Jedro

Za opredelitev pridobivalnega prostora, na katerem je bila pridobljena in na katerem se posledično prenaša rudarska pravica, sta ključni dovoljenji z dne 6. 8. 1980 in z dne 13. 10. 1998. Toženka je v izpodbijani odločbi zavzela stališče, da v dovoljenjih uporabljeni pojem pridobivalni prostor ne ustreza današnjemu pojmu pridobivalnega prostora, za kar pa po presoji sodišča ni podala zadostne pravne utemeljitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-16/2014-60 (00911425) z dne 24. 11. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju: izpodbijano) odločbo je Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju: toženka) pod 1. točko izreka odločilo, da se rudarska pravica na območju pridobivalnega prostora kamnoloma A. prenese na tožnico v obsegu, kot je opredeljen v tej točki izreka z navedbo parc. št. v k.o. B. in mej, določenih s poligonom točk 1 do 6, opredeljenih s koordinatami v Gauss-Krügerjevem koordinatnem sistemu. Iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe izhaja, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica vložila popolno vlogo za prenos rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora kamnoloma A. z gospodarske družbe C. d.d., (v nadaljevanju: družba C.). Toženka je v zadevi odločila že z odločbama z dne 17. 9. 2014 in 14. 5. 2015, ki ju je sodišče (prvo v 3. točki izreka, drugo v celoti) odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Toženka po pregledu dokumentacije v zvezi z določitvijo pridobivalnega prostora ugotavlja, da je, skladno z Uredbo o podelitvi rudarske pravice imetnikom dovoljenj za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin (Uradni list RS, št. 103/00 in 81/02, v nadaljevanju: Uredba) kot koncesijskim aktom ter koncesijsko pogodbo, št. 354-14-66/01, pridobivalni prostor A. definiran z dovoljenjema za izkoriščanje, št. 351-47/77-3 z dne 6. 8. 1980 in št. 351 02-149/90-251-2/ŠA z dne 13. 10. 1998. Dovoljenje z dne 6. 8. 1980 dovoljuje izkoriščanje apnenca rezerv A kategorije in nato navaja, da se odkopno polje rezerv A kategorije nahaja znotraj območja s koordinatami oglišč 1 do 6, in v mejah zemljiških parcel v lasti C. Območje mnogokotnika točk 1 do 6 sicer vključuje tudi del ceste s parc. št. 6084/4 k.o. B., ki pa ne more biti vključena v pridobivalni prostor, ker je ne navaja lokacijsko dovoljenje, ki ga je treba upoštevati, in ker ni bila ter ne bi mogla biti v lasti družbe C. Iz prvega in tretjega odstavka izreka dovoljenja z dne 6. 8. 1980 izhaja, da se dovoljenje daje kot je navedeno v rudarskem projektu pridobivanja apnenca v kamnolomu A. št. 72/5-80, izdelanem v septembru 1979 pri D., sestavni del katerega je med drugim karta "končno stanje", na kateri je prikazano, da se lahko na podlagi tega projekta izkoriščanje mineralne surovine izvaja na območju mnogokotnika točk 1 do 6. V nadaljevanju dovoljenje z dne 6. 8. 1980 sicer navaja, da se za potrebe kamnoloma določi velikost pridobivalnega prostora, ki je omejen s koordinatami oglišč A do H, vendar je treba pojem pridobivalni prostor iz dovoljenja razlikovati od tega pojma po kasnejših zakonih o rudarstvu. Današnjemu pojmu pridobivalni prostor ustreza v dovoljenju z dne 6. 8. 1980 uporabljeni pojem odkopno polje, v dovoljenju uporabljenemu pojmu pridobivalni prostor pa ustreza pojem nahajališče oziroma vsota današnjih pojmov pridobivalni prostor, raziskovalni prostor in pristopno zemljišče. Območje mnogokotnika točk A do H namreč vključuje tudi zaloge B in C1 kategorije ter dovozne ceste, prostore za odlaganje odkrivke, jalovine, separacijo, skladiščenje agregatov, ipd. Tretji odstavek izreka dovoljenja določa, da je nadaljnje izkoriščanje rezerv kategorije B in C1 (prvo so raziskane, drugo pa premalo raziskane zaloge) pogojeno z njihovo prekategorizacijo, dodatnim odkupom zemljišč in izdelavo dopolnilnega rudarskega projekta (ki bi ga po tedanjih predpisih morala potrditi upravna enota). Da je bilo navedeno družbi C. znano, kaže pridobitev novega dovoljenja za izkoriščanje z dne 13. 10. 1998, ki predstavlja razširitev izkoriščanja tehničnega kamna - apnenca v kamnolomu A. za II. fazo odkopavanja, in sicer delno razširitev odkopnega polja na parcele št. 5228, 5234/46 in 5234/53 k.o. B. Rudarski projekt navaja, da so robovi kamnoloma dosegli predvidene in odobrene meje izkoriščanja, da je za nadaljevanje treba izdelati projekt pridobivanja v območju geoloških zalog B in C1 ter da je za vsakokratno razširitev odkopnega polja treba pridobiti ustrezno dovoljenje. Navedeno izhaja tudi iz prilog rudarskega projekta, npr. priloge 3/1. Z odločbo, št. 351 02-199/90-671-2/b1 z dne 19. 9. 1995, je nato Upravna enota Sežana v dovoljenju z dne 6. 8. 1980 spremenila ime investitorja ter pri točkah A do H zamenjala v prvotnem dovoljenju napačno označene koordinate x in y. V letu 2001 je družba C. za območje, ki ga zajemata dovoljenji za izkoriščanje z dne 6. 8. 1980 in 13. 10. 1998, pridobila rudarsko pravico in koncesijo na podlagi 105. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 56/1999 in sledeči, v nadaljevanju: ZRud).

