Jedro

Komisija poda (zgolj) mnenje o obstoju razlogov za opustitev ali neopustitev cepljenja, o opustitvi oziroma o neopustitvi cepljenja v upravnem postopku pa odloči minister kot stvarno pristojni upravni organ.

Mnenje komisije ima naravo izvedenskega mnenja. Z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti. Stranki je tudi treba dati možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za zdravje št. 181-611/2018-11 z dne 17. 7. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odločila, da se cepljenje po programu cepljenja pri A. A., rojeni ... 2012, ne opusti.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožnika podala za hčer predlog za opustitev cepljenja na podlagi drugega odstavka 22.a člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB). Predlagatelja sta opustitev cepljenja predlagala zaradi bolezni oz. zdravstvenega stanja A. A., ki je nezdružljivo s cepljenjem, zaradi alergij na sestavine cepiv in zaradi resnih nezaželenih učinkov cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva. Prepričana sta, da je A. A. alergična na vsaj eno od sestavin cepiv, zaradi predhodnih alergijskih reakcij na cepiva, na zdravilo Calpol in na pike insektov. Navajata, da zahtevane dokumentacije, ki bi jo morala priložiti, kot dokazilo nimata, saj alergološke preiskave še niso bile opravljene. Starša še navajata, da jih pediatri, kljub večkratnim opozorilom, niso jemali resno. Poudarjata, da je A. A. zdravstveni karton pomanjkljiv, saj sta hčerko v večini primerov zdravila doma z zelišči in homeopatskimi pripravki, bioresonanco ter drugimi prehranskimi dodatki. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je s strokovnim mnenjem Komisije za cepljenje (v nadaljevanju komisija) seznanila tožnika. Ta sta izločala dva člana komisije, saj po nujnem mnenju nista strokovno nepristranska zaradi sodelovanja s farmacevtskimi družbami, ki so tudi proizvajalci cepiv. Povzema njuno izjavo in ugotavlja, da k njej ni bilo priloženih novih zdravstvenih dokazov. Meni, da sodelovanje članov komisije pri različnih strokovnih in raziskovalnih projektih v farmacevtskih podjetjih ni zadosten razlog za ugotavljanje pristranskosti. Zaključuje, da se je komisija opredelila do vseh strokovno relevantnih navedb in svojo odločitev obrazložila ter s tem zadostila pogojem iz 193. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožnika se z izpodbijano odločitvijo ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo. V njej navajata dosedanje razloge za neizvedbo cepljenja pri hčeri, opozarjata na resen dvom v nepristranskost komisije ter nestrokovnost mnenja komisije. Opozarjata, da jima je bila kršena tudi pravica do izjavljanja in hkrati tudi še pravica do obrazložene odločbe. Ker mnenje in posledično tudi odločba ne vsebujeta nobenih razlogov o glavnini dejstev, ki sta jih navajala tožnika, ni možen preizkus odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve - kar predstavlja kršitev prvega odstavka 214. člena ZUP. Sicer pa v odločbi tudi manjka navedba nalezljive bolezni, zoper katero naj se ne opusti cepljenje - kar je bistvena sestavina zavrnilne odločbe po prvem odstavku 22.č člena ZNB. Nadalje še zatrjujeta, da jima je bila kršena tudi pravica do dokazovanja in načelo materialne resnice, dejansko stanje pa je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

