Jedro

Vprašanje ali je ustna oporoka veljavna, je najprej pravno vprašanje, saj ZD določa pogoje za veljavnost ustne oporoke, to pa so: izredne razmere, zaradi katerih oporočitelj ne more sestaviti pisne oporoke, prisotnost dveh prič, da gre za izjavo poslednje volje in vsi drugi pogoji, potrebni za to, da je oporoka veljavna (ZD čl. 72-76). Ko dedič zatrjuje, da določena zapustnikova izjava pomeni njegovo ustno oporoko, mora zatrjevati vsa ta dejstva in, kadar nasprotne stranke zatrjujejo, da ne gre za ustno oporoko, mora sodišče najprej preizkusiti ali gre za spor o dejstvih ali pa gre le za uporabo prava. O pravnem vprašanju mora odločiti zapuščinsko sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom prekinilo zapuščinski postopek po pokojni J. K. in napotilo dediča J. K., da vloži tožbo na ugotovitev veljavnosti ustne oporoke zapustnice z dne 6. 2. 2005. J. K. se je zoper sklep pravočasno pritožil ter uveljavlja pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (ZPP, čl. 338/I, tč. 2 in 3). V pritožbi navaja dejstva, ki se nanašajo na ustno oporoko, zatrjuje, da je zapustnica sestavila veljavno ustno oporoko, zato bi moralo sodišče napotiti na pravdo tistega, ki je zatrjeval, da oporoka ni veljavna. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sklep sodišča prve stopnje ali spremeni tako, da se napoti na pravdo zakonite dediče ali pa razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje.

Pritožba je utemeljena.

V tem zapuščinskem postopku pritožnik zatrjuje, da je oporočni dedič ter se sklicuje na ustno oporoko, s katero naj bi mu zapustnica zapustila svoje premoženje. Pritožnik ni zakoniti dedič, ostale stranke tega postopka pa so zakoniti dediči. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je vprašanje veljavnosti ustne oporoke sporno dejstvo, zato je v skladu z določbo 210. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) zapuščinski postopek prekinilo. Po 213. čl. ZD je štelo, da je pritožnikova pravica manj verjetna.

Pogoje za veljavnost ustne oporoke in postopek za razglasitev oporoke določa ZD v čl. 72, 73, 74, 75 in 196. Namen zapuščinskega postopka je, da sodišče obravnava vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino zato, da ugotovi, katero premoženje spada v zapuščino in kdo so dediči (ZD, čl. 207). Vsa pravna vprašanja je dolžno zapuščinsko sodišče samo rešiti, le pri spornih dejstvih mora postopek prekiniti (ZD čl.210). Vprašanje, ali je ustna oporoka veljavna, je najprej pravno vprašanje, saj ZD določa pogoje za veljavnost ustne oporoke, to pa so: izredne razmere, zaradi katerih oporočitelj ne more sestaviti pisne oporoke, prisotnost dveh prič, da gre za izjavo poslednje volje in vsi drugi pogoji, potrebni za to, da je oporoka veljavna. Ko dedič zatrjuje, da določena zapustnikova izjava pomeni njegovo ustno oporoko, mora zatrjevati vsa ta dejstva in, kadar nasprotne stranke zatrjujejo, da ne gre za ustno oporoko, mora sodišče najprej preizkusiti ali gre za spor o dejstvih ali pa gre le za uporabo prava. O pravnem vprašanju mora odločiti zapuščinsko sodišče. Sodišče prve stopnje je prezgodaj – oziroma ne da bi ugotavljalo ali je ta oporoka veljavna (pravno vprašanje), prekinilo zapuščinski postopek. Sodišče bi moralo prekiniti postopek le, če bi ugotovilo, da so sporna dejstva, dejansko stanje, tega pa zaenkrat ni ugotovilo. Tudi je prezgodaj zaključilo, da so dediči prerekali veljavnost ustne oporoke, oziroma, da gre za spor. Zgolj trditev nekaterih dedičev, da ne priznavajo oporoke, še ne pomeni, da je kakšno dejstvo sporno, saj njihove trditve niso obrazložene. iz njih pa ne izhaja, katero dejstvo je sporno. Zato je zapuščinsko sodišče dolžno najprej razčistiti ali gre za sporna dejstva in v čem so sporna, ali pa gre le za pravno presojo- za uporabo prava. Če bo zapuščinsko sodišče štelo, da je sporno dejstvo, bo lahko to zaključilo le na podlagi argumentiranih navedb nasprotne stranke in bo moralo povedati, zakaj je to dejstvo sporno saj zgolj izjava, da dediči ne priznavajo veljavnost oporoke, ne zadošča za zaključke sodišča o tem, da gre za sporno dejstvo.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, ki je v tem primeru ZD - določbe, ki urejajo ustno oporoko, je bilo potrebno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sklep sodišča prve stopnje razveljaviti. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožnikovimi navajanji v pritožbi. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo da gre le za sporno pravno vprašanje, mu postopka ne bo potrebno prekinjati, v kolikor pa bo zaključilo, da gre za sporno dejansko vprašanje pa bo moralo najprej to dejstvo ugotoviti in ga argumentirati. Iz tega razloga je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti.