitete, toda dogovor o skupnih vlaganjih je nujen. V danem primeru sta obe pravdni stranki izpovedali, da nista nameravala ustanoviti nobene od raznolikih oblik, ki jim zakon priznava pravno osebnost, torej bi šlo lahko le za navadno skupnost imovine, po pravilih paragrafa 1175. in naslednjih ODZ. Toda tožnik je zatrjeval, da se o vložkih sploh nista dogovarjala, ker je šlo za posojilo, ki naj bi mu sledila pogodba o proviziji; toženec pa je izpovedoval o dogovoru, da bosta prispevala vsak polovico sredstev za izdelavo orodja, nato pa je govoril o vložku v razmerju 1/3 proti 2/3. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o skupni participaciji, saj nista vnaprej določil meril za delitev dobička in izgube, marveč sta zasledovala le svoje (in ne skupne) koristi. Ker torej ni bilo skladnosti volje pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe, sodišče ni raziskovalo še drugih elementov, ki so potrebni za njen nastanek (obličnost, sposobnost strank in zlasti dopustnost).

Vsako dogovarjanje dveh ali več oseb o tem, kako bi prišle do denarja, ne predstavlja sklenitve pogodbe o skupnosti imovine (družbene pogodbe v ožjem smislu). Po določilu 26. člena ZOR je pogodba sklenjena, če se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah in v danem primeru do tega ni prišlo. Zato mora že po določilu 30. člena Zakona o obligacijskih razmerjih trpeti vsaka stranka svoje stroške pri stipulaciji. Je pa tudi mogoče, da pogodbenika pri pogajanju o glavnem pravnem poslu sklepata druge posle, v danem primeru posojilno pogodbo. Tožnik trdi in tudi toženec vseskozi (in celo v pritožbi) priznava, da je bilo pravdnima strankama že takrat jasno, da bo moral toženec prejeti denar na nek način vrniti, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo drugega odst. 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje po določilu 368. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo. Hkrati je zavrnilo tudi predlog za povrnitev pritožbenih stroškov (prvi odst. 154. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku).

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) ter pravna pravila občega državljanskega zakonika, so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-1).