Jedro

Potrebno je zanesljivo ugotoviti, ali je zavezanec resnično vključil nepremičnino v program lastninskega preoblikovanja, ali pa jo iz tega programa izločil.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 22.1.1996.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbe Upravne enote P. z dne 25.5.1995, s katero je navedeni prvostopni organ naložil tožeči stranki, da kot zavezanec z dnem pravnomočnosti prvostopne odločbe vrne pokojnemu upravičencu L.D. (roj. 15.7.1901, umrlem 26.5.1985, nazadnje stanujočem v P. in do svoje smrti državljanu Republike Slovenije) v last in posest poslovni prostor (trgovino M.) v površini 67,26 m2, hkrati s sorazmernim delom skupnih prostorov hiše T. 19 v P. ter pripadajočim funkcionalnim zemljiščem na parc. št. 85, vl. št. 136 k.o. P., s tem, da se ta poslovni prostor do končanega zapuščinskega postopka da v začasno upravljanje E.D. in E.R., roj. D., stanujočima v Kanadi, ki sta edini dedinji po pok. L.D. Prvostopni upravni organ je z navedeno prvostopno odločbo ponovno odločil o stvari potem, ko je po odpravi prvotne odločbe z dne 6.1.1994 dopolnil ugotovitveni postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 11., 15. in 20. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in določbe 17. do 33. in 34. do 39. ter 41. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka navaja, da v obravnavanem primeru sicer ni sporno, da so vlagatelji denacionalizacijske zahteve zamudili rok, ki ga določa 11. člen ZLPP za predlaganje začasne odredbe in da navedeni prekluzivni rok, ki je pretekel dne 7.6.1993, velja tudi za predlaganje začasne odredbe po določbi 68. člena ZDen, če je zavezanec podjetje, ki se mora lastninsko preoblikovati. Določba 2. odstavka 15. člena ZLPP in obrazložitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, na katero se sklicuje tožeča stranka, je mogoče razumeti le tako, da so, če upravičenec ni pravočasno zahteval izdaje začasne odredbe, v postopek lastninskega preoblikovanja vključene tudi stvari, na katere se nanaša denacionalizacijski zahtevek. Vendar pa to do dne izvedenega preoblikovanja, to je do dne vpisa v sodni register (2. odstavek 20. člena ZLPP), ne more biti ovira za vrnitev teh stvari denacionalizacijskim upravičencem. Ovira po mnenju tožene stranke nastane šele z dnem vpisa preoblikovanja v sodni register, ker šele s tem dnem zahtevane stvari, če niso zavarovane z začasno odredbo, preidejo v last fizičnih ali civilnih pravnih oseb in jih v smislu 3. odstavka 16. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi. V obravnavanem primeru tožeča stranka niti v postopku na prvi stopnji ni navajala, da se je že lastninsko preoblikovala, niti tega ne navaja v pritožbi zoper prvostopno odločbo, prav tako ni predložila dokazila o vpisu izvedenega preoblikovanja v sodni register. Zato po mnenju tožene stranke ni utemeljen njen pritožbeni ugovor, da zaradi zamude roka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče odločiti o vrnitvi nepremičnine. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo zavrnila na podlagi 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je ugotovila, da je bila odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in da je temeljila na zakonu, pritožba pa je bila neutemeljena.

Tožeča stranka v tožbi meni, da stališče tožene stranke, da do vpisa v sodni register ni ovire, da podjetje ne bi stvari naknadno izločilo iz lastninjenja in jih vrnilo upravičencu, ni pravilno. Rok (7.6.1993), ki ga je določil ZLPP, je zakonski rok in je nepodaljšljiv. Zamuda tega roka pomeni prekluzijo za uveljavljanje upravičenčeve zahteve. Naknadno tega ni mogoče spreminjati v upravičenčevo korist. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zvezi s to zadevo glede začasne odredbe izdalo sodbo z dne 29.11.1995, v kateri ugotavlja, da je navedeni rok prekluzivni rok in je ugodilo tožbi tožeče stranke. Glede na pomisleke tožene stranke v zvezi s postopkom lastninskega preoblikovanja prilaga dokaze (program preoblikovanja z dne 19.5. in 9.9.1994, posredovane Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.10.1995 o vpisu pravnih posledic lastninskega preoblikovanja). Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Prizadeti stranki (dedinji upravičenca E.D. in E.R.) v odgovoru na tožbo navajata, da je tožeča stranka zaključila postopek lastninjenja. Kot jima je znano med premoženje tožeče stranke sporna nepremičnina ni bila vključena. Tako z vlaganjem pritožbe in tožbe tožeča stranka želi le podaljšati sam postopek vrnitve nepremičnine, ovira za vrnitev pa ni bila podana niti z dnem vpisa lastninskega preoblikovanja tožeče stranke v sodni register. Upravičencu bi pripadala odškodnina le v primeru, da bi bilo sporno premoženje upoštevano v postopku lastninjenja tožeče stranke in bi bila podana ovira pri vpisu lastninskega preoblikovanja tožeče stranke v sodnem registru. Ker vse to ni bilo podano, je tožena stranka povsem zakonito izdala odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija s tožbo.

