Jedro

Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (1. 1. 2013) uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2). Ta rok je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 najprej spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa ne glede na roke, določene v 406. členu in 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2, zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da tožnik ne spada med tiste zavarovance, na katere se ta določba nanaša. Tožnik je bil 1. 1. 2013 uživalec pravice do starostne pokojnine po dokončni in pravnomočni odločbi toženca. Hkrati je bil družbenik in poslovodja C. d.o.o., ki ni bil zavarovan na drugi podlagi, torej je opravljal dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 16. člena ZPIZ-2. Rok, v katerem bi moral tožnik uskladiti dvojni status, je ob izdaji izpodbijanih odločb še tekel. To pa je za odločitev v tej zadevi glede lastnosti zavarovanca, pa tudi glede ustavitve izplačila starostne pokojnine, bistvenega pomena. Pomeni namreč, da je toženec izpodbijani odločbi o lastnosti zavarovanca izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ne le za nazaj, temveč tudi še pred potekom roka za uskladitev lastnosti zavarovanca, torej nezakonito. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo.

Po 5. členu ZMEPIZ-1 v zvezi s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 se uživalcu pokojnine, ki v roku ne uskladi svojega statusa, pokojnina preneha izplačevati s prvim dnem naslednjega meseca po preteku tega roka, torej od 1. 1. 2016. Rok za uskladitev statusa iz 406. člena ZPIZ-2 je bil namreč s 7. členom ZMEPIZ-1A ponovno podaljšan, in sicer do 31. 12. 2015, zavodu pa dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Toženec je izpodbijani odločbi o prenehanju izplačevanja starostne pokojnine za nazaj izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2, torej nezakonito, zato jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu utemeljeno odpravilo.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. točki izreka tako, da se odločbi toženca št. ... z dne 17. 12. 2013 in št. ... z dne 19. 2. 2014 odpravita, in - v III. točki izreka tako, da se znesek 300,57 EUR zviša na znesek 2.716,45 EUR.