4. Tožena stranka tožbi nasprotuje. Povzema postopek izdaje izpodbijane odločbe in poudarja, da je bila tožnikoma dana možnost, da se o mnenju komisije izjavita. Navaja, da pri odločanju nima diskrecijske pravice in da je strokovno mnenje obvezna in uzakonjena podlaga za izdajo konkretne odločbe. Komisija odloča o zadevi na podlagi zdravstvene dokumentacije oziroma dokaznega gradiva, ki je predloženo predlogu za opustitev cepljenja. K izjavi zastopnikov o strokovnem mnenju nova zdravstvena dokumentacija ni bila priložena, prav tako komisija v svojem strokovnem mnenju ni podala zahteve za pridobitev dodatne zdravstvene dokumentacije oziroma dodatnih zdravstvenih pregledov. Odločitev, ali so potrebni dodatni zdravstveni pregledi, sprejme komisija. V primeru A. A. je odločila, da dodatni zdravstveni pregledi za izdajo strokovnega mnenja niso potrebni. Glede navedb zastopnikov, da do sedaj noben zdravnik A. A. ni napotil na predhodne preiskave, preglede in alergološka testiranja, ki bi morda pokazale reakcije na sestavine cepiva, tožena stranka pojasnjuje, da je stroka v podobnih primerih zavzela stališče, da alergija na hrano ali snovi ter na inhalatorje alergene, ni kontraindikacija za cepljenje. Pred prvim cepljenjem z določenim cepivom alergološki testi na sestavine cepiva niso potrebni in se ne izvajajo, saj otrok v stik s cepivom sploh še ni prišel. Alergijska reakcija se lahko pojavi po večkratnih stikih z določeno snovjo, ne pa ob prvem stiku oziroma cepljenju. Alergološki testi na cepivo se pred prvim cepljenjem ne izvajajo tudi iz razloga potencialno možnega nastanka senzibilizacije - preobčutljivosti na cepivo pred prvim cepljenjem. Težke reakcije na cepiva so izredno redke in se pojavljajo v enem primeru od 500.000 - 1.000,000 primerkov. V zvezi s sklicevanjem na 192. člena ZUP o izločitvi izvedenca, poudarja, da ZNB kot specialni zakon v konkretnem primeru določa specialna postopkovna določila, zato se določbe ZUP uporabljajo le subsidiarno.

**K točki I. izreka**

5. Tožba je utemeljena.

6. V tej zadevi je sporna odločitev organa, da se cepljenje A. A. ne opusti.

_Odločanje v upravnem postopku_

7. Obvezno cepljenje in njegova opustitev je urejena v določbah 22. do 25. člena ZNB. V času izdaje izpodbijane odločbe je takrat veljavni ZNB1 določal, da ministrstvo, pristojno za zdravje (šesti odstavek 22.a člena ZNB), predlog za opustitev cepljenja, ki sta ga v tem primeru na podlagi petega odstavka 22.a člena ZNB podala tožnika kot starša, pošlje Komisiji za cepljenje (prvi odstavek 22.b člena ZNB). Komisija mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja preučiti predlog za opustitev, in če oceni za potrebno, lahko zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede (prvi odstavek 22.c člena ZNB). Po opravljenem postopku da komisija strokovno mnenje o tem, ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja in ga pošlje ministru, pristojnemu za zdravje (tretji odstavek 22.c člena ZNB). Na podlagi strokovnega mnenja komisije pa minister, pristojen za zdravje, v upravnem postopku izda odločbo o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja (prvi odstavek 22.č člena ZNB).

8. Iz navedenega izhaja, da komisija poda (zgolj) mnenje o obstoju razlogov za opustitev ali neopustitev cepljenja, o opustitvi oziroma o neopustitvi cepljenja v upravnem postopku pa odloči minister kot stvarno pristojni upravni organ. Minister kot upravni organ mora zato v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Njegova odločba mora vsebovati vse razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev po 214. členu ZUP, tj. zlasti razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, razloge, ki so mu glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, in razloge, zaradi katerih ni ugodil kakšnemu zahtevku strank (3., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

_**Glede vloge komisije in pristranskosti članov komisije**_

9. Tožnika v tožbi sprva opozarjata, da jima je bila kršena pravica do nepristranskega odločanja zaradi udeležbe dveh pristranskih članov v komisiji, ki je izdala mnenje, na katerem temelji izpodbijana odločba.

