Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bil splošni dogovor, ki določa temelje izplačil tožeči stranki, sprejet po sprejemu kolektivne pogodbe javnega sektorja - KPJS, aneksa št. 2 h KPJS in tudi ZNIRPJU. Pri sprejemu splošnega dogovora je tožečo stranko zastopalo Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije. V takšnih okoliščinah bi lahko pogodbene stranke obveznost izplačila odprave plačnih nesorazmerij iz sredstev tožene stranke v Splošni dogovor nedvomno vključile, če bi to želele, saj so bile vse bistvene obveznosti do sprejema Splošnega dogovora dne 23. 1. 2014 znane. Vendar se to ni zgodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 182437/2014 z dne 31. 12. 2014 razveljavi v celoti in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 672.852,88 EUR (pravilno: za razliko do zneska 672.852,88 EUR) in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 1. 2014 do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva povrnitev izplačila prvega obroka odprave ¾ plačnih nesorazmerij skladno z določbami Zakon o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev - ZNIRPJU. O identičnem dejanskem in pravnem stanju je višje sodišče že odločalo v sodbi I Cpg 729/2017 z dne 19. 9. 2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 271/2016 z dne 22. 5. 2017, kjer je sodišče odločalo o utemeljenosti zahtevka za povrnitev izplačila drugega izmed obrokov izplačila ¾ plačnih nesorazmerij.

6. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da izplačila odprave plačnih nesorazmerij ne pomenijo spremembe plače niti ne gre za drugo vrsto posega na področje plač v javnem sektorju, zato po določilu četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora to ne utemeljuje avtomatične prilagoditve v kalkulaciji cene zdravstvenih storitev. Glede ugovora negativnega finančnega učinka, ki ga ima takšno izplačilo za tožečo stranko, se je sodišče prve stopnje oprlo na obrazložitev predloga Vlade RS ZNIRPJU z dne 15. 11. 2013, ki zavezancem za izplačilo odprave plačnih nesorazmerij nalaga, da sredstva zagotovijo s prerazporeditvijo lastnih sredstev. Dodatno pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bil Splošni dogovor za leto 2014 sprejet po uveljavitvi ZNIRPJU, kar pomeni, da če bi pogodbene stranke Splošnega dogovora menile, da je strošek odprave plačnih nesorazmerij kalkulativni element oblikovanja cene, bi ta strošek upoštevale pri pripravi Splošnega dogovora, česar pa niso storile.

7. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ignorira finančne učinke, ki jih zavrnitev tožbenega zahtevka pomeni za tožečo stranko. Na načelni ravni gre pritrditi tožeči stranki, da so stroški izplačila odprave plačnih nesorazmerij dejansko preloženi na neposredne oziroma posredne proračunske porabnike. Vendar pa višje sodišče poudarja, da ta navedba ne more nadomestiti neobstoječe pravne podlage tožbenega zahtevka. Podlaga izplačila sredstev tožene stranke tožeči stranki so določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ in na njegovi podlagi sprejeta določila Splošnega dogovora. To pomeni, da primerjava finančnih učinkov ob izplačilu odprave plačnih nesorazmerij v primerjavi z "običajnim" dvigom plač ni utemeljena, če izplačila odprave plačnih nesorazmerij nimajo pravne podlage v določilih Splošnega dogovora o kalkulacijah cen zdravstvenih storitev.

8. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da določila Splošnega dogovora ne dajejo podlage za vključitev izplačila plačnih nesorazmerij med "spremembe višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju" v določilu četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora in da gre (zgolj) za vprašanje načina izplačila plače, ki pa ne spreminja same višine osnovne plače. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je finančni učinek z odpravo plačnih nesorazmerij enak, kot če bi se za enak znesek dvignile plače zaposlenih. Kot že rečeno, je bistvena razlika v tem, ali so konkretni izdatki pokriti s Splošnim dogovorom ali ne. Načeloma drži, da je za tožečo stranko razlikovanje nepomembno, ampak v razmerju do tožene stranke, od katere tožeča stranka ta sredstva terja, pa je ta razlika bistvena. Če tožeča stranka pravne podlage za zahtevek zoper toženo stranko nima, potem tega ne more nadomestiti z navedbo, da je zahtevano plačilo po višini (ne pa po temelju) identično plačilu, ki bi ga lahko terjala od tožene stranke. Na podlagi navedenega se tožeča stranka neutemeljeno zavzema za uporabo drugačne razlage relevantnih določb Splošnega dogovora in ZZVZZ.

9. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da iz (nezavezujočega) Poročila Državnega zbora k predlogu ZNIRPJU izhaja, da je Republika Slovenija zavezana zagotoviti dodatna sredstva v proračunu za izplačilo plačnih nesorazmerij. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni sporno, da je po določbi 2. člena ZNIRPJU tožeča stranka tista, ki je dolžna izplačati plačna nesorazmerja. Po določbi 125. člena Ustave RS je sodnik pri svojem delu vezan na zakon. Glede na jasno določbo ZNIRPJU v okoliščinah konkretne zadeve stališče, da je za plačilo neposredno zavezana Republika Slovenija, ni pravilno. Prav tako se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje, da predlog Vlade k ZNIRPJU ni zavezujoč dokument glede zaveze za pokritje odprave plačnih nesorazmerij s prerazporeditvijo sredstev znotraj tožeče stranke. Sodišče se v tem delu ni oprlo le na predlog Vlade, temveč zlasti na dejstvo, da je bil Splošni dogovor, ki določa temelje izplačil tožeči stranki, sprejet po sprejemu Kolektivne pogodbe javnega sektorja – KPJS, Aneksa št. 2 h KPJS in tudi ZNIRPJU. Pri sprejemu Splošnega dogovora je tožečo stranko zastopalo Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije. V takšnih okoliščinah bi lahko pogodbene stranke (tudi predstavniki interesov tožeče stranke) obveznost izplačila odprave plačnih nesorazmerij iz sredstev tožene stranke v Splošni dogovor nedvomno vključile, če bi to želele, saj so bile vse bistvene obveznosti do sprejema Splošnega dogovora dne 23. 1. 2014 znane. Vendar se to ni zgodilo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je stroške izplačila odprave plačnih nesorazmerij dolžna nositi tožeča stranka sama.

10. Pritožbena navedba, da partnerji pred sklenitvijo Splošnega dogovora niso mogli postavljati pogojev in nasprotovati predlagani vsebini je nedovoljena pritožbena novota, ki se po določbi 337. člena ZPP ne upošteva. Ne gre slediti niti argumentu, da bi lahko soglasje partnerjev pri sklenitvi Splošnega dogovora nadomestil sklep Vlade. Gre zgolj za nekonkretizirano predpostavko tožeče stranke.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbama prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.