II. Pritožba toženca se zavrne in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo - v I. točki izreka odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 20. 3. 2014 v I. in II. točki izreka, odločbo toženca št. ... z dne 27. 1. 2014 v I. točki izreka, odločbo toženca št. … z dne 24. 3. 2014 v 1., 2. in 3. odstavku izreka in odločbo toženca št. ... z dne 15. 7. 2014 v 1. odstavku izreka; - v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 17. 12. 2013 in št. ... z dne 19. 2. 2014; in - v III. točki izreka tožencu naložilo, da tožniku plača stroške postopka v znesku 300,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, tožnik zoper zavrnilni, toženec zoper ugodilni del. 3. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Poudarja, da ima na podlagi pravnomočne in izvrševane odločbe z dne 8. 10. 2002 pravico do starostne pokojnine od 29. 9. 2002 dalje. Te pravice mu na podlagi 4. člena ZPIZ-2 ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti. Stališče sodišča prve stopnje, da mu pokojnina z izpodbijanima odločbama ni bila odvzeta, ker je toženec zgolj ugotovil obstoj zavarovalnega razmerja, ki je nastalo ex lege, je napačno. S ponovnim zavarovanjem se namreč izgubi že pridobljena pravica, dodeljena s pravnomočno odločbo. Hkratni status uživalca pokojnine in zavarovanca ni mogoč. Zato tudi ni možna dodelitev statusa zavarovanca ob sočasnem, že obstoječem statusu uživalca pokojnine na podlagi pravnomočne odločbe o tej pravici. Odpravo pravnomočne odločbe bi toženec lahko uveljavil le na podlagi izrednih pravnih sredstev, ki pa zaradi preteka roka, tudi roka iz 183. člena ZPIZ-2, niso dopustna. Iz 45. in 50. člena ZMEPIZ izhaja, da pomeni status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče poseči le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo v smislu 158. člena URS. Toženec za spremembo podlage zavarovanja za nazaj po uradni dolžnosti ni imel ustrezne podlage v zakonu, zaradi česar je prišlo do nedopustnega posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Takšna je tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS na primer v zadevi opr. št. VIII Ips 86/2004. Ker status upokojenca varuje pravnomočna odločba, niti zakon niti odločbe niso mogle vzpostaviti zavarovalnega razmerja. Socialna varnost ne temelji na priznanju, temveč na izplačevanju zakonito vplačanih sredstev. Toženec je posegel v bistvo z odločbo pridobljene pravice do pokojnine in njenega izplačevanja. Pravica je izvotljena, teoretična in iluzorna. S tem v zvezi opozarja na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Toženec in sodišče prve stopnje sta določbe zakona razlagala in uporabljala v nasprotju z ustavo. Uveljavlja exeptio illegalis in napoveduje ustavno pritožbo. Izpodbijana odločba posega v zakonito pridobljeno in izvrševano ter ustavno varovano pravico do pokojnine, zato je z njo kršena prepoved retroaktivne veljave določb ZPIZ-1 in ZPIZ-2 ter ZMEPIZ in ZMEPIZ‑1. Družbeniki, ki so poslovodne osebe in so že upokojeni, ne potrebujejo zavarovanja z namenom zagotavljanja socialne varnosti. Zavarovali naj bi se le tisti družbeniki, ki še niso izpolnili pogojev za upokojitev, oziroma še niso dopolnili polne zavarovalne dobe. Sklicuje se na 50. člen URS. Nobene zakonske določbe ni mogoče razlagati v nasprotju z ustavo. Uporaba 16. člena ZPIZ-2 v primerih že pridobljene pravice do starostne pokojnine bi povzročila kršitev 14. člena URS. Z izpodbijano odločbo je podano neenako obravnavanje, saj družbenik samo zaradi dejstva, da je ustanovil družbo, ne more uveljaviti pravice do pokojnine, ko je izpolnil vse zakonske pogoje, ker naj bi ponovno postal zavarovanec. Družbenik, ki bi bil v svoji družbi poslovodna oseba še po izpolnitvi pogojev za polno upokojitev, se ne bi mogel upokojiti ali pa bi izgubil pokojnino. Družbeništvo in poslovodstvo preprečujeta uveljavitev pravice do pokojnine, čeprav so za to izpolnjeni pogoji. Odvzem pokojnine predstavlja tudi kršitev 33. člena URS. Opozarja na odločitvi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-54/96 in št. Up-77/04-43 ter pričakovalne pravice. Razlaga, da se s prispevki obremenijo vsi dohodki poslovodnega organa ali družbenika na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, je arbitrarna. Načelo pravne države v povezavi z ustavnimi pravicami do splošne svobode ravnanja, podjetniške svobode, svobode pridobivanja lastnine, svobode dela in drugimi svoboščinami upokojenca varujejo pred posegi, ki bi pravico do pokojnine derogirali in jo skušali nadomestiti s prisilnim delovnim razmerjem. Po gramatikalni in logični razlagi zakona je zavarovanec tudi oseba, v korist katere zavezanci plačujejo prispevke za obvezno zavarovanje, kot tudi oseba, ki uživa starostno pokojnino. Status zavarovanca subsumira dva časovno ločena statusa: status zavarovanca in spe pred upokojitvijo in status upokojenca, ki po upokojitvi uživa pridobljene pravice iz dotedanje vključitve v obvezno zavarovanje. Zavarovancu, ki se je upokojil, ponovna pridobitev statusa zavarovanca, za katerega zavezanec plačuje prispevke, v ničemer ne koristi. Gre za vsiljevanje zavarovanja v smislu plačevanja prispevkov brez legitimnega cilja. Aktivnosti, ki jih zavarovanci izvajajo po upokojitvi, ne morejo pomeniti obveznega zavarovanja. Drugačna razlaga določb ZPIZ-1 in ZPIZ-2 bi pomenila kršitev načela vzajemnosti. Status zavarovanca - upokojenca ne nadomesti statusa zavarovanca, ki je pred upokojitvijo vključen v obvezno zavarovanje na podlagi prispevkov zavezanca, pri katerem je oseba zaposlena. Le na ta način je mogoče razlagati 1. odstavek 178. člena ZPIZ-1, ki je bil nadomeščen s 116. členom ZPIZ‑2. Ustavno sporno je, da se osebi, ki je pridobila pravico do pokojnine in zaradi nove aktivnosti dobiva dohodke, v tem času pokojnina ne izplačuje. V ustavnosodno jedro pravice do pokojnine ne moreta poseči niti zakonodajalec niti toženec. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Uspeh v sporu je vsaj 66 %, dejansko pa 100 %. Sodišče je napačno vrednotilo tudi vrednost spornega predmeta, ki znaša 56.254,19 EUR. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe po ZOdvT.

4. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, to je I. točko izreka, in odločitev o stroških postopka v III. točki izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je z odločitvijo, da tožnik od 8. 10. 2002 do 24. 3. 2003 in od 18. 6. 2003 do 25. 9. 2013 nima pravice do izplačila starostne pokojnine, posegel v pravnomočno odločbo z dne 8. 10. 2002. Ob vložitvi zahteve za starostno pokojnino 25. 9. 2002 je tožnik navajal, da mu je 28. 9. 2002 prenehalo delovno razmerje. Z odločbo z dne 8. 10. 2002 je postal uživalec pravice do starostne pokojnine, opozorjen pa je bil na to, da mora vsako okoliščino oziroma spremembo, ki vpliva na pravico do starostne pokojnine, sporočiti v osmih dneh. Na podlagi obvestila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 11. 10. 2013 in nadaljnjega razčiščevanja dejanskega stanja je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku 8. 10. 2002 nastopilo zavarovalno razmerje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe oziroma zavoda po samem zakonu. Zato je bila izdana odločba o lastnosti zavarovanca, kar je sodišče prve stopnje potrdilo v II. točki izreka sodbe. Gre za novo nastalo dejstvo, ki je nastalo po vložitvi zahteve in po priznanju in izplačevanju pokojnine. Za ustavitev izplačila je podlaga podana v 1. odstavku 178. člena ZPIZ1-1 oziroma 1. odstavku 116. člena ZPIZ-2. Izplačevanje pokojnine ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja in ne pomeni posega v pridobljene pravice. Tožnik je bil po odločbi z dne 8. 10. 2002 upravičen do izplačevanja pokojnine od 29. 2. 2002 do 7. 10. 2002 pa tudi od 1. 10. 2013 dalje v višini 50 % starostne pokojnine. Pravnomočna odločba z dne 8. 10. 2002 zajema odločitev o datumu priznanja pravice, to je od 29. 9. 2002 dalje, za ostale mesece in leta pa o izplačevanju ni bilo odločeno. Zato samo izplačevanje ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja. V predsodnem upravnem postopku so bili izpolnjeni vsi pogoji za ustavitev izplačila starostne pokojnine za nazaj, saj bi v nasprotnem primeru tožnik užival dvoje pravic. Imel bi status uživalca pokojnine in hkrati lastnost zavarovanca, kar pa je pravno nedopustno. Zato je treba odpraviti zakonito stanje glede na materialne določbe ZPIZ-1 in ZPIZ-2 ter ugotoviti, da čas ponovne vključitve v zavarovanje predstavlja oviro za izplačevanje pokojnine. Glede izdaje odločb o vrnitvi preplačila se sklicuje na 194. člen ZPIZ-2. Ustavitveni odločbi ne predstavljata pravne podlage za izdajo odločb o preplačilu, pravna podlaga je dana že v zakonu. Izpostavlja sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Psp 187/2011 in Psp 68/2013. Na podlagi 194. člena ZPIZ-2 lahko uveljavlja vračilo preveč izplačane pokojnine zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev na strani tožnika, to je vključenosti v obvezno zavarovanje. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da odločba o ustavitvi izplačevanja pokojnine za nazaj ne more predstavljati argumenta za utemeljenost zahtevka za povrnitev škode oziroma odločbe o neupravičeni obogatitvi. Sklicuje se na zadevi VIII Ips 216/2010 in VIII Ips 20/2015. Ker je odločitev sodišča v I. točki izreka nepravilna, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da je obstoj novega dejstva lahko le obnovitveni razlog za obnovo postopka, kar pomeni, da je toženec s tem, ko mu je ukinil pravico do starostne pokojnine, kršil ZUP. Hkrati je posegel v izvrševanje pravnomočne upravne odločbe, ki še vedno velja, zato jo je treba izvrševati tako, kot se glasi. Pravica do izplačevanja ni omejena in ne preneha niti v primeru kršitve obveznosti sporočanja spremembe, ki vpliva na izplačevanje. Zato je izplačevanje pokojnine del pravnomočno urejenega pravnega razmerja. Toženec ima na razpolago pravna sredstva za preprečevanje dvojih statusov, vendar pa pri tem ne sme poseči v pravnomočnost. Položaj lahko uredi le za naprej. Tožencu tudi ni dovoljeno samovoljno urejanje pravnih razmerij in mora upoštevati pravno ureditev neupravičene obogatitve, ki pa bi bila podana le, če bi odpadla pravna podlaga. Ker odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine ni prenehala veljati, toženec nima podlage za zatrjevanje, da je prejel preplačilo. Sodbe, na katere se sklicuje toženec v pritožbi, potrjujejo stališče sodišča prve stopnje. Poudarja, da je bil že na dan 29. 9. 2002 pa tudi na dan 8. 10. 2002 pooblaščen za zastopanje zavoda, zato ni niti pravne niti dejanske podlage za uporabo 178. člena ZPIZ-1. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje. Glede odločitve o lastnosti zavarovanca v II. točki izreka je zmotno uporabilo materialno pravo, odločitev v I. točki izreka glede ustavitve izplačila starostne pokojnine in vrnitve preplačila pa je materialnopravno pravilna.