ZLPP, zaradi katerega tožeča stranka zahteva odpravo izpodbijane odločbe, je po mnenju prizadetih strank potrebno obravnavati v povezavi z določbami 17. do 33. člena ZDen. Predlaga, da sodišče zavrže tožbo, podrejeno pa, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi sicer pravilno menila, da ovira nastane šele z dnem vpisa preoblikovanja v sodni register, ker šele s tem dnem zahtevane stvari, če niso zavarovane z začasno odredbo, preidejo v last fizičnih ali civilnih pravnih oseb in jih v smislu 3. odstavka 16. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Ovira za vračanje podržavljenega premoženja v last in posest upravičencu je podana v primerih, ko vlagatelj zahteve ni predlagal izdaje začasne odredbe za zavarovanje zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja po 10. členu in v roku iz 11. člena ZLPP in se to premoženje nahaja v sredstvih zavezanca, ki se lastninsko preoblikuje.

Vendar pa po presoji sodišča svojega stališča tožena stranka ne bi smela opreti zgolj na ugotovitve, da tožeča stranka niti v postopku na prvi stopnji ni navajala, da se je že lastninsko preoblikovala, niti tega ne navaja v pritožbi zoper prvostopno odločbo, kot tudi, da ni predložila dokazila o vpisu izvedenega preoblikovanja v sodni register, zaradi česar ne bi bil utemeljen pritožbeni ugovor tožeče stranke, da zaradi zamude roka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče odločiti o vrnitvi nepremičnine. Pač pa bi morala v skladu z določbo 1. odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP) o tako pomembnem vprašanju, ki odločilno posega v pravice upravičenca do denacionalizacije, izvesti dokazni postopek, na podlagi katerega bi lahko zanesljivo ugotovila, ali je tožeča stranka kot zavezanec resnično vključila obravnavano nepremičnino v program lastninskega preoblikovanja, ali pa jo iz tega programa izločila. Dvom o tem sta upravičeno nakazali prizadeti stranki, ki se v odgovoru na tožbo sklicujeta na to, da je tožeča stranka zaključila postopek lastninskega preoblikovanja in da, kot je prizadetima strankama znano, med premoženje tožeče stranke sporna nepremičnina ni vključena, s čemer ni bila podana ovira z dnem vpisa lastninskega preoblikovanja tožeče stranke v sodni register.

Vendar pa bi morala tožena stranka pred odločitvijo o pritožbi tožeče stranke zoper prvostopno odločbo, če tega ni storil prvostopni organ, zanesljivo ugotoviti, če je program lastninskega preoblikovanja tožeče stranke kot zavezanca vključil tudi obravnavano nepremičnino.

Tožena stranka bo morala dopolniti postopek v nakazani smeri. Če bo nedvomno ugotovila, da je tožeča stranka izločila navedeno nepremičnino iz svojega lastninskega preoblikovanja, bo lahko ponovno odločila o pritožbi tožeče stranke zoper prvostopno odločbo. Če pa bo ugotovila oviro za vračanje podržavljenega premoženja, pa bo morala prizadeti stranki opozoriti na pravico zahtevati vrnitev premoženja v obliki odškodnine, saj opustitev takega zahtevka pomeni izgubo pravice do vrnitve podržavljenega premoženja ter hkrati odpraviti prvostopno odločbo o vrnitvi navedene nepremičnine. V primeru spremembe zahtevka pa bo morala tožena stranka pritegniti v postopek Slovenski odškodninski sklad in o zahtevku odločiti.

Na podlagi navedenega torej niso bila upoštevana pravila postopka, kar bi moglo vplivati na rešitev zadeve. Zato je sodišče tožbi ugodilo in po 2. odstavku 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).