3. Kot navaja toženka, je z ugotavljanjem mej pridobivalnega prostora A. začela v zvezi z obravnavanim postopkom prenosa rudarske pravice, ki ga je vodila na podlagi 51. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 61/2010 in sledeči, v nadaljevanju: ZRud-1) in v katerem se rudarska pravica lahko prenese le v obsegu, kot je bila podeljena prenosniku. Meje in velikost pridobivalnega prostora je bilo treba ugotoviti tudi za potrebe vodenja rudarske knjige. Toženka je pred odločitvijo tožnici dala možnost izjave o pomembnih dejstvih in okoliščinah, in sicer je 24. 8. 2016 razpisala ustno obravnavo, na kateri je tožnica predložila: izpis iz lokacijske dokumentacije Občine Sežana, poročilo o vplivih na okolje za razširitev kamnoloma A., maj 1998 (str. 1), potrdilo o stanju zalog in virov mineralne surovine, zapisnik komisije za ugotavljanje zalog in virov mineralnih surovin z dne 28. 9. 2009, recenzijo elaborata o zalogah in virih E.E. z dne 17. 9. 2009, elaborat Geološkega zavoda Slovenije iz maja 2009 (str. 10 in 11), odmik št. 4 od rudarskega projekta za pridobivanje tehničnega kamna apnenca v kamnolomu A. iz decembra 2010 (str. 4) in odločbo Ministrstva za gospodarstvo, št. 0141-19/2006/14 z dne 30. 3. 2011, o odmeri rudarske koncesnine. Izpostavila je tudi enotno dovoljenje za izkoriščanje in izvajanje del Upravne enote Sežana, št. 361-1/2006/6 z dne 5. 3. 2007 (v nadaljevanju: enotno dovoljenje), s katerim je bilo izkoriščanje tehničnega kamna - apnenca in izvajanje del odobreno tudi na parc. št. 5229 k.o. B. Toženka navaja, da je dokumentacijo za ugotavljanje obsega pridobivalnega prostora A. zbrala in pregledala šele v letu 2012. Pred tem so se odločbe o odmeri rudarske koncesnine izdajale na podlagi priglasitev stranke in toženka možnosti kontrole priglašenih podatkov ni imela. Navedbe stranke so bile upoštevane tudi pri izdaji potrdil o stanju zalog in virov. Sicer pa toženka poudarja, da sta bili skladno s 105. členom ZRud rudarska pravica in koncesija družbi C. podeljeni v obsegu in pod pogoji, določenimi v dovoljenjih za izkoriščanje in ne na podlagi drugih dokumentov ali upravnih aktov. Zato tudi enotno dovoljenje iz leta 2007, ki je pravnomočno, vendar je bilo izdano v nasprotju z ZRud, ne more vplivati na obseg pridobivalnega prostora po zadevni koncesiji, izkoriščanje mineralne surovine brez koncesije za izkoriščanje pa se po zakonu šteje za nezakonito rudarsko delo. Toženka zavrača tudi sklicevanje na odmik št. 4 od rudarskega projekta za pridobivanje tehničnega kamna, ker ZRud-1, tako kot njegovi predhodniki, dopušča le odmika od rudarskega projekta za izvajanje del, ki pa mora biti skladen z rudarskim projektom za izkoriščanje. Dodaja, da je družba C. po opozorilu, da v priglasitvah osnov za odmero rudarske koncesnine navaja preveliko površino pridobivalnega prostora, to popravila s 35,8 ha na 8,2694 ha, kar ustreza površini pridobivalnega prostora po rudarski knjigi oziroma vsoti površine odkopnega polja, omejenega s poligonom točk 1 do 6 iz dovoljenja z dne 6. 8. 1980, ter površin parcel, ki so se v pridobivalni prostor dodale z dovoljenjem z dne 13. 10. 1998. 4. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu na odpravo izpodbijane odločbe. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se rudarska pravica prenese na parcelah in v obsegu, določenem s poligonom točk A - H, podrejeno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženki, ki naj ji v plačilo naloži tudi stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi tožnica ugovarja, da je toženka napačno ugotovila obseg pridobivalnega prostora A. in zato rudarsko pravico na tožnico prenesla v napačnem obsegu. Z enotnim dovoljenjem je bilo nosilcu rudarske pravice dano dovoljenje za izkoriščanje tehničnega kamna - apnenca in za izvajanje rudarskih del na območju pridobivalnega prostora kamnoloma A., kot je določen z odločbo z dne 6. 