Jedro

Dejansko je res škodo povzročil zavarovanec tožeče stranke, ki se je zaletel v toženca, kateri je vozil po svojem voznem pasu. Toda nauk o pravno relevantni vzročnosti pravi, da je treba upoštevati tiste vzroke, ki jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 553.136,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1997 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 64.155,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper to sodbo se je pritožil toženec v kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu. Zatrjuje, da odločitev sodišča ni pravilna. Toženec vztraja, da je voznik kolesa z motorjem izključno kriv za prometno nezgodo in da kršitve cestno prometnih predpisov s strani toženca, vožnja brez luči, brez vozniškega dovoljenja nista v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Res je, da sodišče ni vezano na ugotovitve kazenskega sodišča v oprostilni sodbi opr. št. K 32/99 Okrožnega sodišča v K. glede odgovornosti za škodo vendar pa ne bi smelo mimo preizkusa ene od temeljnih predpostavk za odškodninsko odgovornost, vzročne zveze med škodljivim dejanjem in nedopustno škodo. Z vzročnostjo sta se ukvarjali prvostopno in drugostopno kazensko sodišče in po pravnem pravilu adekvatne vzročnosti nista našli podlage za toženčevo kazensko in v posledici tega tožena stranka misli tudi ne za odškodninsko odgovornost. Prvostopno sodišče ni dopolnjevalo dokaznega postopka, dejanska podlaga je ostala nespremenjena. Prvostopno sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem vzročne zveze med dejanjem in posledico kakor je to storilo kazensko sodišče niti ni pojasnilo zakaj ocenjuje, da je prometna nezgoda nastala zaradi obojestranske krivde, zakaj sta enako prispevala k posledici, zakaj so naštete cestno prometne kršitve enakovredne in ali ni med njima kakšne hujše narave sprožilnega faktorja ali pogoja brez katerega do prometne nezgode ne bi prišlo. Vožnja po nasprotnem voznem pasu normalno privede do trka z nasproti vozečim vozilom in obratno. Vožnja dveh nasproti vozečih si vozil vsaka po svojem voznem pasu pa v nobenem primeru ni. Tudi, v primeru, če je eno vozilo brez luči nikoli ne more privesti do trka. Če bi mopedist vozil po svojem voznem pasu, četudi vinjen mu ne bi bilo treba pravilno in pravočasno izogniti se traktorju, ki je vozil po svojem voznem pasu in dalje toženec ne bi mogel predvideti takšne protipravne vožnje mopedista. Ker ni podanega temelja za odškodninsko odgovornost tudi ni utemeljen zahtevek po višini.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo v tej zadevi je, da veljajo med udeleženci prometne nezgode pravila o krivdni odgovornosti, kajti šlo je za prometno nesrečo kjer sta bili udeleženi dve motorni vozili. Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz določb 178. člena ZOR, (ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ), da je motorno vozilo nevarna stvar in za primer nesreče, ki jo povzročajo premikajoča se motorna vozila ureja konkurenco odgovornosti več objektivno odgovornih oseb tako, da v 2. odst. določa, če je krivda obojestranska odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, (dejanskih ugotovitev pa pritožba ne izpodbija), da je toženec v zgodnjih jutranjih urah, ko je bila še tema brez prežganih luči vozil traktor po svojem voznem pasu na lokalni cesti Š.-K. s hitrostjo približno 25 km/h. Iz nasprotne smeri mu je pripeljal zavarovanec tožene stranke z motorjem s hitrostjo približno 45 km/h in je nato s prednjim delom kolesa z motorjem čelno trčil v prednji del traktorja. Do trčenja je prišlo v celoti na toženčevem desnem voznem pasu in sicer 0,7 m od prekinjene delitvene črte. Zaradi posledic prometne nezgode je motorist na kraju prometne nesreče umrl. Toženec v pritožbi zatrjuje, da med njegovo vožnjo in škodno posledico ni vzročne zveze, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Dejansko je res škodo povzročil zavarovanec tožeče stranke, ki se je zaletel v toženca kateri je vozil po svojem voznem pasu. Toda nauk o pravno relevantni vzročnosti pravi, da je treba upoštevati tiste vzroke, ki jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzrok. Ker ratio legis varnostne norme določa, da je povzročitelj tisti, ki je kršil varnostno normo označuje teorija za povzročitelja tudi tistega, ki je vozil brez luči in brez vozniškega dovoljenja. Pri presojanju krivde obeh udeležencev je tako sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženec zato, ker je vozil brez luči in brez vozniškega dovoljenja torej v nasprotju s prometnimi predpisi odgovoren za škodo do 50%. Upoštevati je namreč treba, da je na toženčevi strani veliko okoliščin, ki so pripeljale do nastale škode (noč, neosvetljen traktor, neizkušenost, ker ni imel vozniškega dovoljenja). Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, sama višina zahtevka pa ni sporna zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).