10. ZNB v členih 22.a do 22.č ureja postopek in pravice prizadetih oseb v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja. Po prvem odstavku 22.b člena pristojno ministrstvo predlog za opustitev cepljenja pošlje komisiji, ki mora preučiti predlog in če oceni za potrebno, zahtevati dodatno dokumentacijo oz. dodatne zdravstvene preglede (prvi odstavek 22.c člena ZNB) ter opraviti morebitni zahtevani razgovor s starši (drugi odstavek 22.c člena). Po tako opravljenem postopku izdela strokovno mnenje o tem, ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja (tretji odstavek 22.c člena), na podlagi tega pa upravni organ izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oz. neopustitvi cepljenja (prvi odstavek 22.c člena). Na podlagi navedene zakonske ureditve je mogoče reči, da je komisija strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev obveznega cepljenja daje svojo strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, katerega vsebina mora zajemati vse, kar določa 193. člena ZUP. Zaradi take narave mnenja, kjer se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku (prvi odstavek 22.c člena ZNB), ZNB pa nima določb o možnosti staršev, da se pred izdajo odločbe seznanijo z vsebino mnenja komisije in o njej izrečejo, je treba v teh postopkih subsidarno uporabiti določbe ZUP.2 Navedeno pomeni, da mora o vseh vprašanjih, ki niso urejena v ZNB, postopati po določbah ZUP in nič drugače, kot zmotno meni tožena stranka v odgovoru na tožbo. Načelo zaslišanja strank iz prvega odstavka 9. člena ZUP zahteva, da ima stranka pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Če starši pred izdajo odločbe niso seznanjeni z vsebino mnenja komisije, nimajo možnosti, da bi predstavili nasprotne argumente, ne morejo učinkovito varovati svojih pravic na način, kot ga zagotavlja tretji odstavek 146. člena ZUP, med drugim s tem, da postavljajo vprašanja izvedencem, se seznanijo z uspehom dokazovanja in o tem izrečejo (4. in 5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). Tako ravnanje v zvezi z izvedenskim mnenjem izrecno zahteva tudi 194. člena ZUP.3

11. V četrtem odstavku 22.c člena je določeno, kaj mora strokovno mnenje vsebovati. Na podlagi strokovnega mnenja komisije pa minister, pristojen za zdravje, izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi. Tožena stranka je vezana na strokovno mnenje komisije za cepljenje, vendar pa mora kot upravni organ preveriti, ali je strokovno mnenje komisije sestavljeno v skladu z 2. alineo prvega odstavka 22.č člena ZNB in 3. in 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP. Namreč mnenje komisije ima naravo izvedeniškega mnenja, vsebina mnenja pa mora zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je potrebno starše seznaniti. Komisija mora torej obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja (pri čemer pa so seveda tudi starši dolžni ob podaji predloga za opustitev cepljenja in na razgovoru opozoriti na vse dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev komisije, ni pa mogoče od njih zahtevati strokovne utemeljitve predloga, saj običajno starši nimajo ustreznega strokovnega znanja, strokovne ekspertize pa bi bile povezane s prevelikimi stroški). Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke. Vse navedeno izhaja tudi iz pojasnilne dolžnosti, ki zavezuje otrokovega zdravnika, kadar ta izvaja cepljenje, zavezuje pa torej tudi strokovno komisijo, da strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev laične narave.4

12. Glede na zgoraj navedeno in določbo tretjega odstavka 190. člena ZUP, je jasno, da je treba stranki dati možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. Iz navedenega razloga bi se tožena stranka morala opredeliti do navedb tožnikov glede pristranskosti. Tožnika sta podala jasne in konkretizirane navedbe, da sta se šele po prejemu strokovnega mnenja komisije seznanila, kdo so bili člani komisije ter konkretizirano navajala, da sta iz javno objavljenih podatkov ugotovila, da sta dva člana komisije, in sicer B. B. in C. C., poslovno povezana s farmacevtskim podjetjem E., ki je dobavitelj cepiv iz programa obveznega cepljenja, B. B. pa nastopa tudi v promocijskih filmih ministrstva za obvezno cepljenje.

13. 192. člen ZUP določa, da se glede izločitve izvedencev smiselno uporabljajo določbe o izločitvi uradnih oseb. O izločitvi izvedenca odloči s sklepom uradna oseba, ki vodi postopek (tretji odstavek 192. člena ZUP).