8. 1980 in odločbo o njeni spremembi z dne 19. 9. 1995, znotraj meje II. faze širitve kamnoloma na parc. št. 5229 k.o. B. Z odločbo z dne 6. 8. 1980 je bila določena velikost pridobivalnega prostora, ki je omejen s koordinatami oglišč A do H. To izhaja tudi iz lokacijske dokumentacije Občine Sežana št. 67-1/98, ter iz dovoljenja z dne 13. 10. 1998. Izrek izpodbijane odločne je po navedenem v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri toženka ponavlja, da je pridobivalni prostor definiran z dovoljenjema z dne 6. 8. 1980 in 13. 10. 1998, kljub temu pa njegov obseg nato opredeli s koordinatami odkopnega polja. Ko navaja, da je pojem pridobivalnega prostora iz dovoljenja treba razlikovati od enakega pojma po kasnejših zakonih, toženka ne utemelji, kdaj naj bi do takšne spremembe prišlo. Odločba z dne 6. 8. 1980 je bila izdana v času veljavnosti Zakona o rudarstvu (Uradni list SRS, št. 17/1975 in sledeči, v nadaljevanju ZRud/1975), družba C. pa je rudarsko pravico in koncesijo pridobila v letu 2001, v času veljavnosti ZRud. Zaključek, da se je koncesija podeljevala le za odkopno polje, ni smiseln. Če bi do spremembe prišlo v času sprejema ZRud, bi to bilo upoštevano v koncesijski pogodbi in odločbah, izdanih po letu 2001, vendar ni tako, saj je bila koncesijska pogodba sklenjena za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora (in ne odkopnega polja) kamnoloma A., pridobivalni prostor (in ne odkopno polje), na katerega se nanaša rudarska pravica, pa je bil opredeljen v obsegu, ki je določen v dovoljenjih z dne 6. 8. 1980 in 13. 10. 1998. Pri čemer se je po ZRud rudarsko pravico pridobilo na določenem pridobivalnem prostoru in ne na odkopnem polju. Izkoriščanje mineralnih surovin namreč ne pomeni zgolj njihovega odkopavanja, temveč vključuje tudi izvedbo vseh ostalih potrebnih del, da se mineralne surovine pridobi, obogati in uskladišči. 6. Kot navaja tožnica, obseg pridobivalnega prostora izhaja tudi iz: okoljevarstvenega dovoljenja z dne 28. 11. 2007; publikacije Geološkega zavoda; odločbe o odmeri koncesnisne, št. 0141-19/2006/14 z dne 30. 3. 2011 (kjer je kot osnova za izračun upoštevan obseg pridobivalnega prostora 35,80 ha, to pa je obseg, določen s točkami A do H); zapisnika 12. redne seje Komisije za ugotavljanje zalog in virov mineralnih surovin; potrdila o stanju zalog virov in mineralne surovine z dne 30. 11. 2009 (po katerem pridobivalni prostor obsega tudi zaloge kategorij B in C1); prilog 2 in 3/1 rudarskega projekta za pridobivanje iz julija 1995 (kjer so meje obstoječega pridobivalnega območja izrecno določene s točkami A - H); izpisa iz lokacijske dokumentacije Občine Sežana; poročila o vplivih na okolje iz maja 1998; elaborata Geološkega zavoda Slovenije iz maja 2009; recenzije E.E. z dne 17. 9. 2009 (iz katere izhaja obseg pridobivalnega prostora, določenega z dovoljenji z dne 6. 8. 1980 in 13. 10. 1998, v obsegu točk A - H, ter razmejen od območja, določenega z oglišči 1 - 6) ter odmika št. 4 od rudarskega projekta za pridobivanje tehničnega kamna - apnenca v kamnolomu A. iz decembra 2010. Tožnica v tožbi graja tudi kršitve pravil postopka. Na ustni obravnavi je predložila obsežno dokumentacijo. Toženka pa v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj ni izvedla predlaganih dokazov, oziroma se do njih ni opredelila, kar je bistvena kršitev pravil postopka in kršitev ustavnega načela kontradiktornosti in enakega varstva pravic. Izpodbijana odločitev je v nasprotju s stališčem sodišča, da je treba upoštevati tudi podatke oziroma listine rudarskega katastra, saj jo je toženka izdala v nasprotju z rudarskim projektom, ki ga je sama pridobila. Tožnica predlaga, naj sodišče glede na dosedanji potek postopka samo odloči o stvari.

