Jedro

Če je predlog za obnovo postopka vložila oseba, ki dejansko v postopku ni sodelovala oziroma, ki pravice udeležbe v postopku ni imela, to hkrati pomeni, da je predlog vložila neupravičena oseba. Tak predlog pa se ne more obravnavati in ga je tožena stranka morala že iz tega razloga zavreči.

Izrek

1. Pritožba zoper sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Pritožba zoper sklep (2. točke izreka sodbe in sklepa) se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 28.11.2002. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, ki ga je Ministrstvo za gospodarske dejavnosti končalo z izdajo odločbe z dne 20.1.1994. Tožena stranka je po proučitvi vsebine tožnikovih navedb ugotovila, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba, da predlog ni pravočasen ter da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre v tem upravnem sporu za obnovo postopka, končanega z izdajo uporabnega dovoljenja. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ponovi deloma ali v celoti in na podlagi obnovljenega postopka izda (drugačna) odločba. Seveda pa je obnova postopka dopustna le ob izpolnjevanju vseh pogojev, ki jih določa zakon.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da predloga ni podala upravičena oseba (267. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Ob tej ugotovitvi je po mnenju sodišča prve stopnje nepomembno, ali so preostali pogoji oziroma razlogi za obnovo podani ali ne.

Pri presoji pogoja, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, se šteje, da je ta pogoj podan, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, pa dejansko v postopku ni sodelovala, ker ji ni bila dana taka možnost. Če pa je predlog vložila oseba, ki takšne pravice udeležbe v postopku ni imela, to hkrati pomeni, da je predlog vložila neupravičena oseba. Tak predlog pa se ne more obravnavati in ga je tožena stranka morala že zaradi tega zavreči. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnik v postopku izdaje uporabnega dovoljenja nima položaja stranke. Odločanje o tem, kdo ima lahko položaj stranke v upravnem postopku, je tožena stranka pravilno oprla na Zakon o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99 in 52/2000). Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 67., 69., 71. člena in 1. odstavka 72. člena tega zakona. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnik ni investitor oziroma oseba, navedena v 69. členu ZGO. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se tožnik sicer sklicuje na določbo 42. člena ZUP, ki določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (1. odstavek). V konkretni zadevi pa se postopek za izdajo uporabnega dovoljenja ni začel na tožnikovo zahtevo, niti se ne nanaša na njo. Pravico udeleževati se postopka ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes (1. odstavek 43. člena ZUP). Pravni interes pa po mnenju sodišča prve stopnje izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Po presoji sodišča prve stopnje pa tožnik pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja prav tako ne izkazuje. Po mnenju sodišča prve stopnje je pravilna tudi ugotovitev tožene stranke, da je investitor k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil dokaz o izkazani pravici graditi, v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa teh dokazov zakon ne zahteva. Torej je pravilno sklepanje tožene stranke, da okoliščina, na katero tožnik opira svoj predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja, ni verjetno izkazana.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik v tožbi predlagal, da se ga oprosti plačila sodnih taks. Kot razlog je navedel, da ima nizke dohodke, ker živi od dela na lastni kmetiji in ni zmožen toliko delati, saj je večkrat bolan. Tudi žena naj bi imela nizko pokojnino in zaradi invalidnosti tudi ne more fizično delati na kmetiji.

Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje na podlagi predloženih dokazil, ki jih je tožbi priložil tožnik, ugotavlja, da je tožnik lastnik kmetije, kar je razvidno tudi iz njegovih lastnih navedb, da prejema poleg tega še invalidnino ter nadomestilo iz invalidskega zavarovanja v skupnem znesku povprečno 67.600,00 SIT mesečno, žena pa prejema povprečno 118.400,80 SIT pokojnine na mesec. Na podlagi tega sodišče prve stopnje ugotavlja, da s plačilom sodnih taks ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik oziroma njegovi družinski člani. Tožnik pa ne navaja, da bi bil dolžan še koga preživljati. Glede na navedeno sodišče prve stopnje predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni ugodilo, saj sodišče namreč v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama, ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 30/78 - 99/2002).