K predmetu sodne presoje

9. Predmet tega socialnega spora je v skladu z 81. členom ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti: - dokončne odločbe z dne 19. 2. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 17. 12. 2013, s katero je bilo odločeno: tožnik ima lastnost zavarovanca od 8. 10. 2002 do 24. 3. 2003 in od 18. 6. 2003 do 31. 12. 2012 po 2. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter od 1. 1. 2013 do 25. 9. 2013 po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 v zvezi s 7. odstavkom 430. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami); - dokončne odločbe z dne 20. 3. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 1. 2014, s katero je bilo v I. točki izreka odločeno: tožnik od 8. 10. 2002 do 24. 3. 2003 in od 18. 6. 2003 do 25. 9. 2013 nima pravice do izplačila starostne pokojnine; in - dokončne odločbe z dne 15. 7. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 3. 2014, s katero je bilo odločeno: upoštevaje odločbo z dne 27. 1. 2014, je starostna pokojnina z letnim dodatkom preveč izplačana, preplačilo je nastalo v znesku 56.254,19 EUR, kar je tožnik dolžan nakazati tožencu v roku 12 mesecev.

10. Spor se tako v obravnavani zadevi nanaša na ugotovitev lastnosti zavarovanca, ustavitev izplačila starostne pokojnine in vrnitev preplačila starostne pokojnine z letnim dodatkom. Bistvo spora pa je v tem, ali je imel toženec sploh podlago za to, da je za nazaj ugotovil lastnost zavarovanca in za nazaj ustavil izplačilo starostne pokojnine, posledično pa odločil tudi o dolžnosti vrnitve preplačila.

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ni podlage za to, da se za nazaj ustavi izplačevanje pravnomočno priznane starostne pokojnine, zato je nezakonita tudi odločitev toženca o vrnitvi preplačila. S takšnim stališčem sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša. Po stališču pritožbenega sodišča pa v konkretnem primeru ni podlage niti za to, da bi se za nazaj ugotavila lastnost zavarovanca.

K ugotovljenemu dejanskemu stanju

12. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: - Od 9. 7. 1999 do 8. 10. 2002 je bil tožnik družbenik in namestnik direktorja Zavoda A..

- Od 8. 6. 2000 do 28. 9. 2002 je bil v delovnem razmerju in na tej podlagi tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.(1) - Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 8. 10. 2002 mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 298.182,14 SIT na mesec od 29. 9. 2002 dalje.

- Od 8. 10. 2002 do 24. 3. 2003 je bil družbenik in direktor Zavoda B..

- Od 18. 6. do 25. 9. 2013 je bil družbenik in direktor C. d.o.o. 13. Tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja tudi iz listin v spisu, pritožbi niti ne izpodbijata.