7. Toženka je po pozivih predložila upravne spise zadeve. Ob tem je v vlogah, ki ju je sodišče prejelo 1. 10. 2018, navajala, da dokumentacija, na katero se je tožnica sklicevala na ustni obravnavi pri toženki, nima učinka na ugotovitev obsega pridobivalnega prostora. V preteklosti so se elaborati o zalogah in virih izdelovali in potrjevali za določeno nahajališče v obsegu, ki ga je navedel koncesionar, saj toženka ni razpolagala s podatkom o dejanskem obsegu pridobivalnih prostorov. Vztrajala je pri razlogih glede odmika št. 4, kot tudi, da so se odločbe o odmeri koncesnine izdajale na podlagi samopriglasitve, kontrola površine pridobivalnega prostora pa je mogoča šele od ugotovitve njegovih mej v letu 2012 in od takrat družba C. priglaša takšno površino (8,2694 ha). Lokacijska dokumentacija določa območje, na katero se nanaša; lokacijsko dovoljenje je bilo nato lahko izdano največ v obsegu lokacijske dokumentacije ali manj; dovoljenje za izkoriščanje pa največ v obsegu lokacijskega dovoljenja ali manj. Poročilo o vplivih na okolje je izdelano za interesno območje. Meje pridobivalnega prostora A. ne morejo biti drugačne, kot izhaja iz koncesijskega akta in koncesijske pogodbe ter dovoljenj za izkoriščanje, ki ju navajata. Takšna meja je vrisana v rudarsko knjigo in jo priznava C. Če bo želela tožnica rudarsko pravico tudi na dodatnih zemljiščih, lahko poda vlogo za širitev pridobivalnega prostora, na podlagi katere se rudarska pravica lahko podeli v poenostavljenem postopku brez javnega razpisa. Dovoljenje Upravne enote Sežana za izvajanje del z dne 2. 11. 1998 ni akt, s katerim bi se odobril pridobivalni prostor oziroma njegove meje. Na njegov obseg ne more vplivati "publikacija Geološkega zavoda Slovenije", v kateri pa je navedeno, da se dovoljenje za izkoriščanje nanaša na območje, omejeno s točkami 1 do 6, manjka pa omejitev na zemljišča v lasti C. 8. Tožnica je v vlogi navedla, da je toženka na ustni obravnavi omenjala, da se je pojem pridobivalni prostor v preteklosti napačno uporabljal in te napake naj bi sedaj popravljala, pri čemer pa, kot opozarja tožnica, vsebine odločb in z njimi določenega pridobivalnega prostora ne more samovoljno spreminjati. Pri prenosu rudarske pravice prevzemnik vstopi v pravno razmerje, kakršno je bilo ob trenutku prenosa; vsebina razmerja se zgolj zaradi prenosa ne sme spremeniti. Do vpisov sprememb je prišlo samovoljno, ne da bi bila o tem obveščena katerakoli stranka. Družbi C. je vseeno, kako so sedaj določene meje pridobivalnega prostora, prej pa je tudi sama navajala obseg, kot ga zatrjuje tožnica. Obseg pridobivalnega prostora je treba določiti po predpisih, veljavnih v času pridobitve koncesije, in pri tem upoštevati listine, izdane pred samovoljnim posegom toženke vanj. Iz enotnega dovoljenja jasno izhaja, da se izdaja na območju pridobivalnega prostora, določenega z odločbama z dne 6. 8. 1980 in 19. 9. 1995, ki izrecno določata, da se za potrebe kamnoloma določi velikost pridobivalnega prostora v obsegu točk A do H. Koncesijska pogodba določa, da se dajatev različno plačuje za območje pridobivalnega prostora, na katerem se dela že izvajajo (kategorija A) in na katerem se dela ne izvajajo (kategorija B in C1). Iz odločbe o odmeri rudarske koncesnine za leto 2010 izhaja, da se koncesnina odmerja za pridobivalni prostor, in sicer odprto površino (takrat 7,60 ha) in ostalo površino (takrat 28,20 ha), skupaj 35,80 ha, kar je površina pridobivalnega prostora, razvidna iz publikacije Geološkega zavoda. Tudi v letu 2006 izdanem potrdilu o stanju zalog in virov mineralne surovine v pridobivalnem prostoru so zajete tako zaloge A, kot tudi zaloge B in C1. Kaj potem predstavlja ostala površina pridobivalnega prostora, zakaj je v koncesijski pogodbi določeno plačevanje za območje pridobivalnega prostora, na katerem se dela še ne izvajajo, ter zakaj bi se toženka ukvarjala z zalogami na območju A do H, če to območje sploh ni predmet koncesijske pogodbe, toženka ne pojasni. Sklicevanje na odločbo o odmeri koncesnine iz leta 2017, kjer je ostala površina pridobivalnega prostora 0,00 ha, je po navedenem čisto sprenevedanje in zavajanje, prav tako sklicevanje, da je prijava v preteklih obdobjih napačna, ker naj bi šlo za samopriglasitev, saj se priglasitev opravi na uradnem obrazcu (med zahtevanimi podatki so podatki o velikosti pridobivalnega prostora, in sicer celotna površina, kot odprta in ostala površina ter stanje zalog A, B in C1), posredovani podatki pa niso odvisni od volje priglasitelja.