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Zavrača kot netočne podatke iz navedb tožene stranke, da se je objekt (Centralna čistilna naprava, etapa A-1. faza) začel graditi leta 1989. Še celo investitor sam, ki sicer želi prikazati, da je gradnja potekala prej, kot je dejansko, priznava v denacionalizacijskem postopku v dopisu sodišču prve stopnje z dne 16.4.2002 (opr. št. U 1832/2001), da je bil navedeni objekt grajen šele leta 1991 (dejansko v letih 1992 - 1993). To pa po njegovem mnenju pomeni, da gradbeno dovoljenje Republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo z dne 12.1.1989, sploh ni več veljalo, saj je imelo učinek veljavnosti le eno leto od prejema odločbe. Navedeni objekt je bil torej zgrajen brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Na podlagi neveljavnega gradbenega dovoljenja pa ni mogoče dobiti uporabnega dovoljenja. Kasneje pa ga investitor sploh ne bi mogel dobiti ali veljavno podaljšati, saj je na podlagi okrožnice Republiškega upravnega organa za kmetijstvo z dne 11.7.1990 veljala prepoved prometa z nepremičninami v družbeni lastnini, pri čemer je že dne 24.8.1990 priglasil svoje pravice do podržavljenih zemljišč in je tako prepoved že od takrat naprej učinkovala.

Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se ne ugodi njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Zato zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo. Meni, da sklepanje sodišča prve stopnje v zvezi s tem ni pravilno in pomeni korak k temu, da se ga prisili, da bi opustil varovanje svojih pravic, in to zaradi stroškov, ki gredo v proračun tistih skupnosti, ki mu kratijo pravice, kar je zgolj še eden izmed dokazov, da se mu s tem omejuje dostop do sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter razveljavi izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu senatu prve stopnje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbi nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na določbe 1. odstavka 42. člena, 1. odstavka 43. člena in 1. odstavka 267. člena ZUP ter na določbe 67., 69., 71. in 1. odstavka 72. člena ZGO. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da, če je predlog za obnovo postopka vložila oseba, ki dejansko v postopku ni sodelovala oziroma ki pravice udeležbe v postopku ni imela, to hkrati pomeni, da je predlog vložila neupravičena oseba. Tak predlog pa se ne more obravnavati in ga je tožena stranka morala že iz tega razloga zavreči. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnik v postopku izdaje uporabnega dovoljenja nima položaja stranke in je odločanje o tem, kdo ima lahko položaj stranke v upravnem postopku, pravilno oprla na ZGO, saj se v upravnem postopku lastnost stranke presoja po materialnem predpisu, ki ureja določeno upravno stvar.

V konkretni zadevi, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa se postopek za izdajo uporabnega dovoljenja ni začel na zahtevo tožnika, niti se ne nanaša na njo. Pritožbeno sodišče tudi meni, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja prav tako ne izkazuje. Pri tem je tudi pravilna ugotovitev tožene stranke, da je investitor k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja predložil dokaz o izkazani pravici graditi, v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa teh dokazov zakon ne zahteva. Torej je pravilno sklepanje tožene stranke, da okoliščina, na katero tožnik opira svoj predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja, ni verjetno izkazana.

Ker tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo v razmerju do njegovih tožbenih navedb ni navedel ničesar novega, s čimer bi izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS njegovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K 2. točki izreka: Pritožba zoper izpodbijani sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa) ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se v konkretnem primeru utemeljeno sklicuje na določbo 1. odstavka 13. člena ZST. Tudi pritožbeno sodišče meni, da na podlagi predloženih dokazil, ki jih je tožbi priložil tožnik (da je tožnik lastnik kmetije, kar je razvidno tudi iz njegovih lastnih navedb, da prejema poleg tega še invalidnino ter nadomestilo iz invalidskega zavarovanja v skupnem znesku povprečno 67.600,00 SIT mesečno, žena pa prejema povprečno 118.400,80 SIT pokojnine na mesec), s plačilom sodnih taks ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik oziroma njegovi družinski člani (ob dejstvu, da je moral za sodne takse v tem upravnem sporu doslej plačati znesek v višini 70.600,00 SIT). Tožnik pa ne navaja, da bi bil dolžan še koga preživljati. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je utemeljena odločitev sodišča prve stopnje, ko tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni ugodilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep in ga potrdilo.