K pritožbi tožnika zoper II. točko izreka sodbe, to je zoper odločitev o lastnosti zavarovanca

14. Sodišče prve stopnje je z II. točko izreka sodbe neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe z dne 19. 2. 2014 in prvostopenjske odločbe z dne 17. 12. 2013. Zmotno je namreč tolmačilo 4. odstavek 406. člena ZPIZ-2 in nepravilno uporabilo 178. člen ZPIZ-1. 15. Po 15. členu ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Zavarovalno razmerje se, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, vzpostavi skladno z 2. odstavkom 7. člena ZPIZ-1 na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, torej ex lege. Tudi po 2. odstavku 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi tega zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS(2) je bilo na podlagi določb ZPIZ-1 in določb Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) oziroma Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1; Ur. l. RS, št. 111/2013) v primeru, ko je bila oseba že uživalka pokojnine, pa je ponovno začela opravljala dejavnost, na podlagi katere bi morala biti zavarovana, lastnost zavarovanca mogoče ugotavljati tudi za nazaj.

16. Pravno podlago za odločitev v tej zadevi pa predstavljajo določbe ZPIZ-2, ki je začel veljati s 1. 1. 2013. 17. Obvezno zavarovanje družbenikov je ZPIZ-2 uredil v 16. členu. Po 1. odstavku 16. člena ZPIZ-2 se tako obvezno zavarujejo osebe, ki so družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji, oziroma ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Ta določba se je po prehodni določbi 7. odstavka 430. člena ZPIZ-2 začela uporabljati 1. 1. 2014, do takrat pa se je po 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2 uporabljala določba 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. V 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2 je določeno tudi, da morajo družbeniki, ki ob uveljavitvi tega zakona izpolnjujejo pogoje za zavarovanje po 16. členu tega zakona, do 31. 12. 2013 uskladiti lastnost zavarovanca s 16. členom tega zakona. Zavod na podlagi podatkov zavoda za zdravstveno zavarovanje in poslovnega registra za osebe iz prejšnjega stavka, ki v roku iz prejšnjega stavka niso uskladile lastnosti zavarovanca, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej.

18. Skladno s 1. odstavkom 116. člena ZPIZ-2 uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15., 16. in 17. člena tega zakona in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Pokojnina se preneha izplačevati z dnem ponovne pridobitve lastnosti zavarovanca. V 3. odstavku 116. člena ZPIZ-2 je dovoljen sočasen status uživalca pokojnine in zavarovanca v primeru, če zavarovanec dela oziroma opravlja dejavnost, v sorazmernem delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa.

19. Uskladitev lastnosti zavarovanca je ZPIZ-2 posebej uredil v prehodni določbi 406. člena, s katero je uredil tudi t. i. dvojne statuse, ko gre za uživalce pokojnine, ki opravljajo delo oziroma dejavnost, na podlagi katere bi morali biti zavarovani. Takšen dvojni status je namreč v nasprotju s tem, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja.(3) Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (1. 1. 2013) uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2).

20. Ta rok je bil s 115. členom ZMEPIZ-1(4) najprej spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa ne glede na roke, določene v 406. členu in 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2, zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Hkrati je ZMEPIZ-1 v 5. odstavku 115. člena določil, da lahko osebe, ki so svoj status že uskladile na podlagi 406. člena ZPIZ-2, ponovno vzpostavijo enak status, kot so ga imele na dan 31. 12. 2012. 21. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da rok iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 ob izdaji izpodbijanih odločb še ni potekel, nadalje pa je zmotno razlogovalo, da tožnik ne spada med tiste zavarovance, na katere se ta določba nanaša. 22. Po stališču pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi podan prav dejanski stan iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2. Tožnik je bil 1. 1. 2013 uživalec pravice do starostne pokojnine po dokončni in pravnomočni odločbi toženca z dne 8. 10. 2002. Hkrati je bil družbenik in poslovodja C. d.o.o., ki ni bil zavarovan na drugi podlagi, torej je opravljal dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 16. člena ZPIZ-2. Rok, v katerem bi moral tožnik uskladiti dvojni status, je ob izdaji izpodbijanih odločb - dokončna odločba je bila izdana 19. 2. 2014, še tekel. To pa je za odločitev v tej zadevi glede lastnosti zavarovanca, pa tudi glede ustavitve izplačila starostne pokojnine, kot bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe, tudi bistvenega pomena. Pomeni namreč, da je toženec izpodbijani odločbi o lastnosti zavarovanca izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ne le za nazaj, od 8. 10. 2002 dalje s prekinitvijo do 25. 9. 2013, temveč tudi še pred potekom roka za uskladitev lastnosti zavarovanca, torej nezakonito.