9. V smislu določb 19. člena ZUS-1 je sodišče o tem upravnem sporu obvestilo tudi družbo C., sedaj C. d.d. - v stečaju, ki pa ni podala odgovora na tožbo ali opravila kakšnih drugih dejanj v postopku.

10. Sodišče je v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, to je naroka dne 11. 10. 2018 in 15. 11. 2018, ki se ju toženka ni udeležila. Tožnica je na prvem naroku vztrajala, da toženka ne loči med pojmoma odkopno polje in pridobivalni prostor. Z odločbo - dovoljenjem z dne 6. 8. 1980 so bile določene meje odkopnega polja prve faze izkopavanja s koordinatami točk 1 - 6, istočasno pa potrjena velikost celotnega pridobivalnega prostora za kamnolom A. po koordinatah točk A do H. Po prvotnem rudarskem projektu je bil namreč razvoj kamnoloma razdeljen na tri faze znotraj pridobivalnega prostora. Rezerve A kategorije so bile v celoti izkoriščene do leta 1997, torej še pred sklenitvijo koncesijske pogodbe. V tej je določeno, da je rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine pridobljena na področju celotnega pridobivalnega prostora kamnoloma A. Po ZRud je bilo treba k vlogi za izdajo dovoljenja za izkoriščanje priložiti dokazilo o pridobljeni rudarski pravici za izkoriščanje, kar pomeni, da se z dovoljenjem za izkoriščanje ne širi obseg pridobivalnega prostora, temveč le odkopno polje. To jasno izhaja tudi iz dovoljenja za izvajanje del z dne 2. 11. 1998. Da je rudarska pravica pridobljena na celotnem območju pridobivalnega prostora, kaže tudi dejstvo, da se zaloge ugotavljajo na celotnem pridobivalnem prostoru. Tožnica je predložila še projektno nalogo z dne 7. 5. 2007 v zvezi z odmikom št. 1 od rudarskega projekta za širitev kamnoloma v okviru tretje faze odkopa do mej parcel, ki se nahajajo v načrtovanem območju širitve znotraj pridobivalnega prostora. Vztrajala je, da v pridobivalni prostor sodi tudi del ceste s parcelno številko 6084/4 k.o. B. Glede sklicevanja na publikacijo Geološkega zavoda je pojasnila, da gre za elaborat Geološkega zavoda Slovenije o klasifikaciji in kategorizaciji izračunanih zalog in virov tehničnega kamna - apnenca na območju kamnoloma A. (stanje na dan 31. 12. 2008) ter na podlagi takšnega elaborata nato toženka izda potrdilo o stanju zalog in virov mineralnih surovin, v katerem so zajete zaloge A, B in C1. 11. Na drugem naroku za glavno obravnavo 15. 11. 2018 je sodišče vpogledalo predložene upravne spise zadeve, listine, ki jih je v upravnem sporu predložila tožnica (to so: izpodbijana odločba, zapisnik z dne 24. 8. 2016, sodbi tega sodišča v zadevah III U 325/2014 in III U 132/2015, grafični prikaz glede Odmika št. 4 od RP, okoljevarstveno dovoljenje Agencije RS za okolje z dne 28. 11. 2007, koncesijska pogodba št. 354-14-66/01, enotno dovoljenje za izkoriščanje in izvajanje del Upravne enote Sežana št. 361-1/2006-6, dovoljenje Upravne enote Sežana za izkoriščanje rudnin z dne 13. 10. 1998, odločba Skupščine Občine Sežana z dne 6. 8. 1980, del lokacijske dokumentacije št. 67-1/98, poročilo o vplivih na okolje iz maja 1998, potrdilo Ministrstva za gospodarstvo o stanju zalog in virov mineralnih surovin z dne 30. 11. 2009, zapisnik 12. redne seje Komisije za ugotavljanje zalog in virov mineralnih surovin z dne 28. 9. 2009, recenzija E.E. glede elaborata Geološkega zavoda Slovenije, odmik št. 4 od rudarskega projekta iz decembra 2010, priloga št. 3/1 k rudarskemu projektu (april 1993 oziroma julij 1995), grafična prikaza kamnoloma A., dovoljenje za izvajanje del Upravne enote Sežana z dne 2. 11. 1998, del elaborata Geološkega zavoda Slovenije o klasifikaciji in kategorizaciji izračunanih zalog in virov tehničnega kamna - apnenca na območju kamnoloma A. (stanje 31. 12. 2008), odločbi Ministrstva za gospodarstvo o odmeri rudarske koncesnine z dne 29. 3. 2006 in 30. 3. 2011 ter takšna odločba Ministrstva za infrastrukturo z dne 17. 4. 2018, obrazec za priglasitev osnove o pridobljeni mineralni surovini in velikosti pridobivalnega prostora ter stanju zalog in virov za leto 2010 in projektna naloga z dne 7. 5. 2007) ter listine, ki jih je poleg upravnih spisov predložila toženka (to so izpisi podatkov iz rudarske knjige, vključno z grafičnimi prikazi, za kamnolom A.). Glede na navedbe obeh strank, ki se nanašajo na parc. št. 6084/4 k.o. B., je sodišče vpogledalo tudi podatke iz zemljiške knjige, ki se nanašajo na omenjeno parcelo (zgodovinski izpisek za vl. št. 3031 k.o. B.).

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Kot je razvidno iz predloženih spisov zadeve, je toženka v obravnavanem upravnem postopku, ki je bil začet na vlogo tožnice za prenos rudarske pravice, že večkrat odločala. Tako je že z odločbo, št. 0141-19/2006-DE-61 z dne 17. 9. 2014, med drugim odločila, da se rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora A., prenese z gospodarske družbe C. d.d. - v stečaju na tožnico (1. točka izreka), ter nato pod 3. točko izreka navedene odločbe določila obseg območja pridobivalnega prostora kamnoloma A., na katerem se prenese rudarska pravica. Tožbi, s katero je tožnica navedeno odločbo izpodbijala v 3. točki izreka, je to sodišče s pravnomočno sodbo, št. III U 325/2014 z dne 3. 4. 2015, ugodilo, odpravilo je izpodbijano 3. točko izreka odločbe z dne 17. 9. 2014 in zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka je nato izdala odločbo, št. 01141-16/2014-39 (00911425) z dne 14. 5. 2015, ki je bila po tožničini tožbi s sodbo tega sodišča, št. III U 132/2015-10 z dne 20. 5. 2016, odpravljena in zadeva vrnjena toženki v ponovni postopek, v katerem je bila izdana sedaj izpodbijana odločba.