14. Tožena stranka je navedbe tožnikov o pristranskosti zavrnila z argumentom, da sodelovanje članov komisije pri različnih strokovnih in raziskovalnih projektih farmacevtskih podjetjih ni zadosten razlog ugotavljanje pristranskosti. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka domnevnih povezav niti ni ugotavljala, ampak je že na načelni ravni navedene povezave zavrnila. Prav tako ni o zadevi odločila s sklepom, kot to zahteva zgoraj citirana določba tretjega odstavka 192. člena ZUP, v povezavi s prvim odstavkom 37. člena ZUP. Že na podlagi tega je izpodbijana odločba nezakonita in je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka. S tem je tožena stranka tožnika prikrajšala za pravico do nepristranskega odločanja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije ( v nadaljevanju Ustave) ter za pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tožnika sta namreč podala navedbe, ki zadosti verjetni podlagi za sklepanje, da je podan (resen) dvom o subjektivni nepristranosti oseb, za katere tožnika zahtevata izločitev iz postopka v tej zadevi. Iz opisanega ravnanja članov komisije je namreč razbrati takšen odnosa do same stvari, ki bi bil (v kontekstu zadeve) v nasprotju s standardi nepristranosti in bi vzbujal (razumen) dvom v tako imenovano objektivno nepristranost komisije kot izvedeniškega organa (ki se izraža zlasti v percepciji javnosti o njeni neodvisnosti in nepristranosti).

15. S tem, ko tožena stranka navedenega argumenta tožnikov ni razčistila, je prišlo do kršitve pravice strank do poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. in 23. člen Ustave ter prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju ESČP). Načelo enakosti orožij, ki je eden od elementov širšega koncepta poštenega sojenja, zahteva, da je vsaki stranki dana razumna možnost, da predstavi svoj primer na način, ki je ne postavlja v bistveno slabši položaj kot ga ima nasprotna stran.5 Evropsko sodišče za človekove pravice je že presodilo, da mnenje medicinskega izvedenca, ki ima strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, lahko odločilno vpliva na presojo dejstev in ga je zato treba šteti za bistven dokaz. V svoji sodni praksi pa je že priznalo, da v nekaterih okoliščinah pomanjkanje nepristranskosti na strani postavljenega izvedenca lahko povzroči kršitev načela enakosti orožij.6 _**Glede kršitve pravice do izjavljanja, dokazovanja, ugotavljanja materialne resnice in obrazloženosti odločbe**_

16. Tožena stranka je na podlagi citiranih določb ZNB po presoji sodišča sicer pravilno pojasnila, da je pri odločanju vezana na strokovno mnenje komisije, vendar pa sodišče poudarja, da mora pri odločanju preveriti, ali je to mnenje sestavljeno v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 22.č člena tega zakona, obrazložitev odločitve o predlogu za opustitev cepljenja pa mora vsebovati tudi vse razloge, določene v 214. členu ZUP, zlasti razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (3., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

17. Po ustaljeni sodni praksi7 ima namreč mnenje komisije naravo izvedenskega mnenja. Zato mora vsebina mnenja zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti (kot je sodišče podrobneje pojasnilo že v 11. točki te obrazložitve in se v izogib ponavljanju na to sklicuje). Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije, kot že rečeno, ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

18. V obravnavanem primeru je komisija v svojem mnenju glede cepljenja A. A. povzela navedbe staršev in zgolj navedla, da je komisija na podlagi preučitve predložene dokumentacije podala strokovno mnenje, da se cepljenje po programu A. A. ne opusti. Glede mnenja je obrazložila, da A. A. lokalna reakcija po cepljenjih, ki jo je spremljala tudi povišana telesna temperatura, kar je opisan in možen nezaželen učinek, ne predstavlja kontradikcije za nadaljnje cepljenje. Deklica je drugorojenka in že zaradi tega posledično bolj izpostavljena okužbam, ki so se začele pojavljati že pred prvim cepljenjem. Glede na to, da je bila le enkrat potrebna hospitalizacija zaradi laringitisa pri starosti dveh let in pol in glede na to, da otrok po odpustu iz porodnišnice nikoli ni potreboval intravenskega zdravljenja z antibiotiki, ni verjetno, da gre pri deklici za oslabljen imunski sistem. Za pridobitev dodatne zdravstvene dokumentacije ali za dodatne zdravstvene preglede se komisija ni odločila, razlogov za to pa v mnenju ni pojasnila, čeprav je zakonska določba iz prvega odstavka 22. c člena jasna, ko pravi, da lahko komisija, če oceni za potrebno, zahteva dodatno dokumentacijo oz. dodatne zdravstvene preglede. Ker pa sta tožnika v predlogu zahtevala alergološke in dedne preiskave, je imela komisija pojasnilno dolžnost na to odgovoriti, saj lahko glede na svoje strokovno znanje utemelji to odločitev.

