Jedro

Pri prehodu delavcev od enega delodajalca k drugemu je potrebno ugotoviti, na podlagi katerega pravnega temelja je bil prehod opravljen, ali v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev (29. - 35. čl. ZDR) ali je šlo za prevzem po 15 čl. ZTPDR. V primeru prevzema delavcev po 15. čl. ZTPDR po mnenju pritožbenega sodišča sklenitev pogodbe o zaposlitvi po 12. čl. ZDR ni konstitutivni element delovnega razmerja, temveč je predloženo pogodbo o zaposlitvi potrebno presojati po 135. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnika, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko tožnik ni delal, priznati vse pravice iz dela ter mu povrniti pravdne stroške v višini 10.750,00 SIT, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu XY d.d. iz razloga, ker naj bi s 1.6.1993 sklenil delovno razmerje pri toženi stranki. Tožena stranka mu je pravočasno pripravila pogodbo o zaposlitvi z datumom 1.6.1993 in dala v podpis.

Tožnik pogodbe ni podpisal dne 1.6.1993, temveč šele 1.7.1993. Zato za toženca tako delovno razmerje ni nastalo. Delovno razmerje bi namreč lahko nastalo s 1.6.1993 ali pa sploh ne in tožnik ni mogel izbirati datuma sklenitve delovnega razmerja. Po določbi 11. čl. zakona o delovnih razmerjih je sklenitev pogodbe nujno potrebna in brez nje ne more nastati delovno razmerje, 12. čl. ZDR pa določa, da delavec ne more začeti delati, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Iz navedenega izhaja, da delovno razmerje ni bilo sklenjeno in, da ne gredo tožniku nobene pravice. Pritožba graja stališče prvostopenjskega sodišča, da je v pogodbi o zaposlitvi manjkal pravni pouk o roku, v katerem jo je potrebno podpisati. Za pogodbo o zaposlitvi ni nikjer, niti v zakonu, niti v kolektivnih pogodbah, določeno, da bi morala imeti pravni pouk, zato to ni pomembno pri presoji konkretnega spora. Napačno je tudi sklepanje prvostopnega sodišča, da ni šlo za novo sklepanje delovnega razmerja, temveč za prevzem delavcev. Tega sodišče nadalje ne razlaga. Dejstvo je, da delovno razmerje tožnika pri prejšnjem delodajalcu ni prenehalo zaradi tehnoloških viškov, ampak je toženec prevzel obveznost, da bo sklenil z vsemi delavci delovno razmerje in v ta namen vsem delavcem, ki jim bo prenehalo delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, dal v podpis pogodbo o zaposlitvi. Tako pogodbo so podpisali vsi delavci, razen tožnika. Prvostopno sodišče tudi ni zaslišalo drugih delavcev, ki so se z dnem 1.6.1993 zaposlili pri toženi stranki. Zaradi napačne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je delovno razmerje med strankama nastalo 1.6.1993 in da mu je nezakonito prenehalo na podlagi ustne odpovedi. Delovno razmerje med strankama ni bilo nikoli sklenjeno in tudi ne more prenehati. Poslovodja toženca je dne 1.7.1993 tožencu, ko je ta prinesel podpisano pogodbo, enostavno rekel, da ga po enem mesecu ne rabi več. Za opravljeno delo je tožena stranka tožeči stranki plačala pogodbeni honorar po pogodbi za delo v juliju 1993. Gre za honorar po pogodbi o delu in ne za izplačilo OD iz sklenjenega delovnega razmerja.

Zaradi vsega navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zahtevek zavrne oz. da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavo.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljene so pritožbene navedbe, da dejansko stanje ni popolno razčiščeno, zato pritožbeno sodišče tudi ne more preizkusiti ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče pridobiti sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri prejšnjem delodajalcu, ugotoviti na kateri pravni podlagi so bili delavci prejšnjega delodajalca prevzeti k novemu delodajalcu, to je toženi stranki, ali je bil to postopek ugotavljanja trajnih presežkov ali je šlo za prevzem delavcev na podlagi določbe 15. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89, 42/90). Sodišče naj ugotovi, ali je tožniku pri toženi stranki delovno razmerje dejansko nastalo in ali je za nastanek delovnega razmerja v konkretnem primeru potrebna sklenitev pogodbe o zaposlitvi po 12. čl. zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90 in 5/91). V kolikor je šlo za prevzem vseh delavcev določene dejavnosti prejšnjega delodajalca brez objave prostih delovnih mest, gre po mnenju pritožbenega sodišča le za prevzem po določbi 15. čl. ZTPDR in ne za novo sklenitev delovnega razmerja, za katero bi bila potrebna predhodna sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Kajti, če je šlo za organizacijski prenos dejavnosti na drugo podjetje, delavcem ni moglo prenehati delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, ker jim je bilo potrebno zagotoviti ustrezno delo pri novem izvajalcu oz. bi drugače moral prejšnji delodajalec te delavce obravnavati kot trajne presežke, v skladu z določbami 29. do 35. čl. zakona o delovnih razmerjih in njihov delovno-pravni status reševati v okviru zakonskih določb. Zato v takem primeru ne gre za novo sklenitev delovnega razmerja, temveč za prehod delavcev po določbi 15. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. V tem primeru je potrebno predloženo pogodbo o zaposlitvi obravnavati kot pogodbo o zaposlitvi po določbah 135. čl. zakona o delovnih razmerjih.

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku tudi ugotoviti kakšna navodila glede dela je tožnik prejel od prejšnjega delodajalca in od novega delodajalca ter ali je od 1.6.1993 dalje do prenehanja dela pri toženi stranki pri njej delal redno vsak dan, kot če bi bil v rednem delovnem razmerju.

Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče lahko odločilo ali je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki nastalo in v kolikor bo ugotovilo da je nastalo, ali mu je prenehalo zaradi zakonitih razlogov.

Sodišče je določbe zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja uporabilo kot predpis R Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).