14. V obravnavani upravni zadevi je torej že (z odločbo z dne 17. 9. 2014) pravnomočno odločeno, da se rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora A. prenese z gospodarske družbe C. d.d. - v stečaju na tožnico. Odločitev pa ostaja sporna glede obsega pridobivalnega prostora, na katerem se prenese rudarska pravica.

15. Kot je sodišče navedlo že v predhodni sodbi III U 132/2015, pogoje za prenos rudarske pravice za izkoriščanje ureja 51. člen ZRud-1. Po določbah tega zakona je rudarska pravica za izkoriščanje pravica, ki se jo pridobi na podlagi izdanega rudarskega koncesijskega akta s koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru (3.2. točka 2. člena ZRud-1). Pridobivalni prostor je po tem zakonu (3.2.2. točka 2. člena ZRud-1) z naravnimi ali umetnimi črtami omejen del zemeljske površine in globine pod njo, določene z rudarskim koncesijskim aktom. Po veljavnem četrtem odstavku 51. člena ZRud-1 je določitev meje pridobivalnega prostora, ki je predmet prenosa rudarske pravice za izkoriščanje, pogoj za prenos rudarske pravice. Tudi že iz določb 51. člena ZRud-1, ki so veljale ob vložitvi tožničine vloge (28. 8. 2013), to je pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 111/2013, v nadaljevanju: ZRud-1C), izhaja, da je predmet prenosa rudarska pravica za izkoriščanje na posameznem pridobivalnem prostoru (glej tudi 4. točko prvega odstavka 51. člena ZRud-1). Zato s tem, ko je opredelitev obsega pridobivalnega prostora, na katerem se prenaša rudarska pravica, del obravnavanega postopka, pravice tožnice niso kršene, ampak ji je, nasprotno, s tem omogočeno, da uveljavlja tudi z obsegom pridobivalnega prostora povezane ugovore.

16. Sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi upravičeno ugovarja, da je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ponovno bistveno kršila pravila upravnega postopka. Glede na napotke iz sodbe III U 132/2015 je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe, kot je razvidno iz zapisnika z dne 24. 8. 2016, sicer izvedla ustno obravnavo, vendar pa se na obravnavi, predvsem pa tudi ne v izpodbijani odločbi, ni v zadostni meri opredelila do vsebine vseh listin, ki jih je na obravnavi kot dokaze predložila tožnica. To pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in obenem kršitev pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Toženka je ponovno storila tudi bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Razlogi, kot jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe (pa tudi tisti, ki jih je navedla v tem upravnem sporu, kot je razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve), namreč glede na tožničine ugovore sodišču ne dajejo zadostne podlage za potrditev izpodbijane odločbe kot pravilne in zakonite. Izpodbijana odločba je odločba, ki se izda v upravnem postopku. Njena obrazložitev mora zato ustrezati standardu, predpisanem v prvem odstavku 214. člena ZUP. Povedano drugače, odločba mora biti polno obrazložena, tako z dejanskega kot s pravnega vidika, ker se sicer stranka lahko uspešno sklicuje, da ji je onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravnega varstva, sodišču, ki odloča v upravnem sporu, pa pomanjkljiva obrazložitev onemogoča preizkus pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Še toliko bolj je navedeno pomembno, ko gre za enostopenjski upravni postopek, v katerem se obravnavajo vprašanja strokovno-tehnične narave.