23. Takšno stališče pritožbenega sodišča potrjujejo kasnejše spremembe ZMEPIZ-1 in ZPIZ-2. 24. Rok za uskladitev statusa iz 406. člena ZPIZ-2 je bil s 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1A, Ur. l. RS, št. 97/2014)(5) ponovno podaljšan, in sicer do 31. 12. 2015, zavodu pa dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Iz Predloga ZMEPIZ-1A (Poročevalec DZ, EPA 188-V, objava 22. 11. 2014) izhaja, da je 406. člen ZPIZ-2 zajel tudi uživalce pokojnine, ki so opravljali dejavnost. Sprememba je bila potrebna, ker bi sicer osebe morale uskladiti svoj status do 31. 12. 2014, tako pa so lahko še eno leto opravljale dejavnost in hkrati prejemale pokojnino, oziroma se jim (še) ni bilo treba vključiti v obvezno zavarovanje.(6)

25. ZMEPIZ-1A je z 8. členom v ZMEPIZ-1 dodal nov 115.a člen, ki je v 1. odstavku določil, da se za samozaposlene osebe, ki so bile 31. 12. 2012 uživalci pokojnine in jim je bila izdana odločba zavoda po uradni dolžnosti o pridobitvi lastnosti zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2 oziroma po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, pa ne izpolnjujejo pogojev iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, šteje, da nimajo lastnosti zavarovanca. V 2. odstavku 115.a člena ZMEPIZ-1 pa je določeno, da se tudi za uživalce pokojnin, ki so 31. 12. 2012 opravljali delo ali dejavnost, ki bi bila podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po predpisih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa ne izpolnjujejo pogojev iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, prijava v zavarovanje pa ni bila vložena, šteje, da nimajo lastnosti zavarovanca.

26. Še kasneje pa je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B, UR. l. RS, št. 102/2015)(7) v 39. členu določil, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnine iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 pod pogojem, da v roku 30 dni po uveljavitvi tega zakona ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim 3. odstavkom 116. člena zakona, za najmanj dve uri dnevno ali za 10 ur tedensko, od uveljavitve tega zakona dalje.

27. Glede na navedeno materialno podlago torej toženec ni imel podlage, da bi z izpodbijanima odločbama z dne 17. 12. 2013 in z dne 19. 2. 2014 za nazaj ugotavljal lastnost zavarovanca. Takšne podlage ni imel niti v določbah 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1 oziroma 1. odstavka 116. člena ZPIZ-2, s katerima je dodatno utemeljil izpodbijano dokončno odločbo z dne 19. 2. 2014. Določba 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1 v času izdaje izpodbijanih odločb ni več veljala. Pri tožniku pa sploh ni šlo za reaktivacijo oziroma za ponoven vstop v zavarovanje.

28. V 178. členu ZPIZ-1 je bilo sicer med drugim določeno, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije ponovno začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Smiselno enako reaktivacijo uživalca starostne pokojnine, ki začne ponovno opravljati dejavnost, ZPIZ-2 ureja v že citiranem 1. odstavku 116. člena.(8) Obe določbi urejata primere, ko je bila oseba že uživalka pokojnine, oziroma upokojena in se je pozneje reaktivirala, torej začela opravljati dejavnost. Tožnik pa je bil že v času, ko je toženec izdal odločbo o pravici do pokojnine, torej 8. 10. 2002, vpisan v register kot družbenik in poslovodja zavoda, torej družbenik in direktor Zavoda B.. Kot družbenik in poslovodja zavoda pa je bil v register vpisan tudi na dan priznanja pravice do starostne pokojnine 29. 9. 2002, ko je bil družbenik in namestnik direktorja Zavoda A.. To pa pomeni, da se ni reaktiviral po pridobitvi pravice do pokojnine, oziroma po upokojitvi ni začel opravljati dejavnosti, na podlagi katere bi moral biti zavarovan, saj je bilo takšno stanje podano že ob priznanju pravice do starostne pokojnine. V obravnavanem primeru tako sploh ne gre za stanje, kot ga določa 1. odstavek 178. člena ZPIZ-1, niti 1. odstavek 116. člena ZPIZ-2. 29. Iz navedenih razlogov je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP tožnikovi pritožbi zoper II. točko izreka sodbe ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu na temelju 2. odstavka 82. člena ZDSS-1 spremeniti tako, da se izpodbijani odločbi z dne 17. 12. 2013 in z dne 19. 2. 2014 odpravita. Obsežne tožnikove pritožbene navedbe so glede na navedeno za pritožbeno rešitev zadeve povsem irelevantne. V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