19. Takšna obrazložitev mnenja je po presoji sodišča tako pomanjkljiva, da odločbe, ki na tem mnenju temelji, ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Komisija namreč ni konkretno odgovorila na navedbe v predlogu o zdravstvenem stanju hčere tožnikov, prav tako tudi ne na navedbe o družinski anamnezi, saj iz obrazložitve ni jasno, zakaj te navedbe niso relevantne ter ali v družini obstajajo kakšni drugi razlogi, zaradi katerih bi bilo treba opustiti cepljenje.

20. Temeljna pravica v upravnem postopku je pravica do izjave, ki pa je tožena stranka ni spoštovala, kar je bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnikoma je sicer posredovala mnenje komisije in ju pozvala, naj se o tem izjavita, kar sta tudi storila, tožena stranka pa je nato njune navedbe zgolj povzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, ni pa nanje odgovorila, četudi je bistvena pravica do izjave ne le to, da ima stranka možnost, da se izjavi, pač pa da organ odgovori na njene relevantne navedbe (ali pojasni, zakaj niso relevantne). S tem, ko tožena stranka ni odgovorila na navedbe tožnikov, je njuno pravico do izjave izvotlila. Tej svoji obveznosti se ne more izogniti s sklicevanjem na vezanost na mnenje komisije, pač pa mora v primeru, če komisija na navedbe v vlogi za opustitev cepljenja ni odgovorila, ali je stranka podala pripombe na to mnenje, zahtevati ustrezno dopolnitev mnenja. V navedenem mnenju pa se mora komisija argumentirano izjaviti tudi o predlogih predlagateljev po morebitnih dodatnih pregledih. Sodišče ob tem poudarja, da se do mnenja komisije ne opredeljuje z vidika medicinske stroke, pač pa z upravnosodnega vidika glede na to, kaj mora tako mnenje in posledično obrazložitev odločitve tožene stranke vsebovati, ter kako in na kakšen način mora biti odgovorjeno na pomisleke stranke, pa četudi so ti laične narave.

21. Ker se izpodbijana odločba zgolj sklicuje na mnenje in ne vsebuje nobenih odgovorov na uveljavljane razloge tožnikov (glede alergij, nezaželenih učinkov cepiv ter bolezni in zdravstvenega stanja), zlasti pa tudi ne na njune izčrpne pripombe na mnenje komisije, je tožnikoma bila kršena pravica do izjave iz 9. člena ZUP.

22. Tožnika utemeljeno uveljavljata, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj upravni organ ne navaja dejanskega stanja in razlogov zanj, temveč zgolj povzema navedbe tožnikov, strokovno mnenje in pripombe tožnikov na to mnenje ter ugotavlja, ne da bi to kakorkoli obrazložil, da se je komisija opredelila do vseh strokovnih navedb, svojo „odločitev“ obrazložila in s tem zadostila pogojem iz 193. člena ZUP. Tudi če bi bilo v konkretnem primeru mogoče razumeti, da dejansko stanje, na katerem temelji odločitev organa, pomenijo povzete navedbe iz strokovnega mnenja, pa odločbe kljub temu ni mogoče preizkusiti, saj se organ ne opredeli do navedb v predlogu niti do pripomb na strokovno mnenje, ki sta jih tožnika podala in ki jih ponavljata tudi v tožbi. Zgolj navedba, da k izjavi na strokovno mnenje ni bilo priloženih novih zdravstvenih dokazov, namreč nikakor ne pomeni odgovora na navedbe tožnikov v izjavi. Upravni organ se tej obveznosti ne more izogniti niti s pavšalno navedbo, da se je komisija opredelila do vseh strokovno relevantnih navedb in da je svojo odločitev obrazložila, saj (kot rečeno) ne pove, kaj je pravno relevanten dejanski okvir obravnavane zadeve, niti ne pove, zakaj navedbe tožnikov, vključno s pripombami v izjavi na strokovno mnenje, ne bi bile pravno relevantne, niti nanje ne odgovori. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Upravičen je tudi očitek tožnikov, da v odločbi manjka navedba nalezljive bolezni, zoper katero naj se ne opusti cepljenje, kar je glede na določbo prvega odstavka 22. č. člena ZNB bistvena sestavina odločbe in predhodno tudi mnenja komisije (četrti odstavek 22. c člena ZNB).