17. V zvezi z razlogi, ki jih je v utemeljitev odločitve navedla toženka, sodišče ugotavlja, da je pravilno izhodišče, da se rudarska pravica po 51. členu ZRud-1 lahko prenese le v obsegu, kot jo ima obstoječi nosilec, to je prenosnik rudarske pravice. V tem smislu je za obravnavani primer pomembna (med strankami nesporna) ugotovitev, da je družba C. rudarsko pravico pridobila na temelju določb (105. člena) ZRud. Ta zakon je rudarsko pravico definiral kot pravico do raziskovanja oziroma izkoriščanja mineralnih surovin v gospodarske namene (21. točka 2. člena), za nosilca rudarske pravice pa štel pravno ali fizično osebo, ki je po določbah tega zakona s koncesijo pridobila rudarsko pravico (37. točka 2. člena). Pridobivalni prostor je ZRud v 16. točki 2. člena opredeljeval kot z naravnimi ali umetnimi črtami omejen del zemeljske površine, ki sega do določene globine in je z rudarsko pravico dodeljen za izkoriščanje, uporablja pa se ga na podlagi izdanega dovoljenja za izkoriščanje določenih mineralnih surovin; medtem ko je odkopno polje ali revir definiral kot zaključeno območje odkopavanja z lastnim vstopom in izstopom komunikacijskih poti ali zraka ter specifičnimi konstrukcijsko določenimi elementi (23. točka 2. člena ZRud). Družba C. je rudarsko pravico pridobila na temelju prehodne ureditve iz 105. člena ZRud, ki je v prvem odstavku določal, da pravni ali fizični osebi, ki je s pravnomočnim dovoljenjem za raziskovanje rudnin iz 15. člena ZRud/1975 ali veljavnim dovoljenjem za raziskovanje rudnin iz 26. člena ZRud/1975 ali z veljavnim dovoljenjem za pridobivanje drugih rudnin iz 54. člena ZRud/1975 pridobila pravico za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine in je za njeno izvajanje treba pridobiti koncesijo po določbah ZRud, podeli vlada koncesijo v skladu z določbami ZRud ob upoštevanju mnenja lokalne skupnosti, na območju katere se bo izkoriščala rudnina, brez javnega razpisa, v obsegu in pod pogoji, določenimi v dovoljenju, s katerim je bila pravica pridobljena. Omenjena dovoljenja nadomeščajo odločbo o izboru za nosilca rudarske pravice; ta in država skleneta koncesijsko pogodbo v šestih mesecih po izdaji koncesijskega akta (tretji odstavek 105. člena ZRud). Na navedeni podlagi je Vlada Republike Slovenije sprejela Uredbo (glej 1. in 2. člen) kot koncesijski akt, s katero je podelila rudarsko pravico za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralnih surovin pravnim in fizičnim osebam, navedenim v prilogi Uredbe, ki so imele ob uveljavitvi ZRud veljavno pravnomočno dovoljenje za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin, pod pogoji in na način, ki so določeni v dovoljenju. Kot izhaja iz seznama pravnih in fizičnih oseb v prilogi Uredbe, je tako rudarsko pravico za izkoriščanje mineralnih surovin pridobila tudi družba C. d.d. za izkoriščanje apnenca v kamnolomu A. na podlagi veljavnega dovoljenja z dne 6. 8. 1980 in veljavnega dovoljenja z dne 13. 10. 1998. Glede na 105. člen ZRud in 3. člen Uredbe sta vlada za Republiko Slovenijo in družba C. d.d. dne 10. 12. 2001 sklenili koncesijsko pogodbo št. 354-14-66/01, predmet katere je gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen – apnenec na območju pridobivalnega prostora kamnoloma A. (3. člen koncesijske pogodbe). V 5. členu koncesijske pogodbe, ki ureja prostor, za katerega velja rudarska pravica, je določeno, da se pridobivalni prostor, na katerega se nanaša rudarska pravica, nahaja na zemljišču, ki je določeno v dovoljenjih za izkoriščanje z dne 6. 8. 1980 in z dne 13. 10. 1998, ki sta sestavni del pogodbe.

18. Glede na povedano sta za opredelitev pridobivalnega prostora, na katerem je bila pridobljena in na katerem se posledično prenaša rudarska pravica, ključni dovoljenji z dne 6. 8. 1980 in z dne 13. 10. 1998. Kako toženka razume njuno vsebino, je razvidno iz povzetkov njenih navedb, ki jih zato sodišče ne ponavlja, sodi pa, da za potrditev odločitve ne zadoščajo. Toženka namreč ni podala zadostnih razlogov za zavrnitev tožničinega ugovora, da navedeni dovoljenji poznata pojem pridobivalnega prostora, ki pa ga opredeljujeta drugače kot toženka. V tej zvezi je pomembno, da že odločba z dne 6. 8. 1980 izrecno uporablja termin pridobivalni prostor, in sicer tako v prvem delu izreka, s katerim se družbi C. daje dovoljenje za izkoriščanje apnenca rezerv A kategorije v kamnolomu A. in obenem odobri velikost pridobivalnega prostora rezerv B in C1 kategorije, kot tudi v drugem delu izreka, s katerim se za potrebe kamnoloma izrecno določi velikost pridobivalnega prostora, ki je omejeno s koordinatami oglišč A do H, pri čemer se že določijo tudi pogoji za nadaljnje izkoriščanje rezerv B in C1 kategorije. Tako (s koordinatami oglišč A do H, kot so bile nato tehnično popravljene z odločbo Upravne enote Sežana z dne 19. 9. 1995) opredeljeno pridobivalno polje je omenjeno tudi v dovoljenju z dne 13. 10. 1998. Po presoji sodišča pomena vsebine navedenih odločb oziroma dovoljenj ni mogoče prepričljivo presoditi brez upoštevanja pravne ureditve, po kateri so bila izdana, o čemer pa toženka ni navedla razlogov. Prav tako ni podala zadostne pravne utemeljitve za stališče, da je kot pridobivalni prostor treba razumeti v dovoljenjih uporabljeni pojem odkopno polje oziroma da v dovoljenjih uporabljeni pojem pridobivalni prostor ne ustreza današnjemu pojmu pridobivalnega prostora. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da je že ZRud/1975 razlikoval med raziskovalnim prostorom (glej 12. člen) in pridobivalnim prostorom. Glede slednjega je določal, da se pridobivanje rudnin opravlja na pridobivalnem prostoru in da velikost pridobivalnega prostora določi pristojni upravni organ v dovoljenju za izkoriščanje rudnin (24. člen ZRud/1975). Zahtevi za izdajo dovoljenja za izkoriščanje je bilo treba med drugim priložiti tudi situacijski načrt z vrisanimi mejami pridobivalnega prostora v takem merilu, da je mogoče na njegovi podlagi v naravi določiti meje pridobivalnega prostora, z javnimi prometnimi in drugimi objekti, ki so na tem prostoru, opisom meje pridobivalnega prostora in navedbo občine, na katere območju je ta prostor (27. člen ZRud/1975).