K pritožbi toženca zoper del I. točke izreka, to je zoper odločitev o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine

30. Iz istih pravnih in dejanskih razlogov, dodatno pa tudi zato, ker v pravnomočno priznano pravico do starostne pokojnine ni mogoče poseči, kar je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, je neutemeljena toženčeva pritožba zoper odločitev o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine v delu I. točke izreka, s katerim je sodišče zakonito odpravilo odločbo z dne 20. 3. 2014 v I. in II. točki izreka in odločbo z dne 27. 1. 2014 v I. točki izreka.

31. V zvezi z uporabo 406. člena ZPIZ-2 je potrebno le še poudariti, da se po 115. členu ZMEPIZ-1 v zvezi s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 uživalcu pokojnine, ki v roku ne uskladi svojega statusa, pokojnina preneha izplačevati s prvim dnem naslednjega meseca po preteku tega roka, torej glede na vse že obrazloženo šele s 1. 1. 2016. Toženec je izpodbijani odločbi o prenehanju izplačevanja starostne pokojnine za nazaj, vse od 8. 10. 2002 dalje s prekinitvijo do 25. 9. 2013, izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2, torej nezakonito.

32. Prav tako ni imel podlage za ustavitev izplačevanja starostne pokojnine za nazaj v določbi 178. člena ZPIZ-1 niti v določbi 1. odstavka 116. člena ZPIZ-2, s katerima je utemeljil izdajo izpodbijanih odločb. Pri tožniku namreč, kot že pojasnjeno, ni šlo za reaktivacijo oziroma ponoven vstop v zavarovanje. Tožnik je bil že v času, ko je tožena stranka izdala odločbo o pravici do pokojnine, v register vpisan kot družbenik in poslovodja. To pa pomeni, da se tožnik ni reaktiviral po pridobitvi pravice do pokojnine, zaradi česar toženec v določbi 1. odstavka 116. člena ZPIZ‑2 ni imel pravne podlage, da bi mu ustavil izplačevanje starostne pokojnine.

33. Dejstev, ki se zgodijo po pravnomočnosti, učinek le-te res ne zajema. Dejstvo družbeništva in poslovodenja pa ni nastalo po izdaji pravnomočne odločbe, temveč gre za dejstvo, ki je obstajalo že v času, ko je toženec odločal o priznanju pravice do starostne pokojnine. Zato pri izdaji izpodbijanih odločb ni šlo za novo dejstvo, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi, saj je obstajalo že pred pravnomočnostjo odločbe z dne 8. 10. 2002. 34. Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane skladno s 1. odstavkom 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja uporablja po 11. členu ZPIZ-2, pravnomočna. Pravnomočno odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (4. odstavek 225. člena ZUP).

35. Odločba toženca z dne 8. 10. 2002 o priznanju pravice do starostne pokojnine, tudi če je nepravilna, je postala dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način, torej z izrednimi pravnimi sredstvi. Načelo pravnomočnosti izhaja že iz določbe 158. člena Ustave RS in pomeni, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Takšna je v identičnih in podobnih primerih tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS.(9)

36. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo, da je Vrhovno sodišče RS celo v primeru, ko je šlo za reaktivacijo iz 178. člena ZPIZ-1 že izreklo, da za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja za nazaj, ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe, v ZPIZ-1 ni podlage, niti v 178. in niti v 275. členu ZPIZ-1. Ob upoštevanju načela pravnomočnosti lahko toženec takšno odločbo izda le z veljavnostjo za naprej.(10)

