Jedro

Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, priglasila je tudi svoje pritožbene stroške, pri čemer pa se o s strani tožeče stranke zatrjevanem dejstvu, da je vtoževani dolg „medtem poravnala“ ni izjavila. To pa pomeni, da dejstvo, da je tožena stranka vtoževano terjatev po vložitvi tožbe poravnala, v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno in bi ga bilo treba obravnavati v smislu 2. odst. 214. člena ZPP. Ker nespornih dejstev ni treba dokazovati, je okoliščina, da tožeča stranka ni predložila dokaza o izpolnitvi tožene stranke, nerelevantna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da se zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 72,00 EUR, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek zaradi umika tožbe ustavilo, tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 64,32 EUR.

Zoper odločitev o pravdnih stroških se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v 2. točki spremeni tako, da zahtevek tožene stranke po povračilu stroškov postopka zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

O pritožbi je na podlagi 5. odst. 458. člena ZPP odločila višja sodnica posameznica.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje odločitve o pravdnih stroških ni posebej obrazložilo. Sklicevalo se je na 1. odst. 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Smiselno je torej štelo, da tožeča stranka navedenih pogojev (da je umaknila takoj po izpolnitvi toženke) bodisi ni izpolnila bodisi ni izkazala.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v vlogi, s katero je tožbo umaknila, navedla, da tožbo umika zato, ker je tožena stranka dolg „medtem“ (kar se smiselno nanaša na obdobje po vložitvi tožbe) že poravnala. Pravdnih stroškov ni priglasila. Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, priglasila je tudi svoje pritožbene stroške, pri čemer pa se o s strani tožeče stranke zatrjevanem dejstvu, da je vtoževani dolg „medtem poravnala“ ni izjavila.

To pa pomeni, da dejstvo, da je tožena stranka vtoževano terjatev po vložitvi tožbe poravnala, v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno in bi ga bilo treba obravnavati v smislu 2. odst. 214. člena ZPP. Ker nespornih dejstev ni treba dokazovati, je okoliščina, da tožeča stranka ni predložila dokaza o izpolnitvi tožene stranke, nerelevantna. Sodišče prve stopnje nadalje tudi ni imelo razlogov, da umika tožbe ne upošteva kot takojšnjega, saj tožena stranka njegovi pravočasnosti ni nasprotovala, pa tudi iz dejanskih okoliščin primera ne izhaja, da bi zaradi nepravočasnega umika toženi stranki nastali kakšni stroški (v tem je namreč edini smisel zakonske zahteve po takojšnjem umiku tožbe).

Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zahtevo tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo. Tožeča stranka je zaradi uspeha s pritožbo upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.