19. Sodišče prav tako ne more slediti razlogovanju toženke, kolikor ta tožničino sklicevanje na pravnomočno enotno dovoljenje iz leta 2007 zavrača s pojasnilom, da je bilo izdano v nasprotju z določbami ZRud. Upravna enota Sežana je pristojnost za izdajo tovrstnega dovoljenja imela v določbah 51. člena v zvezi z 48. členom ZRud. Toženka ima sicer prav, da pri tem ne gre za dovoljenje iz prvega odstavka 105. člena ZRud, na katerega bi se sklicevali Uredba in koncesijska pogodba, kar pa ne pomeni, da za obravnavano zadevo nima nikakršnega pomena. Enotno dovoljenje je pravnomočno in v tem smislu njegov izrek zavezuje. Kaže pa nenazadnje tudi, da Upravna enota Sežana pomena dovoljenj z dne 6. 8. 1980 in 13. 10. 1998 in v njih podane opredelitve pridobivalnega prostora ni razumela, kot to tolmači toženka. V tem smislu so lahko pomembne tudi ostale listine, na katere se sklicuje tožnica in ki jih je toženka po presoji sodišča preveč splošno zavrnila kot povsem nerelevantne.

20. Kolikor se toženka sklicuje, da je obseg pridobivalnega prostor A. (lahko) ugotovila šele v zvezi z zadevnim prenosom rudarske pravice in da možnosti kontrole s tem povezanih podatkov pred tem ni bilo, sodišče dodaja, da je že ZRud/1975 določal, da mora za rudarstvo pristojni upravni organ voditi evidenco in kataster raziskovalnih in pridobivalnih prostorov (33. člen), ter da so bili na njegovi podlagi izdani tudi za to potrebni izvedbeni predpisi (Pravilnik o raziskovalnem in pridobivalnem prostoru rudnin ter Navodilo o evidenci in katastru raziskovalnih in pridobivalnih prostorov). Vodenje registra nosilcev rudarske pravice ter katastra raziskovalnih in pridobivalnih prostorov je predvideval tudi nato veljavni ZRud. Kakšno stanje je bilo vpisano v omenjenih evidencah v času, ko je družba C. pridobila rudarsko pravico oziroma preden je toženka sama v obravnavanem postopku določila sporne meje pridobivalnega prostora, pa toženka ni konkretno navedla.

21. Sodišče še pripominja, da parcela s št. 6084/4 k.o. B. ki jo omenja obrazložitev izpodbijane odločbe, na grafičnem prikazu iz rudarske knjige, ki ga je predložila toženka, ni razvidna (po podatkih zemljiške knjige ne obstaja več), kar nakazuje na možnost, da s tega vidika stanje ni bilo točno ugotovljeno.

22. Sklepno sodišče pojasnjuje, da gre pri podelitvi koncesije oziroma rudarske pravice na podlagi 105. člena ZRud za izjemo od sicer predvidene zakonske ureditve, izjeme pa je načeloma dopustno ozko interpretirati. Vendar mora upravni organ razloge za takšno presojo z dejanskega in pravnega vidika skrbno utemeljiti in ob tem prepričljivo zavrniti vse nasprotne argumente stranke. Toženka temu bremenu v obrazložitvi izpodbijane odločbe in tudi s svojimi navedbami v upravnem sporu ni zadostila. Sodišče je prav zato, da bi z obema strankama razčistilo relevantne vidike, opravilo glavno obravnavo, ki pa se je toženka, čeprav je bila pravilno povabljena, ni udeležila.

23. Ker iz povedanega izhaja, da so bila pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka, da toženka dejanskega stanja ni v popolnosti ugotovila in da posledično ni mogoče zaključiti, da je pravilno uporabila materialno pravo, je sodišče na podlagi 3. točke ter 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, da ob polno obrazloženi presoji vseh ugovorov in dokazov, ki jih je podala tožnica, v skladu s stališči iz te sodbe, o stvari ponovno odloči. V zvezi z 2. točko izreka izpodbijane odločbe ter odločanjem o stroških postopka v ponovljenem postopku sodišče opozarja, da je tožnica na ustni obravnavi 24. 8. 2016 z vloženim stroškovnikom uveljavljala povračilo stroškov upravnega postopka.

24. Toženka mora nov upravni akt izdati v roku 30 dni od prejema te sodbe. Predlogu, naj na podlagi 65. člena ZUS-1 odloči v sporu polne jurisdikcije, sodišče ni sledilo, in sicer zaradi narave zadeve, v kateri presoja in odločitev v veliki meri vključuje tudi strokovno-tehnične vidike, kot rečeno, pa tudi sicer podatki postopka zanesljive podlage za takšno odločanje ne dajejo. Pa tudi tožnica sama je v podrejenem tožbenem predlogu kot zanjo sprejemljivo navedla tudi odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponovni postopek.

K II. točki izreka:

25. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi se, ker je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in je tožnico v postopku zastopal odvetnik, tožnici priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečajo za 22 % DDV. Razen tega določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 469,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe. Od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).