23. Ker je po povedanem izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Glede na navedeno mora upravni organ v ponovljenem postopku v zadevi, kakršna je obravnavana, poleg tega, da preizkusi, ali ima mnenje komisije vse sestavine iz 22.c člena ZNB in 193. člena ZUP, in da strankam omogoči, da se o mnenju komisije izjavijo, navesti tudi dejansko stanje, ki ga je v postopku na ta način ugotovil in na katerem temelji njegova odločitev o opustitvi ali neopustitvi cepljenja, ter se pri tem vsebinsko opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb strank, vključno s pripombami stranke na mnenje komisije ter odločbo ustrezno obrazložiti. Če se glede na okoliščine izkaže za potrebno, mora pred izdajo odločbe pridobiti tudi morebitno dodatno mnenje komisije (196. člen ZUP). Dodati pa je še, da ima komisija (ki jo sestavljajo zdravniki) enako pojasnilno dolžnost kot otrokov zdravnik, kadar ta izvaja cepljenje, in da ta pojasnilna dolžnost komisijo zavezuje, da svoje strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev (morebiti) laične narave. Pri tem bo treba skladno tretjim odstavkom 190. člena ZUP strankam dati možnost, da se izjavijo o tem, kdo naj bo izvedenec, v konkretnem primeru član strokovne komisije.8

24. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

25. Ker je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, sta tožnika v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato sta po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Odločba je bila izdana 17. 7. 2019, ko je veljal ZNB: Uradni list RS, št. 69/95, 25/04 - odl. US, 47/04 - ZdZPZ, 119/05. 2 Subsidiarna uporaba ZUP (ki ga mora tožena stranka uporabiti v skladu s prvim odstavkom 22.č člena ZNB) po 3. členu tega zakona namreč pomeni, da mora tožena stranka postopati po določbah ZUP v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010 in sodba I U 1348/2019 z dne 17. 12. 2020). 3 Tako tudi v III U 400/2011 z dne 3. 3. 2012. 4 Tako tudi I U 1398/2010 z dne 14. 10. 2010. 5 Glej med številnimi drugimi zadevami sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Nideröst-Huber proti Švici, 18. februar 1997, 23. odstavek, Poročila o sodbah in odločbah 1997-I; Kress proti Franciji [VS], št. 39594/98, 72. odstavek, ESČP 2001-VI; Yvon proti Franciji, št. 44962/98, 31. odstavek, ESČP 2003-V; in Gorraiz Lizarraga in drugi proti Španiji, št. 62543/00, 56. odstavek, ESČP 2004-III. 6 Glej na primer Sara Lind Eggertsdóttir proti Islandiji, št. 31930/04, 47. odstavek, 5. julij 2007; Placì proti Italiji, št. 48754/11, 79. odstavek, 21. januar 2014; in Sarıdaş proti Turčiji, št. 6341/10, 35. odstavek, 7. julij 2015, Korošec proti Sloveniji, št. 77212/12, 45. do 48. odstavek, z dne 8.10 2015. 18. Sodišče pa je že prej ugotovilo, da lahko dejstvo, da je izvedenec, ki mora podati mnenje o sporni zadevi, zaposlen pri istem upravnem organu, ki je hkrati udeleženec v zadevi, pri pritožniku zbudi sum, vendar je odločilno, ali je dvom o videzu mogoče objektivno potrditi (glej Korošec proti Sloveniji, št. 77212/12, 54. odstavek, 8. oktober 2015; Brandstetter proti Avstriji, 28. avgust 1991, 44. odstavek, serija A št. 211 ; in Galea in Pavia proti Malti (sklep), št. 77209/16 in 77225/16, 46. odstavek, 4. julij 2017). 7 Sklep X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010 Vrhovno sodišče RS, I U 1684/2019, I U 1349/2019, I U 1348/2019, I U 1324/2019,... 8 Tako tudi I U 1965/2010 z dne 12. 1. 2012.