37. Navedeno pa pomeni, da je toženec odločbe o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine za nazaj izdal nezakonito, zato jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu utemeljeno odpravilo. Pritožba toženca v tej smeri je zato ostala brezuspešna in jo je potrebno v tem delu zavrniti na podlagi 353. člena ZPP ter potrditi I. točko izreka glede delne odprave odločbe z dne 20. 3. 2014 in z dne 27. 1. 2014. 38. K pritožbi toženca zoper del I. točke izreka, to je zoper odločitev o vrnitvi preplačila

39. Neutemeljena pa je tudi pritožba toženca zoper del I. točke izreka glede odločitve o vrnitvi preplačila, o čemer je toženec odločil s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 3. 2014, potrjeno z dokončno odločbo z dne 15. 7. 2014. Navedeni odločbi je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo.

40. Oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora po 1. odstavku 194. člena ZPIZ-2 vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po 3. odstavku 194. člena ZPIZ-2 zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

41. Odločba z dne 27. 1. 2014, ki je bila v izreku izpodbijane odločbe z dne 24. 3. 2014, potrjene z dokončno odločbo z dne 15. 7. 2014, izrecno navedena kot podlaga za njeno izdajo, je bila kasneje odpravljena. To pa je za odločitev v zvezi z dolžnostjo vrnitve preplačila ključnega pomena, saj odpravljena odločba ne more več predstavljati podlage, na kateri je temeljila izpodbijana odločitev toženca.

42. Ker je odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi o vrnitvi preplačila, odpadla, oziroma je bila s sodbo sodišča prve stopnje odpravljena, kar je pritožbeno sodišče s to sodbo potrdilo, je potrebno hkrati ugotoviti, da sta nezakoniti tudi odločbi o dolžnosti vrnitve preplačila. Takšno odločitev je v identičnem primeru pritožbeno sodišče že sprejelo.(11)

43. Odločbi z dne 24. 3. 2014 in 15. 7. 2014 sta torej zakonito odpravljeni. Pritožbeno sodišče je zato na temelju 353. člena ZPP toženčevo pritožbo tudi v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo in tudi v tem obsegu potrdilo I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

K stroškom postopka

44. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi v II. točki izreka je tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti uspel. Zato je bilo potrebno hkrati spremeniti tudi III. točko izreka izpodbijane sodbe in odločiti, da je toženec v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžan tožniku povrniti stroške postopka na prvi stopnji v skupnem znesku 2.716,45 EUR. Pri odmeri je pritožbeno sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) upoštevalo za postopek v zvezi z ugotovitvijo lastnosti zavarovanca in ustavitvijo izplačevanja starostne pokojnine neocenljivo vrednost predmeta, za postopek v zvezi s preplačilom pa vrednost spornega predmeta, in priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 1.323,40 EUR, za narok po tar. št. 3102 v znesku 883,20 EUR, za stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV v znesku 489,85 EUR.

45. Obenem je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik do povrnitve stroškov svoje pritožbe zoper II. točko izreka, ki jih je uveljavljal kot, da bi bila pritožba vložena po odvetniku, torej nagrado za postopek po ZOdvT, ni upravičen kljub temu, da je s pritožbo uspel. Pritožbo je namreč vložil sam. Tožnikov odgovor na pritožbo toženca zoper I. točko izreka pa ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tudi te stroške upoštevaje 1. odstavek 155. člena ZPP, tožnik krije sam.

(1) po 13. členu ZPIZ-1

(2) Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 178/2010 z dne 7. 2. 2012. (3) 1. odstavek 156. člena ZPIZ-1 oziroma 1. odstavek 108. člena ZPIZ-2. (4) ZMEPIZ-1 je začel veljati 28. 12. 2013, uporabljati pa se je začel 1. 1. 2014. (5) ZMEPIZ-1A je začel veljati 31. 12. 2014. (6) Glej komentar k 7. členu Predloga ZMEPIZ-1A.

(7) ZPIZ-2B je začel veljati 1. 1. 2016. (8) Glej 18. točko obrazložitve te sodbe.

(9) Glej na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 547/2008 z dne 21. 12. 2010, VIII Ips 15/2013, VIII Ips 10/2014 z dne 10. 3. 2014. (10) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. 20/2015 z dne 13. 7. 2015. (11) Glej sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 66/2016 z dne 3. 3. 2016.