Jedro

Med postopkom izplačana odškodnina predstavlja dohodek tožnika, ki ga je treba upoštevati pri presoji upravičenosti kasneje vloženega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Čeprav tožnik niti v predlogu, niti v obrazcu izjave o premoženjskem stanju ni navedel med postopkom izplačane odškodnine v višini 45.693,54 EUR, je sodišče prve stopnje izplačilo pravilno upoštevalo pri presoji premoženjskega stanja tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, ker je ocenilo, da niso izpolnjeni pogoji 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008; v nadaljevanju ZST-1).

Zoper sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo njegovo premoženjsko stanje, saj je iz predložene dokumentacije jasno razvidno, da so premoženjske razmere njegove družine zaostrene in bi mu plačilo sodne takse povzročilo hude finančne in likvidnostne težave. Zaradi hude poškodbe noge mu je bila amputirana desna golenica in si je že med zdravljenjem moral izposojati denar. Izplačilo zavarovalnice 23.4.2009 v višini 45.693,54 EUR ni izboljšalo njegovega finančnega stanja, saj je veliko večino nakazane odškodnine porabil za vračilo izposojenih zneskov, prilagoditev stanovanja posledicam poškodbe in zdravljenju. Nabavljati je moral različna mazila in zdravila, ki so vsaj nekoliko olajšala bolečine in prispevala k izboljšanju in pospešenemu zdravljenju. Ima tudi slabo oziroma neustrezno protezo, ki nadomešča amputirano nogo in mu povzroča bolečine in neugodnosti, ki jo bo moral v bodočnosti zamenjati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks po 1. odstavku 11. člena ZST-1, ki se ga, na podlagi 168. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07- UPB3; št. 45/08), uporablja pri odločanju glede oprostitve plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je kot nosilni razlog za zavrnitev tožnikovega predloga štelo ugotovljeno dejstvo, da je zavarovalnica tožniku 23.4.2009 (med postopkom) izplačala odškodnino v višini 45.693,54 EUR. Iz dokumentacije, ki jo je predložil tožnik predlogu za oprostitev plačila sodnih taks in na katero se v pritožbi sklicuje, bi sicer res izhajalo, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, vendar je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo izplačano odškodnino, ki pa je tožnik v Izjavi o premoženjskem stanju (priloga spisa A 186) ni navedel. Pritožnik v omenjeni izjavi, ki jo je moral na podlagi 2. odstavka 12. člena ZST-1 priložiti, ni (med občasnimi dohodki v zadnjih dvanajstih mesecih pred vložitvijo vloge – predlog za oprostitev plačila sodne takse je vložil 17.11.2009) zapisal zneska 23.4.2009 izplačane odškodnine, in tega tudi v predlogu za oprostitev takse ni omenil. Če je, kot (prvič) prikazuje v pritožbi, znatni del izplačanih sredstev porabil, bi moral to pojasniti že v predlogu. Na tožniku je trditveno in dokazno breme o njegovem premoženjskem stanju in bi moral vsa pomembna dejstva navesti v predlogu. Pritožbeno razlogovanje zato predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP in teh trditev pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Ne glede na to, pa tožnik v pritožbi niti ne trdi, še manj pa dokazuje, da bi 23.4.2009 izplačano odškodnino (do nastanka taksne obveznosti – taksa za pritožbo 17.11.2009) že v celoti porabil za prilagoditev stanovanja posledicam poškodbe, vračilo izposojenega denarja in tekoče stroške zdravljenja.

Ob ugotovitvi, da je tožnik 23.4.2009 dobil izplačano odškodnino v višini 45.693,54 EUR, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da s plačilom takse za pritožbo (1.590,29 EUR), ne bo ogroženo preživljanje tožnika oziroma njegove družine.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Pritožbo dolžnika je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).